Silvo Baznik: Pred nekaj dnevi s kolesi na Jezerski vrh, danes
proti izhodišču ture z avtom.
Iz mesta po avtocesti in nato v dolino reke Kokre in na Jezersko, kjer se preko petih označenih serpentinah povzpneva na mejni prehod Jezerski vrh, kjer parkirava.
S hojo pričneva na avstrijski strani prehoda in ob rumeni oznaki stopiva na stezo, ki se višje priključi gorski cesti. Po cesti hodiva desno do manjše planine z lovsko kočo, kjer sta dve možnosti poti na Pristovški Storžič. Odločiva se za lažjo desno pot in hodiva po cesti, dokler se ne priključi označena pot iz vasi Bela. Zapustiva cesto in se pričneva vzpenjati skozi strm gozd po stezici. Višje prideva do manjšega travnika z visoko travo, kjer se priključi pot s Korte in kjer je lep pogled na verigo vrhov Košute in Obirja. Srečava nekaj pohodnikov pri nadaljevanju vzpona skozi gozd. Pot je sicer nezahtevna, a spolzka tla zahtevajo nekaj pazljivosti kljub varovalom. Še nekaj hoje skozi ruševje in doseževa razgleden 1759 m visoki vrh, na katerem stoji velik križ s provokativnem napisom v nemščini, kot da že stoletja na tem področju niso živeli Slovenci. Razgledi so čudoviti z gorami nad tremi dolinami. Pod nami so Belska, Ravenska in Makekova Kočna, ki se končajo z najvišjimi gorami Kamniško Savinjskih Alp. Pogled čez dolino Kokre nudi vrhove okoli Storžiča, Stegovnika in Virnikovega Grintovca. Viden je greben Košute z Begunjščico in Triglavom v ozadju in na severu se bohoti Obir z vrhom Ojstrc. Pogled seže še daleč na severovzhod, na nama s te strani neprepoznane vrhove.
Nekaj minut kasneje se nama pridružijo planinci, ki so prišli po Kranjski poti, po kateri bova sestopila. Odmor je prav prišel tako za počitek kot okrepčilo in po fotografiranju pričneva spust po zahtevnejši označeni poti. Sprva hodiva po vršnjem grebenu, se spustiva ob srečanju s pohodniki skozi ruševje na zelo strmo pobočje, kjer so debele pletenice, po katerih se spustiva ob pohodnikih, ki se vzpenjajo, po zahodnem pobočju gore. Nižje prestopiva na južno stran pobočja in ob nekaj varovalih stopava prečno in nato navzdol po travnatem pobočju na neizrazit greben in še nižje na gorsko cesto. Obrneva se na desno, narediva nekaj korakov še po cesti in nato hodiva po zapuščenem kolovozu pod lovsko opazovalnico v gozd, kjer preide kolovoz v stezico, ki pa se kmalu izgubi. Še hodiva prečno skozi gozd do grebena, kjer na drugi strani pobočje strmo pada. Ker ne veva, kam bi naju to pripeljalo, se obrneva in vrneva na cesto in po njej stopava navzdol. Cesta naju pripelje do vodnega zajetja, kjer se tudi konča. Malce nižje vidiva drugo cesto in stopiva do nje in hodiva in hodiva dokler ne prideva do ceste, po kateri sva šla na vzponu do lovske koče. Še nekaj poti po cesti in že sva tik nad Jezerskim vrhom, kjer stopiva v nekaj korakih na spodnjo gorsko cesto in se obrneva proti zahodu na poti k naslednjemu cilju.
Hodiva po cesti, ki se vzpenja in spušča, kjer se občasno odpre pogled na gore in po nekaj kilometrih hoje mimo stare stražarnice na Ankovi planini prideva pod vrh Roblekovega vrha. Spustiva se do stanu na nižje ležeči Roblekovi planini. Nadaljujeva spust po planini po cesti do rumene oznake, kjer se priključi pot iz Korte na Virnikov Grintovec. S ceste greva na kolovoz, ki se kmalu razcepi in nadaljujeva po desnem v smeri želene gore, kar se kmalu izkaže za napačno odločitev. Kolovoz preide v stezico, ki tudi kmalu izgine. Greva skozi gozd in se povzpneva na greben, kjer je ponovno oznaka poti in manjša travnata ravnica, po kateri stopiva do gozdnatega pobočja gore, po katerem se zelo strmo vzpenja stezica. Srečava nekaj pohodnikov in zasopla doseževa greben gore, od koder je pogled na sever in prehojeni Pristovški Storžič z lepo vidnimi travnatimi pobočji, strmim gozdom in skalnatimi previsi. Hodiva po in pod grebenom, izkoristiva senco za počitek z okrepčilom in nato nadaljujeva dolg sprehod po strmem pobočju pod grebenom, da končno stopiva na sam 1654 m visoki vrh gore. Razgledi so tudi tu lepi, a nekoliko drugačni kot na prejšnji gori. Stopiva še po vršnem grebenu proti severu, s katerega je prišla skupina pohodnikov, da bi videla dolino pod goro, a kmalu odnehava. Nič bolje se ne vidi, pa saj je to dovolj, mar ne? Vrneva se do vpisne skrinjice in piramide kamenja na vrhu, kjer ostaneva sama v miru in tišini.
Po nekoliko daljšem odmoru se odpraviva po isti poti z vrha. Tudi pri spustu je potrebno nekaj previdnosti, zlasti pri hoji po pobočju gozda, ko nič ne fotografirava dokler ne prideva nazaj na travnato jaso. Tokrat pazljivo stopava po stezici, ki naju pripelje do nekega kolovoza, po katerem se pričneva z nekaj vzpona spuščati skozi gozd nad Roblekovo planino, na katero pa kolovoz ne gre. Čez čas s kolovoza stopiva na gorsko cesto, kjer ob robu stoji klopca z lepim pogledom na Jezersko in gore. Kratko sedenje prav pride in oči se spočijejo na gorah, ki se kopljejo v sončnih žarkih.
Ko zapustiva razgledno mesto, stopiva po cesti in že v naslednjem trenutku na drugo, novejšo, ki se vzpenja in nato spusti do ceste, po kateri sva že hodila in ob srečanju s planinci hodiva in hodiva, dokler se ne vrneva na izhodišče na Jezerskem vrhu.
Dolga devetnajstkilometrska tura je zaključena. Le še opremo dava v prtljažnik in odpeljeva na Jezersko, kjer v senci gostišča pijeva hmeljski napitek ob kramljanju in razglabljanju o današnji turi. Pred nama je še vožnja in vrnitev v domače mesto. Dan v objemu gora pa gre počasi k svojemu koncu.