Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrbanove špice

 
torek, 13. avgust 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1572

Silvo Baznik: Dolgo načrtovana tura dobiva svoj epilog.

Z zoro smo pokonci in uro pozneje smo vsi trije popotniki v avtomobilu na vožnji do Mojstrane, kjer se peljemo v smeri dolin Krme in Kota. Zavijemo na gozdno cesto v Kot in po nekaj kilometrih vožnje prispemo do polnozasedenega parkirišča ob Lengarjevem rovtu. Malce se vrnem, stisnem avto ob rob ceste in se pripravimo na pohod.

Stopimo na pot skozi gozd, prečimo hudournik in se zložno vzpenjamo skozi gozd. V zraku je čutiti obilico vlage, temperatura je višja od pričakovane in čeprav hodimo še v senci, spolzijo že prve potne srage po naših obrazih. Sonce je poslalo svoje žarke na vrhove gora, ko se oprimemo prvih klinov. Za njimi strmina popusti in stopamo po poti do studenčka, kjer izmijemo pot z obrazov. Nad studencem se odcepi stezica za vzpon na Macesnovec, mi pa prečimo hudournik in se strmo vzpenjamo ob pletenici in nato preko ruševja nadaljujemo do bolj kamnitega pobočja. Vročina in vlaga me dodobro načneta in korak se močno upočasni. Med Macesnovecem in Luknjo pečjo pokuka sonce. Prijatelj in hči prilagodita svoj tempo moji hoji in malce višje naredimo prvi odmor. Mimo nas gre skupina mladenk in še nekaj pohodnikov in nekaj minut kasneje stopamo za njimi proti Debelemu kamnu, velikemu balvanu na vrhu klanca. Počasi pridemo do balvana in po kamniti poti gremo navzgor in nato desno do razpotja, kjer gremo ponovno desno v smeri pobočja Vrbanovih špic.

Pred vstopom v steno poveznimo čelade na glave, hči namesti plezalni pas s samovarovalnim kompletom, midva s sprijateljem pa narediva iz pomožnih vrvic pas in pripraviva sponke za morebitno varovanje. Že po nekaj korakih se prične prečenje strmega skalnatega pobočja s pomočjo pletenic in skob. Za tem zavijemo levo in v vzponu prečimo strmo rušnato in travnato z lepim gorskim cvetjem poraščeno pobočje, kjer izkoristimo vsako majhno senco za hlajenje glav pod čeladami. Steza zavije rahlo v desno in nas popelje na greben. Pogledamo preko doline na Cmir in za njim na gore nad dolino Vrat. Po kratkem odmoru stopimo do skob in jeklenic in se pričnemo vzpenjati po ozkem in strmem grebenu, ki nas popelje do oznak za Vrbanovo špico in ponovno s pomočjo skob in pletenic se povzpnemo na vrh 2299 metrov visoke Spodnje Vrbanove špice, kjer nas dočakata vpisna skrinjica in žig ter prekrasni razgledi na gore preko obeh dolin, nad katerima se pne greben Vrbanovih špic.

Pred dvajsetimi leti sem s sinom in prijateljem stal na istem vrhu in tedaj smo nadaljevali pot po varovanem grebenu, a danes ne vidim več varoval. Hči poišče opis poti na spletu. Piše, da moramo z vrha iti nazaj na križišče in zato se spustimo nazaj do oznake Vrbanova špica. Pogledamo na drugo stran skale, kjer je napis Staničev dom, ki ga ob vzponu nismo opazili in tako stopimo na stezico v senci severnega pobočja, ki obide vrh Spodnje Vrbanove špice. Po polici pridemo na neopazno sedelce pod steno, kjer srečamo pohodnika, ki objavlja svoje fotografije sončnih vzhodov in zahodov na spletu. Brez fotografiranja ne gre in nato gremo vsak v svojo smer. Povzpnemo se na greben in gremo navzdol, pa zopet navzgor, poiščemo senco, ki jo nudi skala, ugledamo majhno okno levo v grebenu, gremo navzgor in nato navzdol do naslednjih dveh desnih oken v grebenu. Skozi enega je lep pogled na Cmir. Sledi rahel previsen kamin s skobami, ki mu sledi tudi delno previsen spust, da dosežemo strmo skalovje z ozko in izpostavljeno poličko in naslednjim oknom, od koder se ponovno vzpenjamo po številnih skobah in nato s pomočjo pletenic po razbrazdanem skalovju dosežemo travnato ravnico pod nekoliko oddaljenim vrhom.

Da naberem nekaj moči, se zleknem za nekaj minut na trato, kjer se že sončijo pohodniki, medtem ko hči in prijatelj počasi nadaljujeta vzpon na vrh. Vstanem in grem počasi za njima in končno stopim na najvišjo točko današnje pohodne ture, na Visoko Vrbanovo špico, ki se ponaša z nadmorsko višino 2406 metrov, kjer me ob številnih obiskovalcih pričakata hči in prijatelj in družno si privoščimo daljši odmor z okrepčilom in pijačo iz nahrbtnikov.

Okoli nas pa sami vrhovi in pogled hiti od Rjavine preko Triglava, Jalovca, Mangarta, Razorja, Stenarja, Dolkove špice, Škrlatice, Rokavov, Dovškega križa, Škrnatarice in naprej na Karavanke. Vrhovov je toliko, da se ti kar zvrti od opazovanja. Na nebu se pojavi prva koprena, ki razbije monotnost neba. Po dolgotrajnem fotografiranju se odpravimo z vrha. Stopamo po poti do Staničevega doma, kjer se kar tare planincev. Dopolnimo zalogo tekočine v nahrbtnikih, se odžejamo in pojemo nekaj kalorij ter se nato odpravimo v dolino.

Ob poti razveseljuje gorsko cvetje. Kar neverjetno je, koliko je cvetov julijskega maka, pa raznih zvončic, repuša, sleča, mandronščic, trnatega osata in drugih. Metulji obletavajo cvetje. Oči se pomudijo na kopici drobnega modrega triglavskega svišča. S hojo čez Pekel se spreminja pogled na prehojeni greben Vrbanovih špic na eni strani in podoba Rjavine na drugi strani.

Prečimo nekaj manjših snežišč, ki so dobrodošla za kratko ohladitev sedaj vedno bolj soparnega dne. Še malce navzdol in zagledamo trop mladih kozorogov in koz. Ustavimo se, fotografiramo in jih občudujemo na paši. Nikakor niso plašni in jih naša bližina ne moti. Čas pa beži in treba je na pot. Pustimo jih za seboj, se spustimo preko previsov na škodrasto pot in do Debelega kamna, kjer imamo še en postanek. Globoko spodaj je dolina in do tja je še dolgo pot. Ne obiramo se dolgo, gremo na pot.

Dosežemo pas ruševja, spustimo se preko gladkih skal in nato še vedno spolzkih odsekih poti ob pomoči jeklenic in klinov do studenčka, kjer si umijemo obraze in stopimo v strm gozd. Zaslišimo globoko spodaj šum vode in obudi nam željo po tuširanju, a želja kmalu zamre kot zamre tudi šum vode pod nami. Še nekaj spusta in smo v dolini in po ravnici stopimo mimo rovta do parkiranega avtomobila.

Nekaj vode je ostalo. Ravno prav za zasilno umivanje preden se preoblečemo. Pohodna oblačila in oprema gre v prtljažnik, mi pa na sedeže in odpeljemo po gozdni cesti, ki je delno razrita in polna lukenj. Ob cesti je večje število gozdarskih strojev, ki so že dodobra razredčili gozd. Nekaj drevesnih debel čaka na odvoz v naslednjih dneh. Srečamo par avtomobilov, ki se jim na srečo lahko izognemo in dosežemo glavno cesto ter se spustimo v Mojstrano na pijačo in jedačo in od koder se nato odpeljemo v domače mesto. Za nami je dolga, lepa a naporna tura.

eXTReMe Tracker