Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planinski vestnik september 2019

Tema meseca: 40 let šole v Manangu / Reportaža: Ziljska dolina / Test aplikacij: Telefon kot planinska karta / Planinska doživetja ...

Uvodnik: Srečanje z domačinom. Mateja Pate

40 LET ŠOLE V MANANGU
Slovenska šola v Nepalu. Bojan Pollak
Prvi tečaj leta 1979. Danilo Cedilnik
Z znanjem bo življenje boljše. Jani Bele
Če te nekdo prosi za pomoč, mu pomagaj. Anda Perdan
Mimobežnice o šoli v Manangu.Tone Škarja

INTERVJU
Ludovic Ravanel. Martina Čufar Potard

NAŠI SODELAVCI 
Martina Čufar Potard

ODMEV
Kam je odšla Črna lepotička. Janko Humar

Z NAMI NA POT
Ziljska dolina. Mojca Stritar Kučuk

ČEŠKE GORE
Vetrovna Snežka. Damir Šantek

INTERVJU
Hervé Barmasse. Jernej Šček

TEST APLIKACIJ
Telefon kot karta in kompas. Aljaž Anderle

NAŠI SODELAVCI
Aljaž Anderle

GEO IZLET
Pomladanski izlet med slatinami. Nina Rman

PLANINSKA DOŽIVETJA
Dobro zgodnje jutro, gamsovke in gamsi! Boštjan P. Strnad

MINIATURA
Zajec - zavojevalec. Anka Rudolf

NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
FILM
NOVICE
V SPOMIN


Uvodnik: Srečanje z domačinom

Na pragu pomladi sem med sprehodom po robu naše planote naletela na gospoda, ki je z roba zamrznjenega kala s krampom odstranjeval kamne. Lahko bi šla tiho mimo, saj me najverjetneje ne bi opazil, tako je bil zaverovan v svoje delo, a sem ga po lepi planinski navadi pozdravila. Potem me je prešinilo, da je tistih nekaj sekund, kolikor bi trajalo, da mu pokažem hrbet, čisto preveč dolgih, da bi šla mimo brez kakšne vljudnostne fraze, zato sem ga skrajno izvirno, domišljujoč si, da sem duhovita, pobarala, ali igra hokej. Prizanesljivo me je pogledal izpod čela in z nejevoljo v glasu dejal, da pospravlja za drugimi. Potem se je razgovoril, da mora neprestano čistiti kal, namenjen napajanju živine, saj mu mimoidoči, verjetno najmlajši, ki zlasti radi gojijo to disciplino, sproti polnijo vodno kotanjo s kamenjem. Kali so na sušni kraški planoti dragocena redkost, in ko naletimo na kakšnega, nas kar sam pokliče k postanku, odrasle morda k opazovanju življa v njem, otroke pa k priljubljeni igri metanja kamenčkov v vodo. Pomodrovala sem nekaj o opozorilni tabli, ki bi vljudno nagovorila pohodnike, pa se je samo nasmejal in odmahnil z roko, češ da je bob ob steno ... Nekoliko naprej ob poti je cel kup opozoril, naj se obiskovalci držijo planinske poti, ki vodi čez pašnik, a po njem hodijo križem kražem, je razlagal naključni sogovornik. "Potem pridejo do električnega pastirja, in ko želijo čezenj, jih strese, zato v jezi izpulijo kolce," je pribil in dodal, da od pomladi do jeseni vsak ponedeljek zjutraj obhodi pašnik, da popravi ograjo, če ga kdo od sovaščanov že prej ne pokliče, da so živali izkoristile priložnost in se mastijo na kakšni njivi ... "Nemš ke, mestni ldje," sem pametovala v približku lokalnega narečja in potem slišala še, kako naš podalpski narod ne spoštuje zasebne lastnine, saj se poleti priložnostni nabiralci gozdnih jagod pasejo tako rekoč na dvoriščih domačij. Misli so mi splavale v preteklost.
Sem mestno dete. No, lahko bi rekla predmestno. Otroška leta sem preživela v naselju, od strogega centra prestolnice oddaljenem četrt ure hoje, v njem takrat marsikje še ni bilo ne asfalta in ne ograj med sosedi. Zrasla sem v času socializma, ko je bilo "vse naše" in smo brez pomislekov po mili volji nabirali gobe, kostanj, borovnice, regrat in druge dobrote po primestnih gozdovih in travnikih. Pa rabutali koruzo in češnje in jabolka pri sosedih ali najbližjem kmetu. Kar se Janezek nauči, to Janez zna, zato ni čudno, da smo se zelo podobno v najstniških letih obnašali v plezališčih. Nič se nismo spraševali, ali je lastniku zemljišča, na katerem je stalo skalovje našega poželenja, prav, da se mu mimo hiše redno sprehajajo gruče neznancev, da mu puščajo iztrebke za vsako skalo ali grmom, si polepšajo družabne večere s tabornim ognjem in prenočujejo pod steno ... Spomnim se, kako je nekoč nekemu kmetu prekipelo in je prepovedal vožnjo po cesti do svoje domačije, po kateri smo si krajšali dostop k plezališču. Sveta nebesa, kako smo ga grdo gledali, saj smo odtistihmal morali pešačiti celih petnajst minut dlje! Nikomur niti na misel ni prišlo, da bi na stvar pogledal z drugega - kmetovega - zornega kota. S to perspektivo sem se začela ukvarjati šele, ko sem mnogo let pozneje po čudnih potih gospodovih postala - članica kmečkega gospodinjstva. In spoznala, kako hitro je mogoče obrniti ploščo, ko stopiš v čevlje drugega!
Občutek imam, da bi bila moja toleranca do takega obnašanja, kot smo ga bili vajeni nekdanji obiskovalci sten kraškega roba in drugih priljubljenih plezališč, neprimerno nižja. Prepričana sem, da noben meščan ne bi ostal ravnodušen, če bi mu čez vrt (ki naj bo prispodoba za posestvo) hodili neznanci, pod okrasnim grmičevjem puščali smrdeče kupčke, spotoma oskubili jagodičevje in se utaborili na še posebej prijetnem koncu vrta, kjer bi bilo mogoče v zavetju zakuriti taborni ogenj, ob katerem bi bolj ali manj ubrano zapela bolj ali manj trezna druščina privržencev aktivnega preživljanja prostega časa v naravi. Bržkone so tem podobne izkušnje (in še tiste s prostim pretokom domačih ljubljenčkov) privedle do kulture postavljanja ograj med sosedi v mestih. Na deželi je drugače le to, da lastniki svojih zemljišč nimajo ograjenih zaradi njihove velikosti in nepraktičnosti ograj pri gospodarjenju s posestvom.
Kaj imajo vrtovi in kmetje opraviti s planinstvom? Marsikatera planinska pot vodi čez zasebna zemljišča. Spomnimo se na to naslednjič, ko bomo hodili po njej, in se obnašajmo v skladu z načelom, da smo v naravi le na obisku - naj to ne velja le za divjino, temveč tudi za kulturno krajino, ki jo že stoletja ohranjajo tisti, ki živijo v stiku z zemljo. Ne nazadnje nas k temu zavezuje tudi častni kodeks slovenskih planincev: "Hodimo po označenih planinskih poteh in nikakor ne po bližnjicah ali po kmetijskih obdelovalnih površinah (travniki, polja). S tem skrbimo za boljšo lastno varnost in varnost ostalih udeležencev, preprečujemo erozijo in pokažemo spoštovanje do lastnine in dela prebivalcev v gorskem svetu. Za ohranjanje gorskega okolja skrbimo z osebnim zgledom in ravnanjem, tako da nikjer ne odmetavamo odpadkov; le-te odnesemo s seboj v dolino in jih odložimo na za to določenih mestih. Planinci ne povzročamo hrupa, ne prožimo kamenja, ne kurimo ognja v gozdu ali njegovi bližini in ne uničujemo cvetja ne glede na to, ali je zaščiteno ali ni. Tudi ne delamo škode na planinskih pašnikih, objektih in nasadih, saj se zavedamo, da imajo tudi tisti, ki prihajajo za nami, pravico do pristnega, čistega okolja. Vsak planinec naj bo zgled drugim, zlasti mladim."
Bodimo torej vzor tistim, na katerih svet stoji, in poskrbimo za dobre odnose med lokalnimi prebivalci in mimoidočimi obiskovalci. Cenimo možnost, da se po zasebnih zemljiščih še vedno lahko sprehajamo brez grožnje, da nam bo kdo odpihnil glavo, kot nas radi opozorijo v deželi svobode in priložnosti na drugi strani Atlantika.

Mateja Pate
 

 9.2019
Kazalo objav v vseh letnikih PV

Iskanje po vsebinah PV 

  

Greben Trentskega Pelca z Ušjem v ospredju
(greben Véverica po Henriku Tumi)
Foto: Dan Briški

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti