Dnevnik - Neža Mravlje: Alpinistka in lastnica verige kinematografov
Neuklonljiva, izobražena in svobodomiselna Pavla Jesih je zaznamovala zgodovino alpinizma in kinematografije na Slovenskem.
Pavla Jesih, rojena leta 1901 v Ljubljani v premožni mesarsko-trgovski družini, je bila poleg Mire Marko Debelak ena prvih žensk na svetu, ki so se enakopravno moškim kot prve v navezi lotevale najzahtevnejših prvenstvenih smeri. Da je ženska plezala prva, soplezalec pa jo je le varoval, je bilo v njenem času neobičajno, in tako je Pavla Jesih kot vrhunska alpinistka svojo neodvisnost pa tudi samosvojost, ki jo je opredeljevala tudi pozneje v življenje, izrazila že v Julijcih. V stenah je pogosto bivakirala tudi po več dni, kar je reševalce spravljalo v skrb, ker niso vedeli, ali potrebuje pomoč. Vendar je to ni oviralo. Svoje drzne vzpone je začela leta 1926 in v naslednjih letih, vse dokler se ni leta 1934 ob padcu v steni Mojstrovke poškodovala, začrtala več težkih smeri. Ob spominjanju na Pavlo Jesih po njeni smrti leta 1976 jo je takratni predsednik PZS Miha Potočnik označil za eno najmarkantnejših predstavnic slovenskega in jugoslovanskega alpinizma, ki so ji bile blizu »prepadne in grozljive stene nad Planico, Veliko Dnino, nad Martuljkom, v Triglavu in v Krmi«.
Od gora do kinodvoran
A nesreča v Mojstrovki jo je prisila, da je za nekaj časa pretrgala zahtevno plezanje in svoje sposobnosti, znanje in drznost usmerila na področje podjetništva in kulture. Leta 1936 se je preselila v Celje, kjer je prevzela upravljanje kina Metropol in leto kasneje še kina Union, čemur je nato sledilo tudi vodenje kina Royal na Ptuju. Leta 1940 je svojo dejavnost razširila v Ljubljano, kjer je bila kot izvrstna filmska poznavalka lastnica elitnega umetniškega kina Matica s prostori v stavbi današnje Filharmonije. Pred drugo svetovno vojno in med njo je bila Pavla Jesih lastnica največje verige kinematografov v državi in bila med drugim tudi inovatorka v tehniki podnaslavljanja. Med vojno se je angažirala v odporniškem gibanju, ki ga je tudi finančno podpirala, zaradi česar je njeno podjetje skoraj bankrotiralo, čeprav je bil kino tudi med vojno dobro obiskan. V ljubljanski Matici je uredila skrivališče za pripadnike OF, opravljala nevarne tajne obveščevalne akcije in pomagala družinam internirancev.
A dramatična leta so se za Pavlo Jesih nadaljevala tudi po koncu vojne. Najprej, ko se je leta 1945 vrnila v gore in se z Jožo Čopom podala v dotlej neosvojeni osrednji steber severne triglavske stene. Tam je po večdnevnem plezanju in bivakiranju obnemoglo obtičala na polici, od koder je Čop našel izhod in šel po pomoč. A Pavla Jesih je ob dobrem varovanju na koncu smer vseeno splezala sama. Alpinista sta osvojeno steno želela poimenovati Skalaški steber, a je v duhu takratnega političnega vzdušja dobila ime Čopov steber, s čimer so uspeh predvojne buržujke Pavle Jesih simbolno spregledali. Vrhunski plezalec Janez Čop je bil železar, pripadnik delavskega razreda. Obtožili so jo kolaboracije in jo razlastili.
Po vojni izbrisana iz družbe
Po drugi svetovni vojni je Pavlo Jesih kot uspešno podjetnico udarila nacionalizacija, v zameno za podržavljene kinematografe so ji ponujali različne funkcije v novoustanovljeni državni filmski industriji, a jih je zavračala in se borila za svoje kine. Ni se želela odpovedati temu, kar je ustvarila, in se podrediti. Zato so jo po krivem obtožili kolaboracije, jo razlastili in družbeno izbrisali.
Nekaj let se je nato preživljala kot oskrbnica v Erjavčevi koči na Vršiču in v Triglavskem domu na Kredarici. Vrhunska alpinistka, ki je odklanjala planinska priznanja, nekdanja uspešna lastnica verige kinematografov, filmska poznavalka in načelna ženska, ki je v predvojni Ljubljani nosila hlače ter v javnosti kadila, je nato pozabljena in zamolčana revno živela na Starem trgu, obdana z golobi, ki jih je redno hranila. Po smrti je takratna oblast s prepovedjo preprečila tudi njeno zadnjo željo – razsutje pepela s Špika. Leta 2014, 38 let kasneje, je njenim sorodnikom to le uspelo storiti.