Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mineva štirideset let

Gorenjski glas, 05.08.2019 11.01
Jubilej slovenske šole v Nepalu


Na ledeniku so se učili varne hoje po ledu, reševanja iz ledeniške razpoke, lednega plezanja … / Foto: Anda Perdan


Veliko praktičnih znanj so tečajniki pridobili v višinskem taboru na višini 5100 metrov. V ozadju Anapurna II. / Foto: Anda Perdan

sreda, 7. avgust 2019, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 685

Anda Perdan skupaj z nepalskimi inštruktorji in drugimi sodelujočimi na letošnjem tečaju / Foto: Anda PerdanGorenjski glas - Jasna Paladin: ... odkar so slovenski planinci na pobudo Aleša Kunaverja v nepalskem Manangu ustanovili Šolo vodnikov ...

Jubilej slovenske šole v Nepalu
Jasna Paladin

Anda Perdan skupaj z nepalskimi inštruktorji in drugimi sodelujočimi na letošnjem tečaju / Foto: Anda PerdanLetos mineva štirideset let, odkar so slovenski planinci na pobudo Aleša Kunaverja v nepalskem Manangu ustanovili Šolo vodnikov Nepalske planinske organizacije. Zadnjih pet let naši inštruktorji na tečaju sicer niso več sodelovali, se je pa letos vabilu in prošnji na pomoč s svojim znanjem ponovno odzvala kranjska zdravnica Anda Perdan. Šola ima v alpinističnem svetu velik ugled, a njena prihodnost je žal zelo negotova.

Po petih letih premora smo Slovenci letos spet sodelovali na osnovnem tečaju planinskih veščin v nepalskem Manangu, v t. i. slovenski šoli, ki so jo z osnovnim namenom izobraževanja tamkajšnjih šerp slovenski alpinisti ob močni podpori države (takrat še Jugoslavije) ustanovili leta 1979. Tokrat naši strokovnjaki niso sodelovali z inštruktorji, saj so Nepalci pri vodenju šole in podajanju potrebnih znanj zadnja leta že samostojni, pač pa so zaprosili za pomoč zdravnika in na prošnjo se je brez pomislekov odzvala Kranjčanka Anda Perdan, velika ljubiteljica Himalaje in zdaj že upokojena zdravnica.

»Nepalci so osnovni tečaj planinskih veščin za bodoče gorske vodnike zadnja štiri leta vodili brez prisotnosti zdravnika, kar se je izkazalo za pomanjkljivost, zato so nas letos znova zaprosili za sodelovanje. Zdravniška pomoč je tako med tečajem kot pri prenašanju znanja namreč nepogrešljiva in naneslo je, da sem bila na tečaju v letu, ko slovenska šola praznuje štirideset let od ustanovitve, prav jaz, na kar sem ponosna,« nam je povedala Anda Perdan, ki je na tečaju kot zdravnica prvič sodelovala že leta 1994 (takrat izjemoma v Langtangu), letos pa je v Nepalu v družbi tamkajšnjih tečajnikov in inštruktorjev preživela nekaj tednov med sredino junija in sredino julija.

S seboj je odnesla veliko zdravil in sanitetnega materiala, ki ga je kupila s pomočjo donacij tistih slovenskih inštruktorjev, ki so v Nepalu doslej na tečaju sodelovali vsaj dvakrat (pomoči podjetij namreč tokrat niso bili deležni). K sreči je prinesenega porabila bolj malo, zato je lahko toliko več podarila krajevni zdravstveni postaji, ki je – podobno kot številne v tamkajšnjih gorskih krajih – z zdravstvenim materialom slabo opremljena. »Zdravila in sanitetni material so pri nas zelo dragi, a vseeno jim neprimerno bolj zaupam kot pa indijskim, tudi veliko boljše kakovosti so,« pravi Perdanova, ki je bila na tečaju v dvojni vlogi – kot predavateljica in zdravnica. In dela ji še zdaleč ni manjkalo, saj je skupina tečajnikov in inštruktorjev ter vseh drugih pomočnikov štela skoraj šestdeset posameznikov.

Tečajniki so iz leta v leto bolje pripravljeni, saj jim tudi organizatorji za sodelovanje že postavijo nekaj pogojev (denimo opravljen tečaj prve pomoči in zdravniški pregled), so pa med njimi in nami vendarle velike razlike. »Čeprav Nepalci živijo pod visokimi gorami, marsikaj jemljejo preveč zlahka. Imajo izjemno kondicijo in sposobnosti za delovanje na velikih višinah, a primanjkuje jim tehničnega znanja. A poudarjam, da namen te šole ni, da jim solimo pamet, saj se zavedamo, da v svetu ni slabših in boljših, smo le drugačni. Zato se tudi mi lahko marsikaj naučimo od njih!«

Tečaj zajema najrazličnejše vsebine, so kot denimo zemljepis, gorsko izrazoslovje (predvsem v angleščini, ker vodijo v glavnem tujce), plazovi, kampiranje in bivakiranje, varstvo okolja, orientacija, priprava nahrbtnika, vodenje skupine, višinska bolezen, pravilna aklimatizacija, poškodbe zaradi mraza ... Imeli so predvsem veliko praktičnega dela. Sama šola je na višini 3450 metrov, so pa opravili tudi aklimatizacijsko turo do Mila Repe, povzpeli so se tudi nad vas Ngawal, kjer so imeli vmesni tabor na višini 4400 metrov, kar teden dni pa so preživeli v višinskem taboru 5100 metrov visoko. Učili so se zabijati kline, delati sidrišče, spuščati ob vrvi, zaustavljati v snegu, plezati po ledeniku … Med tečajniki je bil denimo tudi lastnik ene od nepalskih agencij, ki je že popeljal klienta na vrh Everesta, a je vseeno ugotovil, da mu potrebnega znanja primanjkuje.

»Tečajniki so bili disciplinirani, prijetni, držali so se urnika in bili željni znanja,« se nekaj dni po prihodu domov na opravljeni tečaj z zadovoljstvom ozira Anda Perdan, ki pa v povezavi s slovensko šolo vendarle ne more biti povsem mirna in zadovoljna, kot tudi ne številni drugi, ki so že štiri desetletja tesno povezani z njo. Ne le da je sama stavba šole nujno potrebna obnove, še bolj jo skrbi, ker tako naše kot nepalsko vodstvo planinske organizacije za šolo kot uveljavljeni koncept usposabljanja ne kaže več prav veliko zanimanja. Šola je v alpinističnem svetu zelo priznana in cenjena in Slovenci se tega premalo zavedamo, poudarjajo vsi, ki so kdaj sodelovali kot inštruktorji, razočarani, da država za nadaljevanje tega uspešnega sodelovanja ne najde več denarja. »Če se ne bomo zganili, si bodo vse zasluge pripisali Korejci, ki se že zanimajo za obnovo šole,« še sklene Anda Perdan.

Oznake: ALP, HIM, USP

Komentiraj (2):

Igor Pavlič, sreda, 7. avgust 2019, ob 14:15

Pred štiridesetimi leti so bili časi popolnoma drugačni, pa naj gre za aktivnosti v Himalaji, razmere v Nepalu, svetu ali pri nas. Nadaljnje financiranje te šole s strani Slovenije nima nikakršnega smisla, le zakaj bi zastonj, celo s finančnimi vložki, šolali in urili ljudi, katerih namen je delati v komercialnih naskokih na tamnkajšnje hribe. Naj jih šolajo lastniki agencij in tisti, ki jih potrebujejo. Naše odprave v tiste konce praktično ne potrebujeo več tega profila ljudi, krvavo jih pa potrebujejo tisti, ki vlačijo na vrhove ljudi, ki polačujejo na desettisoče $, da jih kdo pelje gor! Ta Kunaverjeva šola je bila odlična ideja in je svojo vlogo z načinom organizacije, programa, fiananciranja in namenom svojo vlogo odigrala, čas je, da se v vseh teh pogledih prestrukturira. Nepalci naj uvedejo za šerpe licence, šolnine in še kaj. Končno so tudi pri nas nekoč bile plezalne šole brezplačne, dandanes so pa plačljive! Menda ne bomo slovenski davkoplačevalci financirali izobraževanj in urjenj kadrov za tuje agencije, ki rabijo ta profil ljudi? Tudi neuvrščeni nismo več, zdaj urimo afganistanske, malijske, čadske in druge ljudi, v druge namene in za druge namene. Druga, ne edina, možnost je pa privatizacija oziroma javno-zasebno partnerstvo. Ampak ne z našo javnostjo!

Miro Koder, sreda, 7. avgust 2019, ob 23:11

Prvič bil v Nepalu pred 35 leti, zakon.Se je totalno spremenil, zadnjič leta 2012 sem šel na grob prijatelja Tomaža Humarja. Če nebi prišel pod Langtang Lirung, bi Nepal že po dveh dneh zapustil. Sem zadnjič na festivalu Okarina na Bledu srečal enega hribobvskega prijatelja, kateri mi je dejal: če Nepal ne bom nikoli več obiskal, ga ne bom pogrešal. Ja pa sem bil nekoč tako zaljubljen vanj, celo zaročenko sem imel v njem. Nekoč kraljevina, danes čudna demokracija. Mi je ena stara mamca tam pod Makalujem dejala, sem imela kralja, danes nimam nikogar. Spomini ostanejo in od njih se da živet. Lp in Namaste!

eXTReMe Tracker