Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tudi Šmarna gora

Delo, 10.08.2019 06.01
Tudi Šmarna gora je za koga lahko Everest

 


Ferate nimajo statusa planinske potiin niso označene 
     s planinsko markacijo

Prikaz padcev v feratah
Mojstrana 2017

YouTube, 11.11.2017: ZGVS Gorski vodniki

Dne 21.10.2017 smo v okviru stalnega usposabljanje gorskih vodnikov del dneva namenili prikazu padcev na zahtevnih zavarovani poti v ferati z uporabo različne opreme. Za test smo uporabili leseno klado teže 87 kg, teste smo izvajali na ferati Mojstrana. Razdalja med klinoma je bila 2,5 metra, klado smo metali iz višine slabega metra nad zgornjim klinom. Tako so bili padci dolgi cca 4,5 metra. Gre za dolžino padca, ki jo na modernih feratah lahko pričakujemo.
Ferata Mojstrana je zgrajena po francoskem načinu gradnje, zato so sile v njej najmanjše, od vseh sistemov. Kako se ustavljamo v različnih sistemih je lepo vidno na spodnji skici.
Prvi test smo izvedli z uporabo pomožne vrvice (premer= 6mm). Vrvica je bila uporabljena enojno, na obeh koncih smo naredili vozel osmico. Na jeklenico smo jo vpeli z vponko z matico, na klado pa s kavbojskim vozlom. Tovrstno vpetje smo uporabili pri vseh opravljenih testih.Vrvica po pričakovanjih ni zdržala padca.
Drugi test smo naredili s sešitim najlonskim trakom (dolžine 120 cm). Tudi najlonski trak ni zdržal sile, ki jo je ob padcu ustvarila klada.
Za tretji test smo uporabili enojno plezalno vrv. Le ta je padec zdržala, vprašanje pa je, če bi tak padec zdržal plezalec. Sile ki smo jih lansko leto izmerili v laboratoriju namreč krepko presegajo silo, ki jo zdrži zdravo človeško telo. Teoretično, bi bilo dobro, da tovrstna sila ne preseže 6 kN, sila ob padcu na enojno plezalno vrv pa se je verjetno približala 22 kN.
Četrti test smo izvedli z samovarovalnim kompletom proizvajalca Singing rock Tofana II. Komplet je test prestal brez problemov. Ker se le ta ni do konca strgal smo test ponovili. Tudi ob drugem padcu je nekaj sešitega-absobcijskega traku še ostalo. To pomeni, da je samovarovalni komplet zdržal celo dva padca.
 
Naj vas pa to ne zavede, ob začetku trganja je samovarovalni komplet nevaren in je zato vsekakor potrebno uporabiti novega. Je pa naš test pokazal, da bi tudi s strganim samovarovalnim kompletom v našem primeru še lahko varno splezali po ferati do konca. Oprema za tovrstne poti se stalno izboljšuje, novi samovarovalni kompleti imajo navedeno težo, s katero jih lahko uporabljate. Če imate manj kot 50 kg ali več kot 80 kg je le to težo nujno preveriti. Če odstopa od dovoljene se nareč lahko zgodi, da samovarovalni komplet ne ustrezno absorbiral sile.
 
Za zadnji 4. test smo uporabili samovarovalni komplet, narejen po novih standardih proizvajalca Singing Rock, model Phario Palm. Teža, za katero je uporaben je 40-120 kg. Zato smo klado zmanjšali do teže 40 kg. Tudi ta komplet je padec dobro prestal, saj se je ob njem začel trgati.
Trganje samovarovalnega kompleta namreč pomeni, da se s tem podaljša vaša zavorna pot in bistveno zmanjša sila. Sila na telo naj na ta način ne bi presegla 6 kN. Problem se pojavi, če se samovarovalni komplet ne začne trgati(smo prelahki- sila je bistveno višja) ali pa če se samovarovalni komplet strga do konca(smo pretežki- tudi v tem primeru je sila bistveno višja).
nedelja, 11. avgust 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 3386

Delo - Anja Intihar: ... je za koga lahko Everest - Letos je v hribih umrlo že 25 ljudi.

Gorske vodnike najemajo predvsem tujci, Slovenci samo za res zahtevne ture.

Ljudje ne znamo več hoditi. Izgubili smo stik z naravo. V gore se v natikačih ne odpravlja. Bi bilo nesreč manj, če bi nepremišljenim pohodnikom izdajali račune za reševanje v gorah? V teh povedih so v grobem izraženi temeljni pomisleki in opažanja, ki na vrhuncu vsake gorniške sezone vzplamtijo v strokovni in laični javnosti. Letos je v gorah umrlo že 25 ljudi, 335 so jih rešili. Ker se bodo avgusta in septembra, če bo vreme primerno, tudi po zelo zahtevnih dvatisočakih vile dolge kolone, bosta številki verjetno še večji.

Gorskega vodnika Mitjo Šorna smo ujeli na Kredarici, kjer je s skupino tujih pohodnikov čakal na lepo vreme, da bi naskočili vrh Triglava. Uspelo jim je dan pozneje. Šorn se preživlja z vodenjem, na leto ima približno 600 strank. Čeprav glavnino sestavljajo tujci, ga pokličejo tudi Slovenci, ali jih lahko po normalni poti odpelje na naš najvišji vrh. »Percepcija gorskega vodništva se je spremenila. Pred desetimi leti je bilo naše delo še negativno sprejeto, danes ljudje vedno bolj spoznavajo, kaj in kako delamo.« Kakršenkoli je že odziv na delo gorskih vodnikov – za marsikoga je tak vzpon pač manj vreden od »solo« vzpona – dejstvo je, da bi bila brez njih statistika nesreč še višja.

»Število obiskovalcev gora se je v zadnjih letih enormno povečalo. Včasih sta bila le julij in avgust vrhunec sezone, zdaj ta traja vse leto. Neverjetno je tudi, koliko ljudi zahaja v hribe pozimi. Nekoč je veljal zimski vzpon na dvatisočaka za alpinistični vzpon, zdaj zapade deset centimetrov snega in naslednji dan ljudje že veselo smučajo, kjerkoli je mogoče,« nam o vzrokih za tako veliko število intervencij pove Jani Bele, gorski reševalec pri GRS Ljubljana in alpinistični inštruktor. Nesreče so se seveda dogajale tudi v preteklosti in glede na skokovito rast obiska gora je visoka številka pričakovana – reševalci ne intervenirajo več le v gorah, pač pa vedno pogosteje priskočijo na pomoč jadralcem, soteskarjem in kajakašem.

Izgubljamo občutek za naravo

Bolj zanimivo je, zakaj kljub dobremu preventivnemu delovanju, v katero je zagrizla Planinska zveza Slovenije (PZS), ki redno ozavešča in opozarja domače in tuje planince, naj ne nosijo glave naprodaj, ljudi nič ne izuči. Ignoranca? Prepričanje, da se nam ne more nič zgoditi? Neznanje? Kje tičijo vzroki, da so na Gorski reševalni zvezi Slovenije letos opravili že več kot 300 intervencij, lani v celem letu 537, medtem ko jih je bilo pred desetimi leti okrog 200? Strokovni sodelavec PZS in gorski reševalec Matjaž Šerkezi nam je pred kratkim odkrito dejal, da ljudje ne znamo več hoditi. Podobno meni Jani Bele.

»Počasi izgubljamo občutek za naravo. Pogosto preživljam počitnice na Hvaru, kjer se vedno odpravimo na najvišji vrh otoka. Mi vstanemo ob štirih zjutraj in ob osmih že sestopamo. Potem pa vidim ob devetih ljudi, ki šele začnejo hoditi. Brez zaščite pred soncem, brez vode. Tako je na morju, v hribih pa je ta izgubljeni občutek še bolj opazen. Na Mojstrovki so tri ali štiri grape, vzpon tam čez je včasih veljal za alpinističnega. Prijatelj je pozimi nekoč tam naštel okrog 200 ljudi. Sam na tej gori med sestopom ob enajstih dopoldne srečujem ljudi, ki očitno ne pomislijo, da se bo sneg začel taliti, čim bo sonce posijalo v steno. Plazovi, padajoč sneg, opasti. Ampak njih kot da to ne gane.«

Nekaterim primanjkuje zdrave pameti

Umestno je torej vprašanje, kako ljudem odpreti oči, da bodo začeli opazovati svet okoli sebe. Predvsem tujcem, ker so v zadnjem času ti večji problem od domačih planincev. Čeravno smo navajeni, da z vseh strani dobivamo informacije o tako rekoč vsem, kar nas obkroža, se velja v gorah zanesti predvsem na zdravo pamet. Nemci, ki so jih letos reševali na Hanzovi poti na Mali Mojstrovki, je niso imeli.

»Ko so jih rešili, so bili ogorčeni, ker spodaj ni bilo nobenega opozorila, da je pot zaprta. Pot ni bila zaprta, ker tam ni bilo nobenega podora, ki bi poškodoval kline in jeklenice. So pa bile zimske razmere. Skupina je na sredini poti naletela na sneg, kot da med dostopom do stene niso mogli pogledati naokrog, do katere višine sega snežna odeja. Če so že ob samem vstopu prečkali snežišče, bi morali pričakovati, da ga bo višje še več,« pojasnjuje Bele.

Gorski reševalci ob pozivu, da se je nekdo znašel v nevarnosti, ne vedo, v kakšni stiski je. Kot prostovoljci se tako ne sprašujejo, ali je njihova pomoč v resnici potrebna ali pa bi nespametni planinec noč lahko preživel v steni in zjutraj varno sestopil.

Predvidevajo, da je res v stiski, sicer ne bi poklical, čeprav so zadnja leta tako imenovane mobi akcije, kakor jih imenuje načelnik GRS Tolmin, tudi psiholog, Žarko Trušnovec, vedno pogostejše. »Nesreč bo vse več, sploh glede na način življenja, značilen predvsem za mlade. Virtualni svet je mamljiv, tam imaš več življenj, in če si stalno pod tem vtisom, potem tako razmišljaš in ravnaš tudi v resničnosti. Telefon je danes tako postal nekakšen reševalni pripomoček.«

GRS Tolmin je ena najbolj obremenjenih postaj v Sloveniji, zato je tudi psihološka podpora reševalcem po zahtevnih intervencijah, predvsem s pogovori, stalnica. »O tem, da ljudje umirajo, se danes ne govori. Vendar se moramo o tem pogovarjati že pred zahtevnimi intervencijami. Napisanega protokola ni, poskušamo pa doseči, da se po koncu akcije ne porazgubimo domov. Vseeno smo samo ljudje, jaz se pogosto šele doma spomnim, s kom sem mrtvega zaprl v vrečo – z najmlajšim pripravnikom. Potem ga pokličem in povprašam, kako se počuti,« razlaga Trušnovec.

Kako do izkušenj? Tudi s tečaji

Kot prostovoljci so se odločili, da bodo svoje delo opravljali, čeprav so reševalne akcije pogosto bizarne – ne le to, če bi planinci v gore odšli s trezno glavo, intervencije velikokrat sploh ne bi bile potrebne. »Zadnjič smo imeli ob pol sedmih zvečer akcijo pri ferati pod Češko kočo. Kaj so ljudje ob tej uri tam še počeli? Ko se znoči, helikopter ne more poleteti, zato morajo reševalci na iskalno akcijo peš. Ker ne vedo, kaj je s pohodniki, nesejo s sabo še vso reševalno opremo. Potem pridejo do njih in ti čepijo tam na tleh,« je oster Jani Bele.

Gorski reševalci se o tem, ali bi morale biti takšne intervencije plačljive, le redko jasno izrečejo, ker kdo pa navsezadnje lahko odloča, kaj je nepremišljenost. V preteklosti se je zgodila celo smrtna nesreča, ker so se ljudje po dveh izdanih računih za reševanje zbali, da bodo tudi sami prejeli račun.

»Nekdo je v telovadnih copatih precej bolj gibčen kot drugi, ki je štorast še v gojzarjih. Če si bo zlomil nogo, mu bomo potem izdali račun, ker zaradi malomarnosti ni nosil čelade? Te stvari niso črno-bele,« opozarja Bele. Jasen je, da so zdaj problem predvsem tujci, ki ne poznajo naših gora. »Ko vidijo trikotnik, ki označuje zahtevnost poti, mislijo, da je to znak za vrh. Če je v trikotniku klicaj, si mislijo, da gre za zanimiv vrh (smeh). Ključno je, da podcenjujejo naše gore, ker niso visoke tri ali štiri tisoč metrov kot tiste v tujini.«

Ob vprašanju, zakaj ljudje brez izkušenj rinejo v visokogorje, se nasmehne in retorično odvrne: »Kako pa se izkušnje pridobivajo?« S takšnimi turami. Nasvet, da naj se neizkušeni pridružijo planinskemu društvu, je zato še kako umesten, Bele pa za težje ture predlaga tudi gorskega vodnika: »Če si človek želi na vsak način priti na kak težji vrh, bo že tvegal nekaj sto evrov.«

Za vodeni vzpon na Triglav 245 evrov

Mitja Šorn danes živi od vodenja ljudi v gore. Pri nas je približno 70 gorskih vodnikov z vsemi potrebnimi licencami. Sam je »specializiran« za vodenje na Triglav, dela predvsem s tujci, ki nimajo gorniških izkušenj in bi radi na najvišji slovenski vrh. »Slovenci najamejo vodnika za težje ture, kot so Severna stena Triglava, Rokav, Široka peč, v zadnjem času vedno pogosteje tudi za turno smuko.« Odpora med domačini, ki so pregovorno »zrasli z gorami«, tako skorajda ni več, je pa zadržek pogosto denar. Vodena tura na Triglav na primer stane 245 evrov na osebo, v to so vključeni vodenje, prevoz in izposoja opreme.

Prenočitev na Kredarici ni všteta v ceno. Ni ravno poceni, a pohodnik se tako na turo lahko poda povsem sproščeno. Kljub vsemu je za vse obvezna fizična pripravljenost, treba je premagati strah pred višino, pri tujcih je tretji dejavnik uspešnega vzpona to, da pogosto prihajajo iz velemest in niso navajeni hoditi po gorah. »Pred dvema tednoma sem iz Krme na Triglav vodil punco, ki se je sredi poti ulegla na tla in po lahko kategorizirani poti ni mogla naprej. Razmišljal sem, da ji bom na Kredarici odsvetoval vzpon na vrh. Pa se je vmes pobrala, se 'naučila' hoditi in prišla na vrh,« pojasnjuje Šorn.

Hudih nesreč med vodenjem še ni imel, največ je zvinov, kdo dobi sončarico, na turni smuki je imel nekdo pretres možganov. »Pri tolikšnem številu ljudi se seveda dogajajo tudi nezgode, ki se jih ne da preprečiti. Kolega je imel letos na Kredarici stranko, po katero so morali priti s helikopterjem, ker se je na stranišču stegnila po toaletni papir, pa jo je uščipnilo v hrbtu.«

Ker bolj ali manj govorimo le o Triglavu in drugih visokih gorah, naj opozorimo, da se nesreče dogajajo tudi na 676 metrov visoki Šmarni gori. In da, tudi tam pogosto zaradi nepremišljenosti.

»Letos smo imeli na Šmarni gori že osem reševalnih akcij. Ljudje so obnemogli in potem se vsak sprašuje, kako se to sploh lahko zgodi. Pa je za mnoge tudi Šmarna gora Everest. Najpogostejši vzrok za nesrečo tu je zvin gležnja, ker skoraj nihče na ta osamelec ne gre v pohodnih čevljih. Bomo tisočim, ki gredo gor, rekli, da so neodgovorni?« se za konec znova retorično vpraša Jani Bele.

 

eXTReMe Tracker