Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Glas ljudstva

 6 2019
Kazalo objav v vseh letnikih PV 
Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)   

četrtek, 8. avgust 2019, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 1370

Planinski vestnik: Kolumna o cesti na Mangartsko sedlo. Anka Rudolf 

Glas ljudstva nam kaže strinjanje ali nestrinjanje večine na zastavljeno vprašanje. Da se z večino manipulira z lahkoto, se ve, odkar svet stoji. Mobinga si ni izmislil kapitalizem v zadnjih dvajsetih letih, morda je novo le spretno manipuliranje s samo besedomobing. Ker običajno sodim po sebi, se mi postavlja vprašanje, kako naj vprašani glasujemo, ko pa na svetu obstaja neskončna množica vprašanj, sama (in prepričana sem, da še kdo) pa se spoznam na tako malo stvari! Bom glasovala tako, kot me bo uspešno zmanipuliralo okolje? Je to prav?

Okolica Mangrtskega sedla s cesto, ki nam omogoča ležeren dostop, nudi najlepšo priložnost uživanja prave visokogorske divjine, nam vsem, tudi ranljivim skupinam, ki so zaradi staranja prebivalstva vsak dan številčnejše. In seveda želimo, da to lepoto izkusi čim več ljudi. Vendar dostop z avtomobili, tudi če gre za ranljive skupine, ni edina možnost. Foto: Bor Šumrada

Svoboda govora z možnostjo odločanja, ki nam jo je prineslo razsvetljenstvo, ni le težko priborjena pravica, je dolžnost in zelo velika odgovornost. Glasovala bom le v primeru, da bom vsebino dileme dobro poznala. Veliko večino vprašanj pa dandanes rešujemo demokratično, tako da odgovornost preložimo na naše izvoljene zastopnike. A glas ljudstva do neke mere še ostaja in prav je, da izkoristimo njegovo moč.
Kot se za planinsko revijo spodobi, bo tudi v tem sestavku govora o gorah. Resnično mi ni vseeno za slovenski gorski svet, ki je naša naravna in kulturna dediščina, še posebej mi je mar za za njegov najobčutljivejši del – Triglavski narodni park. Namenoma bom tokrat pustila ob strani vprašanje, kaj občutljiva narava (kot so npr. visokogorski habitati) potrebuje oz. kaj njenemu obstoju in razvoju škoduje. Tokratna razmišljanja bodo tekla v želji slediti interesom nas, "alfa" prebivalcev tega sveta, saj nam je narodni park tudi namenjen, predvsem za prvinsko uživanje neokrnjene narave in sledov, ki so jih tu zapustili naši predniki.
Naš korak se bo tokrat spet zaustavil na Mangrtskem sedlu. Pokojni profesor Tone Wraber je obravnavani delček parka označil takole: "Mangrt je botanično eden najbogatejših krajev v Julijskih Alpah, pravo rastlinsko svetišče (sanktuarij), ki ima poleg rastlinskih vrst, splošno značilnih za Jugovzhodne Apneniške Alpe, tudi nekaj posebno redkih ali celo takšnih z enim samim nahajališčem v Sloveniji."
Ena od sledi naših prednikov v tem svetu je zagotovo cesta, ki nas pripelje najviše v Sloveniji, na višino čez 2000 metrov nad morjem. "Ta desetino manj kot sto let star tehnični spomenik nam omogoča doživljanje najimenitnejšega naravnega dragulja Julijskih Alp," pravi Janez Bizjak v februarski številki te revije.
Visokogorska cesta je pravi spomenik graditeljem, čeprav tujim. Le z majhnimi "pripombami" prenaša vsakodnevno povečevanje prometa in revica ob vsem tem navalu še niti kihnila ni. Se je pa zato razjezila Rdeča skala; malo se nas je naveličala pa stresa z glavo in nam vsake toliko časa nasuje svojih geoloških biserov. Verjemite – vsak drobec, ki pade na cesto, lahko brez zadrege postavimo v vitrino poleg spominkov iz raznih dragih kovin, ki jih s svetovnih popotovanj prinašamo domov. Za prodajo teh odkruškov niti kioska ni treba postaviti, "prodotti tipici" ležijo vsepovsod, vendar moramo z njimi zgledno in spoštljivo ravnati, da njihovo vrednost spoznajo tudi obiskovalci.
In zaradi te samopostrežne ponudbe je ogrožena varnost obiskovalcev. "Varnost je na prvem mestu!" vpijemo vsi v en glas. Zagotovo!
Za vsako težavo obstaja rešitev, tako kot za vsako rešitev obstaja problem.
Homo sapieni je skoraj brez izjeme nagnjen k ležernosti. Zakaj bi petsto metrov poti do koče pešačili? Opravičujemo se: "Če garam deset ur dnevno pet dni na teden, si zares zaslužim, da se na želeno pivo med izjemno gorsko cvetje pripeljem z svojim konjičkom, zaradi katerega še sosednja vas pozeleni od zavisti." Povsem razumljivo. Taki in podobni užitki so poper in sol posameznikov, vendar vse ni dovoljeno in tudi izvedljivo ni povsod in za vsakogar. Da ne bi bila prizadeta kvaliteta, je treba take namere razumno zaustaviti in usmeriti že na začetku.
Verjamem, da so posamezniki prav hvaležni za "kamniti dež". Rešitev je prišla nemudoma brez sodelovanja javnosti, in to že kar z vsemi dovoljenji – nadomestna cesta mimo koče! Vsaj oskrbniki se zavedajo, da koča na višku sezone poka po šivih in ne zmore zadovoljiti vedno več obiskovalcev, željnih piva in pomfrija.. Poleg rane, ki bi jo v tako občutljiv svet zarezala gradnja novega cestnega odcepa, se bo slej ko prej odprla tudi rana prenove, obnove ali izgradnje nove koče. Povečalo pa bi se še parkirišče, nova bi bila obračalna pentlja pod kočo. V načrtu so žeširitev in drugi rekonstrukcijski posegiže obstoječe ceste.
Za naravo Mangrtskega sedla ta udarec zagotovo ne bi bil usoden. Običajno ima narava zadnjo in za nas ne preveč lepo besedo.
Kot pravi Bizjak, moramo opomin Rdeče skale vzeti resno. Okolica Mangrtskega sedla s cesto, ki nam omogoča ležeren dostop, nudi najlepšo priložnost uživanja prave visokogorske divjine, nam vsem, tudi ranljivim skupinam, ki so zaradi staranja prebivalstva vsak dan številčnejše. In seveda želimo, da to lepoto izkusi čim več ljudi. Vendar dostop z avtomobili, tudi če gre za ranljive skupine, ni edina možnost.
Najprej je to cesto treba zapreti za bencinski promet in uvesti ekološki trajnostni prevoz – za vse, ki si to želijo, in to "od vidga do vidga" , lahko pa tudi ponoči. Ta novost naj ne bi bila fizična niti denarna ovira za obisk, ampak naj bi bila prednost, ki bo dostop olajšala. Cena take izvedbe mora biti sprejemljiva za vse. Bizjak je v kolumni že predlagal pravo rešitev, tudi financiranje, le parkirišče je treba urediti niže. Svetovni trendi so naklonjeni takemu načinu reševanja prometnega onesnaževanja gora. Tudi mi, ki še brezskrbno nizamo celodnevne ture, bomo sčasoma postali betežni in tedaj bi gorski svet z veseljem obiskovali vsaj na tak način. A ta nadomestek ne bo sladak, če se bo mimo koče valila kolona avtomobilov, niti ne, če se bomo na ozki cesti, ki nikoli ne bo dvopasovnica, tresli od strahu za svoje življenje. Menim, da imamo pravico do miru in tišine tam gori in da tako razkošje lahko zagotovimo brez prevelikega filozofiranja in načrtovanja. No, malček pa me le skrbi, da se na sedlu vseeno ne bo trlo obiskovalcev. Mirne cone že dosegajo vrednost čistega zlata, verjemite.
Onesnaževanje s hrupom, izpusti in smetmi kar potegnejo za seboj kričeče množice objestnežev; to je širša težava, ki ne prizadene le ožjega območja. Neprekinjen hrup motorjev se razlega daleč naokrog. Preprosto nimamo pravice, da v določenih okoljih z zadovoljevanjem svojih, na videz čisto nedolžnih konjičkov uničujemo doživljanja soljudi, sploh pa, če teh doživetij ne morejo nadomestiti z ničimer drugim.
In zakaj naslov Glas ljudstva?
Podprimo prizadevanja lokalnega prebivalstva. Oglasimo se v prid ali proti bencinskemu prometu, tj. zaprtju naše najvišje ceste, v prid ali proti kakovostnemu doživljanju neokrnjene narave. Zavzemimo se predvsem za gibalno ovirane, da bi lahko uživali v podobnih okoljih, npr. pod Cmirom, v Amfiteatru, med Rokavi ... Tjakaj na invalidskem vozičku pri petindevetdesetih žal ne bo šlo. Povejmo javno, ali želimo in potrebujemo take kotičke tišine ali ne!
Oglasili so se že pogumni ljudje, ki so brez vplivov dobro poznali vsebino, in uspeli. Na Bovškem so leta 1965 priskočili na pomoč prebivalcem in rekli ne hidroelektrarni Trnovo. Iz zajezitve bi gledal le zvonik cerkve v Čezsoči. Namesto čiste gorske reke in romantične vasi bi imeli le podobno kuliso, kot jo ima jezero Resija na Južnem Tirolskem. V Čezsoči so vzniknili protesti proti postavljanju jezov, ki se danes nadaljujejo proti jezovom na slovenskih, hrvaških, bosanskih, črnogorskih, makedonskih in albanskih rekah. To je precej neznana, a spoštovanja vredna preteklost ljudskega glasu. Ključne argumente je poleg ostalih naravoslovcev prispeval Maks Wraber. Moral je biti vložen velik trud – kljub srce parajoči tragediji, ki jo je dve leti prej povzročil jez Vajont.

Anka Rudolf

Oznake: PV

Komentiraj (7):

Marjan Bohnec, četrtek, 8. avgust 2019, ob 13:42

Težko je spregledati kakšna ofenziva poteka te dni za "umirjanje" prometa v gorskih dolinah in na goskih cestah.
Pri tem se sklicuje na vedno prikladno ekologijo, uporabila se je celo tragedija na jezu Vajont izpred 60 let.
Aktualne so državna cesta v Vrata, državna cesta čez Vršič in državna cesta na Mangrtsko sedlo. Vsem je skupno to, da lokalne skupnosti tukaj niso upravičene do pobiranja cestnin, parkirnin, niti do reševanja te "zadrege" z ekološkimi taksami. Tako je tudi prav, lokalne skupnosti niso lastnice naravnih lepot, niso zgradile cest, niti jih ne vzdržujejo.
Kakor domače prebivalstvo tukaj potrebuje kakšen dodatni € zaslužka, pa je tudi med obiskovalci kar nekaj takih ki si ne bodo mogli privoščiti parkirnin (vemo kakšne so v kranjskogorski in bohinjski občini tam kjer imajo proste roke) in bodo te naravne lepote, katerih lastniki so (če so državljani Slovenije) postale nedosegljive.
Namesto predlagane iniciative predlagam iniciativo, da vse te ceste ostanejo v državni lasti in upravljanju države.

Primož Auersperger, četrtek, 8. avgust 2019, ob 16:13

Nekaj je v tem zrnu resnice. Zaprimo cesto na pl. Blato. Če je namera o zapiranju cest iskrena, je ta cesta prva kandidatka.

Darko Podkoritnik, četrtek, 8. avgust 2019, ob 20:35

Razumemo te Marjan, da gre težko groš iz žepa in da si proti vsakemu ukrepanju glede umirjanja prometa. To si povedal večkrat (in verjetno še boš). Tudi prav.

Se pa tudi jaz strinjam, da se s temi dnevi umirjanja prometa v alpskih dolinah ne bo prav nič spremenilo. Morali bi zastaviti ravno obratno. Na dni, ko je pričakovana največja obremenitev, bi morali popolnoma ukiniti vse parkirnine in cestnine v doline, in to tudi objaviti. Naj se vse preplavi s plehom, zaparkira in obstane, da bomo imeli čas v miru razmišljati, da morda ni več tako kot pred leti, ko je bilo pri nas trikrat manj avtomobilov in na naših cestah petkrat manj turistov.

Marjan Bohnec, četrtek, 8. avgust 2019, ob 21:35

Zadeva ni nikoli črno bela. Zaprimo cesto na pl. Blato, kot je predlagal Primož. Tja ne hodijo alpinisti plezat da bi morali že zgodaj začeti kot je npr. v Vratih. Pot se jim bo podaljšala, ampak po prijetni poti, kjer ne bo nobenega prometa.
Domačini sicer ne bodo imeli dohodka, ampak temu se bodo v imenu ekologije z veseljem odrekli.
Državne ceste (in pripadajoča parkirišča) pa naj ostanejo v upravljanju države.
Ta je dolžna upravljati svoje ceste, če se zabašejo jih začasno zaprejo, če kdo koga zaparkira situacijo razreši policija. Za vse to državne organe plačujem, ne izogibam se davkom, ni res da mi gre groš težko iz žepa.
Tudi mi ni bil problem, ko sem plačal neko takso na državni cesti na Mangrt, čeprav neupravičeno.
Problem je da nekaterim ni to zadosti. Tudi če bi sam še zmogel, pa vem da veliko Slovencev ne zmore plačevati parkirnin kot so v Bohinju pa sedaj tudi na nekaterih parkiriščih v Kranjski Gori.

Matej Kucler, sobota, 10. avgust 2019, ob 00:13

Čez dva meseca se bo 80% prometa umaknilo iz izhodišč in zavladal bo mir.

Tone Škarja, sobota, 10. avgust 2019, ob 16:45

Med vsemi sedli in škrbinami, do katerih se je treba potruditi ali nanje celo priplezati, je Mangartsko eno redkih z elegantnim dostopom (žal, pa vendar, hvala Italijanom). Na Mangartu sem bil trikrat, a nikoli ne bi bil brez te ceste. Lep gradbeniški podvig, lep turistični cilj in lepo izhodišče za vzpon na enega naših najlepših vrhov. In okolica z bogato zgodovino. Hvala tej cesti, brez nje bi bilo vse to oddaljeno zakotje in večini Slovencev neznano.

Igor Pavlič, nedelja, 11. avgust 2019, ob 15:14

Nič ni iskrenega razen hlepenja po denarju, to je menda jasno! Zakaj so pa gradili cesto na Rudnico in gor postavili bife (na črno), pa cesto ne le do Blata, ampak še en odcep do Planine v Lazu, na levo pa nad Vogarjem, verjetno bo kmalu segla do pod Pršivca, tretji krak pa do Triglavskih jezer, mogoče bo kje vmes tudi benciska črpalka z okrepčevalnico, avtopranico, motelom ...
Sam se še spomnim časov, ko je skozi Suho potekala le pot, noben planinec ni pogrešal ceste. In če je tako fino in priročno, da so Italjani zgradili cesto do Mangarstskega sedla, se ne bi čudil, če bi podobno kdaj speljali še na Jezera pod Rokavi, od tam pa kakšno ferato ali dve do Oltarja in Rokavov s podaljškom do Škrlatice, sicer veliko ljudi nikdar ne bo videlo teh koncev od blizu.
Si kdo predstavlja Veliko planino, če ne bi na Šimnovec vozila gondola?

eXTReMe Tracker