Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Šentjurski alpinisti

Novi tednik Celje - Tina Strmčnik: ... po zasneženih vrhovih Peruja
Gora bo počakala, cilj je že sama pot

Gora bo počakala, cilj je že sama pot

»V Himalaji je ogromno lepih vrhov, ki še vedno niso dostopni zaradi sporov Indije, Kitajske in Pakistana. Mimo tamkajšnje birokracije ne moreš. Glede odkrivanja šesttisočakov tako ni bolj prijazne države, kot je Peru.« Tako pravijo člani Plezalnega kluba Ritnik Šentjur, ki so se nedavno vrnili s pettedenske odprave v tamkajšnjih Andih. Načrte glede prvenstvene smeri v gorovju Hualcan jim je prekrižalo vreme. Kljub temu so osvojili precej zavidljivih vrhov in na odpravi iskali predvsem pot do sebe.

Pogorje Cordillera Blanca v južnoameriških Andih s svojimi vrhovi alpinistom ponuja številne izzive. Tam je namreč več kot dvajset šesttisočakov. Šentjurčani jih osvajajo vse od leta 1979 in že dobro poznajo tamkajšnje razmere, okolico in ljudi. Kot je dejal vodja tokratne odprave Branko Vizjak, so sicer podnebne spremembe v zadnjih dvajsetih letih izjemno spremenile gore. »Nekatere stare smeri so neprehodne, pojavljajo se nove. Gore so iz leta v leto drugače. Izzivov je še vsaj za pet generacij.«

Plezalni klub Ritnik Šentjur podobne odprave organizira na dve ali tri leta. Da bodo po vsej verjetnosti julija odrinili proti Peruju, so se člani kluba okvirno dogovorili pred letom. Ko so kupili letalske karte, so načrti postali bolj oprijemljivi. »Če leto prej veš, da boš šel na odpravo, imaš v Sloveniji za priprave na voljo le še eno zimo. Tako pozimi kot poleti je treba veliko hoditi v gore. Glede na to, da sem se v gore tretje največje države Južne Amerike podal prvič, nisem imel prave predstave, kaj me čaka. Zame je bilo vse novo,« je pojasnil član odprave Tomaž Klajnšek, ki se z alpinizmom resneje ukvarja zadnja štiri leta.

Deževnih dni niso več šteli

Aklimatizacijo so začeli v mestu Huaraz na približno tri tisoč metrih nadmorske višine. Klajnšek je takrat opazil, da se kljub vsem opravljenim treningom zaradi višine hitreje utrudi, a je lahko nadaljeval naprej. Do pet tisoč metrov nadmorske višine ni imel nihče bistvenih težav. Ob vzponu na Vallunaraju (5.686 m) je njegovo telo z občasnimi glavoboli pokazalo, da vendarle ni navajeno takšnih razmer. »Ko sem se vrnil v dolino, sem težave premagal. Ko smo se za zaključek aklimatizacije odpravili na naslednji šesttisočak, nisem imel več težav. Pri takšnih višinah si ves čas zadihan, pri čemer je odlično, če te ob tem ne boli glava.«

Po besedah Boštjana Dečmana je bila osnovna ideja, da bi splezali prvenstveno smer v gori Hualcan (6.122 m). A je bila ta za šentjurske ljubitelje strmin prevelik zalogaj, predvsem zaradi zelo slabih vremenskih pogojev in občasnih zdravstvenih težav. S tem, da bodo na osvajanje Hualcana morali še počakati, niso bili najbolj zadovoljni. Zato so srečo poskušali z osvajanjem Caraza (6.025 m). Tildi ta cilj so zaradi slabega vremena morali preložiti na prihodnja potovanja. »Že v prvih dnevih so nas spremljali oblačnost in padavine, vendar smo vmes naleteli na vremenska okna, da smo lahko uresničili načrtovane vzpone. Proti koncu odprave je bilo lepega vremena vedno manj, pravzaprav ga sploh nismo več dočakali. Tako nam je zmanjkalo časa za to, kar smo si zadali,« je povedal Dečman. So pa vseeno osvojili Tocllaraju (6.032 m) in Nevado Mateo (5.150 m).

Nad smolo z vremenom je bil presenečen tudi Vizjak. »V Andih sem bil že štirikrat zapovrstjo, a česa takšnega še nisem doživel. V vseh prejšnjih odpravah, ko sem tam preživel precej časa, je bil le en deževen dan. Letos jih na koncu niti nisem več štel.«

Pot do gore je pot do sebe

Zahtevnejša kot je gora, manj je obljudena.

Na vsaki vzpetini so šentjurski hribolazci srečali krave, ki so, kot so povedali, še posebej zabavne ponoči. »Dolgčas ti ni, prav tako nimaš občutka, da si sam. Kot pravi večina knjig, ki so napisane o alpinizmu, s takšnim načinom življenja večinoma spoznavaš samega sebe. Zame je odprava, ki je za nami, izjemna izkušnja, saj gre za razmere, ki jih v vsakdanjem življenju ne moreš izkusiti,« je pojasnil Dečman.

Klajnšku se je vse skupaj zdelo še toliko bolj zanimivo, saj je bil doslej navajen enodnevnih izletov v gore, ko se je zjutraj odpravil proti vršacem in se za kosilo vrnil domov. Tokrat so se alpinisti z enim očakom spoznavali več dni. Ker so bili blizu ekvatorja, je bila tema med 18. in 6. uro. »Ko prideš v hribe, upaš, da bo še dovolj sonca, da boš postavil šotor. Ko ležeš, do jutra nimaš kaj početi. Ker je moj soplezalec hitro zaspal, mi je bilo včasih precej dolgčas,« je povedal Klajnšek v smehu. Sicer je bilo odkrivanje perujskih vrhov tudi zanj predvsem odkrivanje samega sebe. V drugem okolju in v petih tednih potovanja je podrobneje spoznaval soplezalce. Precej drugačna je bila tudi narava. »Sicer sem pričakoval, da nas bo še bolj zeblo, a kljub temu je bil sneg drugače mrzel kot v Sloveniji.«

Člani odprave so bili dobro opremljeni za težke razmere, je povedal njen vodja Vizjak.
Tokrat so bile temperature ob nenehnem sneženju in oblačnosti precej višje kot po navadi. »Ne vem, če je bilo več kot minus sedem stopinj, proti jutru je bila morda kakšna stopinja manj. Glede na to, da sem na minulih odpravah doživel veter in minus 30 stopinj Celzija, se mi letos res ni zdelo mrzlo. Spal sem pri odprti spalni vreči.«

Vsi skupaj so bili zelo pozorni na varnost. Naveza se je ves čas pogovarjala, člani so opazovali, kaj se je dogajalo drug z drugim. Višinska bolezen lahko namreč pride hitro, posameznik je ne opazi. Otekanje obraza lahko vidi samo kolega, ki je z njim. Pri znakih omenjene bolezni pomaga spust v dolino. »Težav nismo imeli, saj smo vzpone glede na pretekle izkušnje načrtovali zelo počasi. Če delaš prav, ne potrebuješ niti tablete. Nima smisla tvegati. Tudi če se moraš vrniti na prejšnjo točko, te bo hrib počakal,« je poudaril Vizjak.

Če bo volja, bodo šli spet

Šentjurskih alpinistov to, da so kljub neosvojenemu Hualcanu osvojili vrhove, ki jih povprečni državljani vidimo le na fotografijah, prav nič ne tolaži. Uidi to, da jih zadana gora tokrat ni bila

pripravljena sprejeti, kot večkrat slišimo v žargonu alpinistov, je po besedah Vizjaka predvsem sol na rano. »Glede na to, da sem bil že dvakrat pod goro Hualcan, imam vedno manj tolažbe.

A gora ne gre nikamor, še vedno je tam. Če bo volja, jo bomo morda skušali osvojiti še enkrat.«

Dodal je, da je odprava vsakega stala približno 3.500 evrov. Članom, ki so dovolj dejavni pri opravljanju alpinističnih obveznosti, je stroške letalske karte kril plezalni klub. Veliko denarja je prispevala Občina Šentjur. Nekaj so primaknili gospodarstveniki, za opremo je poskrbel vsak alpinist sam. Če klub ne bi že dobro poznal razmer v Peruju in se ne bi znal dobro dogovoriti za ugodnosti, bi bili izdatki po besedah Vizjaka najbrž precej višji. »Odkar obiskujem Južno Ameriko, se je marsikaj občutno podražilo. Kljub temu so takse in pristojbine minimalne v primerjavi s Himalajo. Medtem ko v Peruju mesečna karta za narodni park znaša 30 evrov, v Himalaji samo >za dober dan< odšteješ do dva tisoč evrov.«

Kam naprej?

Plezalni klub Rifnik ima v svoji beri vrsto podvigov. Predlani je minilo dvajset let, odkar je Aco Pepevnik kot prvi Slovenec po severni steni dosegel vrh Everesta. Najvišjo goro sveta je osvojil tudi Viktor Mlinar. Do danes nihče ni preplezal tudi prvenstvene smeri v gorovju Chacraraju, ki so jo leta 1996 preplezali Dušan Debeljak, Viktor Mlinar in Tomaž Žerovnik. In še bi lahko naštevali ...

Tudi člani zadnje julijske odprave so zaznali kup novih izzivov, ki čakajo nanje. Glede na previdnost v strminah sten so enako previdni tudi pri razkrivanju svojih načrtov. »Z vsem, kar smo videli, smo dobili nove ideje. Ni pa o njih pametno govoriti na glas, saj terjajo precej priprav, da bodo zrele in da jih bomo pripravljeni uresničiti,« je zaključil Dečman.


»Ljudje alpinizem dojemajo kot konjiček. Podjetjem težko pojasniš, da boš del njihovega denarja porabil za svoj konjiček. Zato smo še bolj hvaležni vsem tistim, ki te stvari razumejo. Plezanje, hoja v hribe in alpinizem so v Sloveniji v porastu.
Zato imam občutek, da se bo sčasoma spremenilo razumevanje teh dejavnosti
,« je poudaril Dečman.

 

Novi tednik Celje, 14.08.2019
Šentjurski alpinisti po zasneženih vrhovih Peruja


Foto: osebni arhiv alpinistov

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti