Delo - Viki Grošelj: ... na katero je jezni Zevs prikoval Prometeja
Dileme o najvišjem vrhu Evrope za nas Evropejce tako rekoč ni. Mont Blanc kot najvišji vrh Alp je »zasidran« v vseh nas še iz šolskih dni.
»Sprva sem se s strahom ozrl okrog, ker sem se bal, da ne bi zagledal še kakšnega višjega vrha. Zavedal sem se, da ne bi mogel več naprej, in zdelo se mi je, da noge stojijo samo še s pomočjo hlač, v katerih so tičale. Toda bil sem res na cilju. Stal sem tam, kamor še ni stopila človeška noga.«
Jacques Balmat, prvopristopnik na Mont Blanc
Osmega avgusta 1786 sta se na Mont Blanc, najvišji vrh Alp in zahodne Evrope, kot prva povzpela Jacques Balmat in Michel Packard. Njun vzpon je vzpodbudil in nagradil aristokrat in naravoslovec Horace Benedict de Saussire, kasneje v zgodovino zapisan kot začetnik gorništva. To je bil pomemben prispevek k raziskovanju neznanih predelov sveta.
Natančne višine vrha nista mogla določiti in prav zanimivo je, da je ni mogoče niti danes, 233 let kasneje. Vrh Bele gore, tudi Bele dame, je namreč na debelo prekrit s snegom. Skalni vrh gore je kakih štirideset metrov pod snežnim in ledenim pokrovom in najvišja točka se glede na padavine in vetrove nenehno spreminja v mejah med 4807 in 4811 metri.
Pogumna raziskovalca takrat nista mogla niti slutiti, kaj vse se bo v prihodnosti dogajalo na »njuni« gori. Vzpon sta opravila daleč pred pojavom klasičnega alpinizma in turizma. Tudi prvi ženski vzpon na vrh, ki ga je leta 1808 opravila Marie Paradis, še ni nakazoval današnjih trendov. Gora je konec devetnajstega stoletja postala zanimiva za znanstvenike. Malo pod vrhom so leta 1893 postavili observatorij, ki ga je zasnoval sloviti avtor pariškega stolpa Gustave Eiffel. Deloval je le do leta 1906, ko ga je pogoltnil led. Leta 1909 so prav na vrhu postavili novega, a tudi ta je kmalu brez sledu izginil v večnem ledu.
Med množico, ki vsako leto oblega Elbrus, je vselej tudi nekaj Slovencev. Izzivu stopiti na najvišji vrh Evrope gre v prid še dejstvo, da za potovanje do vznožja gore, poskus vzpona in povratek domov – poleg dobre fizične pripravljenosti in kolikor toliko stabilnega vremena – potrebuješ le teden dni časa in dobrih tisoč evrov. Tudi zato zanimanje za vzpon na ta lepi vulkanski stožec, točno na meji med Evropo in Azijo, iz leta v leto le še narašča.
Z razvojem turizma in alpinizma je Mont Blanc vse bolj pridobival vrednost in prebivalci sicer revnih dolin pod goro so dobili možnost za dodaten vir zaslužka. Po drugi svetovni vojni se je kolo razvoja zavrtelo še hitreje. Danes sta Chamonix na francoski strani gore in Courmayeur na italijanski pravi evropski prestolnici alpinizma in drugih adrenalinskih športov. Pod goro sta naselji, povezani s cestnim predorom, prek pobočij Mont Blanca pa s sistemom žičnic, ki na najvišji točki, Aig. Du Midi, dosežejo višino 3800 metrov.
Slovenci in Mont Blanc
Centralne Alpe z Mont Blancom na čelu so odigrale zelo pomembno vlogo v pripravah na raziskovanja precej višjih izvenevropskih gorstev. Angleški plezalci so se pred odhodi v azijska gorstva pripravljali in urili v teh gorah, ki najbolj spominjajo na Himalajo in v katerih je treba obvladati plezanje tako v skali kot ledu. V njenih višinah pa se je mogoče seznaniti tudi z osnovami aklimatizacije, privajanja na redkejši zrak v velikih višinah. Izkušnje iz Centralnih Alp so v Himalajo prenašali vsi vodilni evropski plezalci, poleg Angležev še Francozi, Avstrijci, Švicarji, Italijani in Nemci, kasneje pa še ostali, med katerimi smo bili tudi Slovenci. Zahtevni vzponi v snegu in ledu evropskih štiritisočakov so bili, poleg težkih zimskih vzponov v naših gorah, najbolj zanesljiva vstopnica v moštva naših himalajskih odprav.
Verjetno prvi slovenski vzpon na vrh sta leta 1925 opravila znani slovenski gornik in pisatelj Janko Mlakar in njegov soplezalec France Gabrovšek. Normalen pristop na vrh, ob dobri fizični pripravljenosti, tehnično sicer ni pretirano zahteven. A morebitno slabo vreme ali vremenski preobrat ter nekoliko redkejši zrak v teh višinah, plazovi, podori ledu in ledeniške razpoke lahko vzpon in spust močno otežijo. Zaradi teh okoliščin in povečanega obiska je na gori tudi vse več nesreč s smrtnim izidom.
V naslednjih letih, predvsem po drugi svetovni vojni so se Slovenci začeli lotevali tudi zahtevnih in najbolj zahtevnih smeri v prepadnih stenah Mont Blanca. Dva od vrhuncev slovenskih vzponov v ekstremnih smereh gore sta natanko pred petdesetimi leti, poleti 1969, opravili dve odlični navezi. Marjan Manfreda in Mitja Košir sta preplezala Boningtonovo smer v Freneyskem stebru, Stane Belak in Boris Krivic pa sta opravila prvo ponovitev Harlinove smeri v istem ostenju. Obe smeri še danes sodita med najtežje, kar jih ponuja najvišja gora Alp.
V nepretrgani koloni
Sam sem se na Mont Blanc prvič povzpel leta 1974, ko nam je v enem dnevu uspelo opraviti prečenje gore prek Mont Blanc du Tacula in Mont Maudita. Zadnjič pa leta 2002, ko sem kot vodnik, v nepretrgani koloni na stotine drugih gornikov, pripeljal svoje kliente na vrh in v nepretrgani koloni tudi nazaj v dolino. Posnetki kolon, ki smo jih letošnjo pomlad lahko videli na Everestu, so zadnjih dvajset let v času poletne sezone na Mont Blancu stalnica. Nekaj mesecev vnaprej si moraš rezervirati prostor v kočah in kljub temu računati na izjemno gnečo. Kljub lepoti gore pa me tak način vzpona res ne mika več.
Neverjeten porast obiskovalcev s seboj prinaša probleme, ki si jih v preteklosti ni bilo mogoče niti predstavljati. Res pa je, da imamo z gnečo na Triglavu, Mont Blancu in zadnjih nekaj let tudi na Everestu še najmanj težav prav alpinisti. V zahtevnejših stenah in grebenih ali pa v času izven glavne sezone bomo tudi na teh najbolj obleganih gorah vselej lahko našli, kar si želimo – zahtevne izzive, mir in samoto.
Meje Evrope
Dileme o najvišjem vrhu Evrope za nas Evropejce tako rekoč ni. Mont Blanc kot najvišji vrh Alp je »zasidran« v vseh nas še iz šolskih dni. Prebivalci drugih celin pa ne delijo tega prepričanja z nami. Meja evropske celine na vzhodu poteka prav prek 1100 kilometrov dolgega pogorja Kavkaz, ki leži med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Njegov najvišji vrh Elbrus s 5642 metri presega Mont Blanc za dobrih osemsto višinskih metrov. Poleg tega je zgodovinsko precej bolj znan. Če se za Mont Blanc dolga stoletja ni nihče zmenil in so ga šele v sedemnajstem stoletju prvič vrisali na takratne zemljevide, pa je za antične Grke Kavkaz z Elbrusom veljal za enega od stebrov, ki podpirajo svet. Po njihovi mitologiji naj bi besni Zevs prav na to goro prikoval Prometeja. Za kazen, ker je ukradel bogovom ogenj in ga podaril ljudem.
Dvoglavi Elbrus ima tipično obliko vulkana z dvema vrhovoma. Že leta 1829 so se na nižjega povzpeli udeleženci ruske vojaške odprave. Petinštirideset let kasneje pa je angleški odpravi, ki jo je vodil Florence Crauford Grove, uspelo stopiti še na štirideset metrov višji glavni vrh. Poleg Grova so bili na vrhu še Horace Walker ter vodnika Peter Knubel in Ahija Sotajev.
Prvi slovenski vzpon na vrh je leta 1929 uspel tržaškemu alpinistu slovenskega rodu Vladimirju Douganu. V okviru prve tržaške odprave v gore izven Evrope je, edini od članov, v močnem vetru dosegel najvišjo točko. Prvi Slovenec na vrhu pa je bil leta 1934 Oskar Reya, ki je prav od Dougana dobil potrebne informacije in napotke.
Posnetki kolon, ki smo jih letošnjo pomlad lahko videli na Everestu, so zadnjih dvajset let v času poletne sezone na Mont Blancu stalnica. Nekaj mesecev vnaprej si moraš rezervirati prostor v kočah in kljub temu računati na izjemno gnečo.
Zanimanje za goro se je v času druge svetovne vojne povečalo, a žal ne zaradi gorništva. Zaradi naftnih vrelcev ob Kaspijskem jezeru je postalo to območje del vzhodne fronte in pomemben strateški cilj, tako za nemške napadalce kot ruske branilce. Tudi na pobočjih Kavkaza so dolgo trajali zagrizeni boji med obema armadama. Žrtev je bilo na obeh straneh veliko. Nekaj vojakov je padlo v bojih, še več so jih pokopali mraz, sneg in plazovi. Še danes tajajoči se ledeniki kdaj pa kdaj na površje izrinejo kakšno truplo vojaka, orožje in opremo obeh takrat vojskujočih se strani.
Vreme in višina
Po drugi svetovni vojni so na gori spet dobili prostor plezalci in pustolovci. Zanimanje zanjo je naraščalo in iz doline Baksan so v letih od 1959 do 1976 do višine 3800 metrov zgradili sistem žičnic. Zato se velika večina obiskovalcev odloča za vzpon iz te doline. Zadnja leta se vsako leto za poskus vzpona na vrh odloči po več tisoč ljudi. Tehnično vzpon ni zahteven, a še kako je potrebno upoštevati vremenske razmere in spoštljivo višino gore. Statistika je neusmiljena. Vsako leto na njej umre od petnajst do trideset ljudi.
Prvi Slovenci, ki so opravili smučarski spust z vrha, so bili leta 1986 Jezerjani, brata Luka in Davo Karničar ter Rado Markič. Sam sem smučarski spust z vrha opravil štiri leta kasneje, s tem pa sam zase rešil dilemo o najvišjem vrhu Evrope. Če se ne moreš odločiti, kateri bolj ustreza merilom najvišje gore celine, je pač najbolje, da se povzpneš na oba.
Med množico, ki vsako leto oblega Elbrus, je vselej tudi nekaj Slovencev. Izzivu stopiti na najvišji vrh Evrope gre v prid še dejstvo, da za potovanje do vznožja gore, poskus vzpona in povratek domov – poleg dobre fizične pripravljenosti in kolikor toliko stabilnega vremena – potrebuješ le teden dni časa in dobrih tisoč evrov. Tudi zato zanimanje za vzpon na ta lepi vulkanski stožec, točno na meji med Evropo in Azijo, iz leta v leto le še narašča. Tako v svetu kot tudi pri nas.