Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Soteska Gačnik

Bojan Ambrožič: V Sloveniji nimamo prav veliko čiste divjine. Ena izmed izjem je soteska potoka Gačnik v bližini Idrije.

Gre za osem kilometrov dolg kanjon, ki skriva vsaj 13 večjih in še nešteto manjših slapov. S prijatelji iz PD Cempin smo si za izziv zastavili, da ga v celoti preplezamo od spodaj navzgor.

Opozarjam! Na to pot se nikar ne podajajte sami, brez vodnika in ustreznih alpinističnih izkušenj! Tura je orientacijsko, tehnično in fizično izjemno zahtevna. Edini primeren čas za obisk je na vroč dan ob vrhuncu poletja, ko je pretok vode nizek in je voda dovolj topla za kopanje. Na turi je nujno potrebna čelada, 30 metrov dolga vrv in pa nekaj neskončnih zank. Ker se precejšen del poti brodi oz. plava po globoki vodi, je namesto nahrbtnika priporočljiva nepremočljiva transportna vreča za kanjoning (prasica).

Začetek soteske je (označen) ob cesti Dolenja-Gorenja Trebuša ob izlivu Gačnika v potok Trebušica. Prve pol ure je pot skozi sotesko markirana z modrimi packami. Kmalu za tem pa se začne čisto prava divjina – skorajda brez vseh sledov človeka. Soteska postaja vse bolj strma, zaprta in težje prehodna. V prvem delu je plezanja še razmeroma malo in je lahko. Vendar, ker je zaradi vode in mahu skala povsod mokra in spolzka je, potrebna previdnost. Nato pridemo do prvega večjega tolmuna (dolg ok. 50 m), ki je tako globok, da ga ni mogoče prebroditi. Možnosti sta dve: da ga preplavamo ali obplezamo po steni na levi strani.

Za tolmunom pridemo do prvega večjega slapu. Ker čez slap ne moremo, ga obidemo skozi strmo blatno grapo na levi strani. Plezanje ni zahtevno (II. stopnje, 30 m). Vendar ker je mokro in krušljivo zahteva izdatno pazljivost. Sledi prečnica visoko nad sotesko, ki kmalu pripelje do novega slapu. Zlezti je potrebo čez nekaj nerodnih balvanom (II). Nato se pokaže mogočen tretji slap. Obidemo ga po grapi na desni iz katere uidemo po skalni polici na strme trave (dve mesti 10 m po I-II.). Ko pridemo čez, kmalu zagledamo zelo visok četrti slap. Spustimo se do tolmuna pod njim in ga obidemo po levi strani. Tu pravega plezanja ni. Vseeno se je meni zdelo zelo nevarno, saj je bilo zaradi mokrote izredno nevarno za zdrs. Edini oprimek v celotni soteski, ki je držal, so bile korenine dreves. Po treh urah hoje/plezanja smo si v idiličnem tolmunu nad slapom privoščili kopanje. Mislil sem, da smo s tem že skorajda na koncu.

Oh, kako sem se zmotil! Tura se je pravzaprav šele začela. Dalje, kjerkoli se je le dalo, smo hodili / brodili po dnu soteska, saj je na ta način šlo najhitreje. Vendar, kjer sotesko prekinjajo slapovi, smo morali najti obvoze. To pa je včasih pomenilo tudi eno uro hoje / plezanja gor in dol po strmih prepadnih bregovih. Na srečo smo imeli s sabo vodnika, ki je bil v soteski prej že štirikrat. Pa vseeno smo se ponekod “lovili”, kajti povsem nemogoče si je v spomin vtisniti tako izredno veliko število orientacijskih zank, ki jih skriva ta soteska. Počutil sem se kot v filmu Beara Gryllsa, ki ure in ure beži ven iz kanjona.

Po šestih urah hoje smo prišli do najbolj zahtevnega dela. Šlo je za izredno ozek kanjon s slapovi. Obvozili smo ga po strmem terenu na levi in se iz njega izbezali skozi navpičen, krušljiv žleb, ki je bil za po vrh še moker (III-, 10 m). Sledila je ura hoje skozi lažje prehoden del kanjona, kjer smo brodili čez številna korita, slapiče in tolmune. Ta del poti je bil meni še najlepši, saj bi se lahko tod lahko skorajda povsod kopal v neštetih naravnih jacuzzijih. Žal je bila tura tako zelo dolga, da za vragolije enostavno nismo imeli časa. Vsaj še trikrat smo se morali povzpeti za kakšnih 50 – 100 višinskih metrov, da smo obvozili slapove. Kako veliko smo iskali prehode pove podatek, da znaša višinska razlika med začetkom in koncem soteske 700 metrov. Ura pa mi jih je na koncu namerila dvakrat toliko višincev (torej kdo bi si mislil, da se znotraj kanjona, skriva skorajda Triglav).

Po devetih urah smo vsi zelo izčrpani prilezli do konca soteske pri kmetiji Brdar (vpisna skrinjica). Za nagrado smo si v Gačnikovem slapu privoščili zasluženo osvežitev. Kasneje smo razmišljali kakšen podvig bi šele bil, če bi pozimi preplezali celotno sotesko.
Še enkrat se zahvaljujem PD Cempin za organizacijo in nepozabno avanturo!

Bojan Ambrožič, 13.08.2019
Soteska Gačnik
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti