Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zlati cepin je spet naš

Vecer.si 11.08.2019 ob 05:30
Slovenski alpinisti ali zlati cepin je spet naš

Treba je imeti tudi nekaj sreče z razmerami in vremenom

image

 

 

 

 

 

 

Aleš Česen

image

 

 

 

 

 

 

Luka Stražar

ponedeljek, 12. avgust 2019, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 168

VEČER v nedeljo, fit - Zvezdana Bercko: Slovenci alpinisti ali zlati cepin je spet naš.

Slovenski alpinisti so vidno zaznamovali zgodovino podeljevanja zlatega cepina, najvišjega alpinističnega priznanja. V 27 letih so bili nagrajeni kar devetkrat.

Zlati cepin, ki velja za najvišje priznanje za alpinistične dosežke na svetu, gre tudi letos v slovenske roke. Dobila ga bosta Aleš Česen in Luka Stražar, ki sta se skupaj z Britancem Tomom Livingstonom avgusta lani kot prva povzpela na karakorumski sedemtisočak Latok I s severne strani. To je že osmi zlati cepin za Slovenijo v 27-letni zgodovini podeljevanja te nagrade za najvidnejši alpinistični vzpon, tem pa je treba dodati še zlati cepin za življenjsko delo, ki ga je lani prejel Andrej Štremfelj.

Zlate cepine podeljujejo od leta 1992, kraj podelitve so iz francoskega Chamonixa lani preselili na gorniški festival v Ladeku na Poljskem, letos bo potekal med 19. in 22. septembrom. Mednarodno žirijo, ki je izmed 58 izstopajočih vzponov v letu 2018 izbrala tri in jih nagradila z zlatim cepinom za alpinistične dosežke, sestavljajo ugledna imena iz sveta alpinizma: Sandy Allan, Kazu Amano, Valeri Babanov, Jordi Corominas, Fred Degoulet, Ines Papert in Andrej Štremfelj.

Poleg Česna, Stražarja in Livingstona bosta z zlatim cepinom posthumno nagrajena še avstrijska alpinista - David Lama za solo vzpon na Lunag Ri (6907 m) v Himalaji in Hansjörg Auer za solo vzpon na Lupghar Sar West (7200 m) v Karakorumu. Letošnji prejemnik zlatega cepina za življenjske dosežke pa je legendarni poljski alpinist Krzystof Wielicki, znan po svojih zimskih, prvenstvenih in solo vzponih na osemtisočake.

Rešen eden zadnjih problemov na taki višini

Česen, Stražar in Livingstone so preplezali prvenstveno 2400-metrsko smer v severnem ostenju Latoka I in se 9. avgusta 2018 povzpeli na 7145 metrov visok vrh. To je bil šele drugi vzpon na ta pakistanski sedemtisočak, prvi uspešni s severne strani. Strah vzbujajoča severna stena Latoka I je veljala za enega največjih še nerešenih alpinističnih problemov na taki višini tako v Karakorumu kot v Himalaji.

Plezali so, kot je danes v vrhunskem alpinizmu edino sprejemljivo, v alpskem stilu, kar pomeni brez pomoči višinskih nosačev, brez napeljanih vrvi in brez vnaprej postavljenih taborov, sami so nosili vso potrebno opremo in hrano za teden dni. Uspeh je bil, kot sta Česen in Stražar po vrnitvi iz Karakoruma lani povedala za Večer, kombinacija kar nekaj dejavnikov. "Da je bilo za preplezano smer treba biti vrhunsko pripravljen, sicer ni dvoma, vendar zgolj z mišicami v taki steni kmalu končaš zelo klavrno. Vložiti je bilo treba veliko izkušenj in občutka za iskanje najboljše smeri v labirintu snežnih žlebov, velikanskih snežnih gob in skalnih pregrad. Kot tretje, vključiti je bilo treba precej taktičnega razmišljanja, v katerem delu dneva je treba plezati določeni del stene. Tako smo veliko plezali ponoči, kar bistveno oteži orientacijsko komponento vzpona. Na koncu je seveda treba imeti tudi nekaj sreče z razmerami in predvsem vremenom. Nekako smo znali vse to združiti v celoto in priplezali prav do vrha."

Izmuzljiv faktor objektivnosti
Vzpon na Latok je močno odmeval tudi v svetovnih medijih, prilepili so mu mnoge superlative. Tudi Luka in Aleš sta menila, da preplezana smer sodi med nominacije za zlati cepin, a o tem priznanju nista velika govorila. Saj sta tudi že imela vsak svojega. Luka ga je dobil leta 2012, skupaj z Nejcem Marčičem, za vzpon v K7 West v Pakistanu, Aleš pa leta 2015 z Luko Lindičem in Markom Prezljem za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja.
Oba tudi dobro vesta, kakšni dvomi in zamere se vedno znova pojavljajo ob razglasitvi dobitnikov. Faktor objektivnosti je v alpinizmu veliko bolj izmuzljiv kot v kateri drugi dejavnosti. "Dva vrhunska vzpona sicer lahko nekako primerjaš, če sta oba tvoja, a ta primerjava bo zelo težko objektivna. Primerjaš zgolj občutke, ki pa seveda niso odvisni zgolj od objektivnih danosti in zahtevnosti nekega vzpona. Primerjati dva vzpona različnih plezalcev pa je lahko že znanstvena fantastika. Lahko to seveda narediš, ju celo rangiraš, ampak nekega večjega smisla pa mnogokrat to ne bo imelo," je po novici, da je ponovno dobitnik zlatega cepina, razmišljal Aleš Česen. "Če primerjam svoja nagrajena vzpona, torej vzpon v steni Hagshuja in lanski vzpon v Latoku, lahko mirno rečem, da je bil vzpon v Latoku vreden za kak razred več. Šlo je za podobne tehnične težave, vendar v bistveno večji steni na bistveno višji nadmorski višini. Po drugi strani pa je bil vzpon na Hagshu še bolj avanturističen, ker tam ni še nihče nikoli plezal, v Latoku pa je pred nami poskušalo že okoli 30 odprav. V alpinističnem smislu se mi zdaj spet neti ogenj, ki je motivacija za naprej. Ampak pri tem vzpon na Latok nima večje teže kot pač moja celotna alpinistična in življenjska pot."

Radovednost ga je gnala
Za svojo celotno alpinistično pot, ki je zanj tudi življenjska, pa je lani zlati cepin za življenjsko delo prejel Andrej Štremfelj. Tako je postal edini zemljan s tem prestižnim priznanjem tako za življenjske dosežke kot za vrhunski vzpon. Leta 1992 sta namreč z Markom Prezljem dobila sploh prvi podeljeni zlati cepin za prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčendzenge.

Prezelj, Štremfljev dolgoletni soplezalec, je v uvodni zapis, ki ga je prispeval v obrazložitev podelitve zlatega cepina, zapisal: "Le posebni ljudje lahko ohranjajo prvinsko navdušenje nad življenjem tudi v poznih letih. Andrej je tu unikaten. Njegov odnos do alpinizma in tudi do življenja ohranja tako svežino kot zrelost. Še vedno zna povezovati igrivost z odgovornostjo, kar je ena nujnih veščin, da dosežeš zrela leta zadovoljen in srečen." Andrej sam bi najbrž dodal še radovednost. Kajti radovednost je bila tista, ki ga je pripeljala v hribe. "Ko sem kot otrok hodil čez polje v šolo, sem gledal panoramo Kamniških Alp: Grintovec, Kočna, Kalški greben, Storžič. Zanimalo me je, kako so gore videti od blizu. Ali je Grintovec, ki je videti tako špičast, res tak, da se niti stati ne da na vrhu? Vedno sem si rekel, to bom šel pogledat. In še danes me ne vleče le na vrh, ampak vedno še na en rob, še v eno dolino ..." je dejal v intervjuju za Večer.

Ko je kot najmlajši doslej dobil zlati cepin za karierne dosežke, je ostal popolnoma prizemljen. "Ljudje so si izmislili priznanja, da bi popularizirali alpinizem, kar se mi ne zdi napačno, to mora biti, da bo alpinizem imel veljavo. Ko stopiš ob bok Bonattiju, Messnerju, Kurtyki, Boningtonu, Diembergerju in drugim, se počutiš počaščeno."

Za zgolj povzetek njegovih dosežkov se je treba prebiti skozi zajetno dokumentacijo. Za njim je 47 let alpinistične kariere, več kot dvajset odprav v Himalajo, prvi pristopi na več sedemtisočakov, vrhunski vzponi v Patagoniji, Pamirju, na Denaliju in Aconcagui. Svoje bogate izkušnje je kot inštruktor prenašal tudi na nepalske vodnike v slovenski šoli za gorske vodnike v Manangu pod Anapurnami. Še vedno aktivno pleza in se ukvarja z gorskim vodništvom.

Sam svojo alpinistično kariero deli na dva dela: prvega, ko je deloval skupaj z Nejcem Zaplotnikom, in drugega, po Nejčevi smrti, ko je moral hitro alpinistično dozoreti in prevzeti vlogo tistega, ki je alpinistični voz vlekel naprej. Iz prvega obdobja za svoj največji dosežek šteje vzpon na Everest. Prav z Nejcem Zaplotnikom sta se 13. maja 1979 zapisala v alpinistično zgodovino kot prva Slovenca in prva Jugoslovana, ki sta stopila na najvišji vrh sveta, in to po dotlej nepreplezanem zahodnem grebenu, ki še danes velja za najtežjo smer na Everest. Z Everestom se je v anale svetovnega alpinizma vpisal še enkrat, ko sta leta 1990 z ženo Marijo, prav tako vrhunsko alpinistko, osvojila vrh sveta kot prvi zakonski par. Leto kasneje je bil motor vzpona na Kangčendzengo, v navezi s takrat še zelo mladim Markom Prezljem. "Uspel nama je tako kakovosten vzpon, da je še danes na najvišji ravni."

Nagrade, tudi zlati cepin, Štremfelj jemlje kot priznanje ne samo za tisto, kar je preplezal, ampak tudi za vse, kar je drugega naredil v alpinizmu, in zgled, ki ga je dajal tistim, ki so prihajali za njim. Svojevrstna nagrada za življenjsko delo v alpinizmu pa je že to, da jo sploh dočakaš. Mnogi je žal ne.

Zvezdana Bercko

Aleš Česen
Aleš Česen iz Kranja, letnik 1982, sin alpinista Toma Česna, se s plezanjem ukvarja že od otroštva. A sprva je bil športni plezalec in ga hribi dolgo niso zanimali, šele v srednji šoli se je začel ukvarjati z alpinizmom. Kmalu po diplomi na fakulteti je končal tudi šolanje za gorskega vodnika, zdaj se preživlja s tem. Ima dva otroka, tudi z družino večino časa preživijo v hribih in plezališčih.

Luka Stražar
Luka Stražar se je rodil leta 1988 v Ljubljani, kjer se je v srednješolskih letih, potem ko je ugotovil, da je za košarko premajhen, začel ukvarjati z alpinizmom. Leta 2008 je postal alpinist, dve leti kasneje še alpinistični inštruktor. Zaključil je študij geografije na filozofski fakulteti, vendar so alpinizem, plezanje in sedaj gorsko vodništvo postali njegova služba.


Vsi slovenski zlati cepini

Slovenski alpinisti so bili v 27 letih podeljevanja najvišjega alpinističnega priznanja nagrajeni kar devetkrat.
Prvi podeljeni zlati cepin sta leta 1992 za prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčendzenge (8476 m) prejela Marko Prezelj in Andrej Štremfelj, ki je tudi prvi slovenski prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo v alpinizmu (2018).
Leta 1997 sta zlati cepin za vrhunski vzpon prejela Tomaž Humar in Vanja Furlan za novo smer v severozahodni steni Ama Dablama (6812 m) v Nepalu.
Leta 2007 je nagrado Zlati cepin že drugič prejel Marko Prezelj, skupaj z Borisom Lorenčičem za preplezano novo smer v stebru Čomolharija (7326 m); istega leta je zlati cepin po izboru občinstva prejel še Pavle Kozjek za prvenstveni solo vzpon na Čo Oju (8201 m) in objavo fotografije poboja tibetanskih beguncev na prelazu Nangpa La.
Leta 2012 sta zlati cepin za smer Sanjači zlatih jam v K7 West (6858 m) v Pakistanu prejela Luka Stražar in Nejc Marčič, leta 2015 za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja (6657 m) v indijski Himalaji Aleš Česen, Luka Lindič in Marko Prezelj, leta 2016 za prvenstveno smer na Cerro Kištvar (6173 m) v Indiji Urban Novak in Marko Prezelj, skupaj z Američanom Haydenom Kennedyjem in Francozom Manujem Pellissierjem.
Septembra 2019 bosta za prvi vzpon na Latok I (7145 m) s severne strani zlati cepin prejela Aleš Česen in Luka Stražar, ki sta se na sedemtisočak v Karakorumu povzpela z Britancem Tomom Livingstonom.
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker