Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Hoja

Delo/Kolumna, 06.08.2019 06.00
Hoja


Ni hoje brez napora in ni napora brez domišljije in humorja. FOTO: Leon Vidic


Delo, 06.08.2019 06.00
Špela Kuralt: Planinski mir  

Prijateljica vsako jutro, še preden se pri nas kuha kava, v miru in tišini osvoji enega od bližnjih hribčkov. Nekakšna meditacija pred začetkom delovnega dne. A jo nekateri zavzeti pohodniki z neprestanim pozdravljanjem mečejo iz stanja hribovske ­zamaknjenosti.

Pozdrav v hribih je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja, je mogoče prebrati v častnem kodeksu Planinske zveze Slovenije. Pa tudi, da naj bo pozdrav vljuden in prisrčen, naj ne čakamo, da bomo po­zdravljeni, in da ni vljudno, če na pozdrav ne odzdravimo. Bonton.

Tudi planinci opažajo, da na bolj obljudenih poteh lahko le pozdravljajo. Nekdo je na forumu pred leti zapisal, da bi med potjo kar vrtel posnetek: »Dober dan.« Številnim obiskovalcem slovenskih planin je pozdrav­ljanje tuje. Ko smo pred dnevi obredli nekaj hribov v okolici Bohinja, pozdrav­ljanja oziroma odzdrav­ljanja ni bilo prav veliko. Je pa res, da prav visoko nismo šli in smo srečevali večinoma tuje obiskovalce, ki jih je morda naš »dober dan« zmedel in niso vedeli, kaj naj odgovorijo. Slovenski planinci, ki bi nam lahko odzdravili, so v visokih gorah, nam je pojasnila gospa v planšarskem muzeju.

Predpisane višine, od katere velja, da je treba mimoidoče pozdravljati, ni. Ko si v gorah in že morda pol dneva nisi nikogar srečal, je logično, da boš mimoidočega ne le pozdravil, ampak verjetno z njim izmenjal nekaj besed. Ali to velja tudi za griče nad mestom, kjer dosežeš vrh v nekaj minutah? Če greste zjutraj na sprehod ob Savinji, kjer vzpenjanja sploh ni, boste gotovo slišali najmanj en pozdrav.

Čeprav lahko pozdravi kalijo naš meditativni mir, jih lahko razumemo ne le kot bonton, ampak da s(m)o ljudje željni bližine sočloveka. Za čisto tišino in popoln mir bo treba višje in v bolj skrite kotičke. Malce nižje pa lahko zgolj s pozdravom človeku polepšamo dan.

sreda, 7. avgust 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 276

Delo - Marta Zabret: Najviše na lestvici mojih gibalnih veščin je hoja.
Delo - Špela Kuralt: Planinski mir - Pozdrav v hribih

Tiha in samotna, brez elektronskih merilcev ali markacij.

Robni pogoji za šport po moji meri so preprosti, a zelo selektivni: biti mora brez sunkovitosti, drvenja, drsenja, strmin, prerivanja ali kričanja. Poleg joge in prstnih iger mi torej ostane bore malo. Najviše na lestvici mojih gibalnih veščin je hoja. Tiha in samotna, brez elektronskih merilcev ali markacij. Že v nekaj zaporednih urah, še raje nekaj zaporednih dneh samotna hoja deluje kot večrazsežni tetris: gradniki misli, spominov, razočaranj, hrepenenj, načrtov rosijo drug ob drugem in se mehko sklapljajo v enovito notranjo duhovno zapuščino. Zato hodim. Hodim brez sopotnikov in daleč in po poteh, ki jih izbiram sama. Smernik svoje vetrovnice sem do zdaj usmerila v Koper, Oglej, Gospo Sveto, Železno Kaplo, Recenjak na Pohorju, Turnišče, Gruškovec v Halozah, Svete gore nad Sotlo, Rosalnice pri Metliki in na Sinji Vrh pri Vinici. Deset poti, tisoč zgodb.

Ni hoje brez napora in ni napora brez domišljije in humorja. Ob letošnjem pešačenju je nastajal Martin romarski pojmovnik. Prvih nekaj gesel zadošča za blag vtis o podvigih, za katere zadoščajo le trmaste noge, nekaj osnovne vsakdanje opreme in prvi korak.

Romanje je edina slovenska ustreznica za angleški izraz pilgrimage, z duhovno noto obarvano potovanje. Vsako pohodništvo, ki ni le hlepenje po merljivih dosežkih, se neopazno navzame duhovnih, etičnih ali celo mističnih vsebin. Preide v romanje, postane Camino.

Moja pot vedno sega od Kamnika do obrobja Slovenije. Med hojo se njen vektor zaradi pohodnih danosti lomi in ukrivlja. Končna točka nosi zgodovinsko, rodbinsko ali povsem osebno sporočilo. V Kopru je bila nekdaj cerkev svete Marte; svetišče je zdaj v skrbnih rokah pravoslavcev. Iz Gruškovca v Halozah je pred devetdesetimi leti pripešačil v Kamnik moj stari oče Jožko. Na Sinji Vrh me vežejo spomini na poletno Kolpo, jesenski kostanj in gostitelja Mirana, ki smo ga pokopali pred dvema letoma.
Dokumentiranje mojih poti je vezano skoraj izključno na spomin. Zapiski in fotografije bi vtise razredčili. Vse dosedanje zgodbe lahko povem ob Atlasu Slovenije. Med dolgotrajno hojo se čuti izostrijo, doumevanje okolice in ljudi se poglobi, spomin je sicer izbirčen, a kljub patini časa obuja podrobnosti in povzema rdeče niti. Lani sem s povsem svežimi odtenki izvezla kratko zgodbo Solze nad Raduho. Pod meteorskim rojem Perzeidov, solzami svetega Lovrenca, sem v Lučah spala tri leta prej.

Zatočišče se pojavi, kjer in ko je treba. Ob neugodnem vremenu ali kot prenočišče. Tretji dan hoje, ledeno neurje, odprta cerkvica, v njej obred. Peti avgust je (!) in v oltarju Marija snežna (!!). Komaj verjetna sovpadanja so romarska stalnica. Prepustiti se je treba hoji in dnevu. Temeljno je zaupanje. »Gospa, boste kar v naši dnevni sobi spali, le tekmo še pogledamo.« Zgnetli smo se na napihljivo ležišče, mlada gostiteljska družina in jaz, z glavami, oprtimi na komolce, in po poldrugi uri uzrli epski nogometni rezultat sedem proti ena.

Živež je ob romanju od vasi do vasi zlahka dostopen. V dometu dneva hoda je na poti po Sloveniji vsaj ena gostilna ali trgovina. Če je zaprta, zadoščajo pitna voda, posušeni krhlji in ovseni piškoti. Letošnje dietetično odkritje: hkratno uživanje suhih hrušk in radenske na romanjih ni priporočljivo.

Prerazporeditev mase ima dva pomena. Lokalni: olajšanje, ki ga romarici pri hoji omogoči športni nedrček. Globalni: romarica sama sebe ukani z nakupom manjšega nahrbtnika in s tem uspešno omeji maso prtljage na pet kilogramov, ob tem pa pozabi na to, da je med zadnjim zimskim lenarjenjem »prerasla« dolgoletne pohodne hlače.

LPN je kratica, ki pomeni lovišče s posebnim namenom. Na spletni strani zavoda za gozdove se je možno temeljito poučiti o namenu in delovanju teh lovišč. Med nedavno hojo skozi kočevske gozdove sem premlevala, ali bi me lovci uvrstili v avtohtono ali neavtohtono živalsko vrsto tamkajšnjega LPN in kako bi me poimenovali v letnem poročilu (Martes sapiens).

Obora je tudi do nekaj tisoč hektarov obsegajoče ograjeno območje znotraj LPN. Pripadnik vrste Homo sapiens, zaloten pri nepooblaščenem pohajanju znotraj obore, je iz nje nemudoma izgnan. Takih skoraj ni; dvometrska ograja je povsem učinkovita prepreka za 999 tisočin pripadnikov omenjene vrste. Pojasnilo, kako vem za preostali promil, presega obseg te kolumne.
Angeli varuhi so kljub obilici dela pretežno nevidni. Zeleno opravljeni angeli LPN, odgovorni za krmljenje zaželenih osebkov in izgon nezaželenih, so občasno zelo vidni.

Zveri na slovenskih romarskih vektorjih ne manjka. V vsakem gozdu ali na njegovem robu je v bližini pohodnika vsaj en medved, divji prašič, volk, ris ali pa njihov zeleni angel varuh. Kam so med mojimi samotnimi prečenji trnovskih, gorjanških, podnanoških in kočevskih host poniknili vsi razen zadnjega, ne vem. Najbrž upoštevajo aksiom mojega moža gozdarja: »Ženska, ti medvedu tako smrdiš, da se raje umakne.« Ob hoji v mraku ali temi na ves glas prepevam. Ziher je ziher. Težko je teči in si hkrati tiščati ušesa s prednjimi tacami ali parklji.

Ljudje ob mojih poteh so človeški v najbolj svetlem pomenu besede. Mnogi se ne zmenijo zame in to je glede na cilj, oddaljen nemalo kilometrov, dobrodošlo. Tisti, s katerimi potrebujemo drug drugega, me ogovorijo ali jaz njih. So gostoljubni, zvedavi, duhoviti, sočutni, dobronamerni. Pripovedujemo si zgodbe, le drug drugemu, brez tisočerih spletnih oči in ušes. V dobi omreženega in razmreženega sveta satelitskih signalov in bleščavih zaslonov se vračamo v stoletja, ko je bilo osnovno informacijsko vozlišče v stiku med domačinom in popotnikom. In prevzeti smo od dostojanstva zasebnosti, ki si ga ob tem vračamo.

Morda napišem zbirko svojih romarskih prigod. Na rešetu spomina bodo ostale najbolj smešne, najmanj verjetne, najbolj ganljive zgodbe. Vezivo bo isto, kot me vodi pri hoji poleg branja zemljevidov in poizvedovanja pri domačinih: zaupanje stvarstvu.


Marta Zabret je profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

eXTReMe Tracker