Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Počeno poletje

 AO Rašica, 02.08.2019

torek, 6. avgust 2019, ob 00:01, Mitja Filipič, ogledov: 442

AO Rašica - Črt Šuštar: Že dolgo sem navijal za plezalni dopust okrog Cham-a ...

 ... a so bili vedno Dolomiti ali kaj drugega bližje. Letos pa je bil tabor za persepktivce razpisan v Courmayeur-ju, zato sem se z veseljem prijavil.

Da ne bi tja priletel čisto 'na rutino' sem se hotel it prej še pošolat v Cadarese. Termin, ko je tla šla rašiška odprava nisem imel časa, mi je pa uspelo najt in nabrat ekipo za podaljšan vikend okoli dneva državnosti. Na koncu se nas je v free-campu znašlo 12 Slovencev.

Poleg Cararez smo plezali v še Balmi in Yosesigu. V Balmi smo izkoristili deževen dan, saj je odporna na vodo in podobno kot Cadda ponuja pokasto plezarijo, le da je večina smeri navrtanih. Tretji dan pa smo odromali v Yosesigo, zares nor plac. 45m spliterji te prisilijo, da kljub dvournem dostopu neseš sabo vsaj trojni set friendov. Ampak je vredno!

Za silo vplezan v poke mi je za tabor manjkalo le še nekaj robe in splošna kondicija :D Prvo sem si sposodil naokrog, za drugo pa sem se zadovoljil z dvema vzponoma na Šmarno (close enough) in že smo bili ponovno na poti čez padsko.

Ker je bilo vreme perfektno, smo šli že v nedeljo zjutraj s prvo gondolo na Helbronner in do Satelitov. S Šparovcem se spraviva v Capucin, v želji splezati Echo des Alpages, ki se od ostalih v tem rangu težavnosti razlikuje po tem, da gre v celoti na 'frej' (brez nihajk in tehničnih cugov, frikota pač smiley). No, smer kompletno zgrešiva in splezala Guliverja, kar nama je postalo jasno, ko so se pomanjkanju šalc v vršnih 'peticah' (7a po domače) pridružile še nihajne prečke... Prvo nihajko nevede še frikneva, potem pa nama vsakemu kak padec zbije motivacijo in na drugih dveh gladko izvedeva Hinterstoisserja. Dobro naplezana greva do baze samo še jest in spat. Naslednje jutro pospravimo šotore, s Koširjam pa greva po poti do gondole splezat nekaj krajšega - Cheraz v Tour ronde. Med podirajočimi grabni (letos je baje permaforst spustil še posebaj zgodaj, zato stalno bobnijo podori) je pas kompaktne skale, smer po njem pa je z vsakim cugom boljša. Ob dveh že na pivu modrujeva, da si detajl ocene ne zasluži.

V torek v kampu lagano sportski pogledamo vremensko, splaniramo naslednjo turo in tako nas zvečer šest krene proti koči Dalmazzi. Naslednji dan greva s Koširjem čez ledenik Triolet do predvrha Torre rossa v Najboljšega plezalca na svetu (Le Meilleur Grimpeur du Monde). Sicer dobra plezarija (bolj ploščasta kot pokasta), žal pa smer v zgornjem delu išče težave v sicer lažjem terenu. V četrtek imava s Krištofom zaradi napovedanih popoldanskih padavin namen plezati na poti od koče do avta v Parete dei Titani smer Ahi, ahi, ahi. Za uverturo zgrešiva vstop, zaplezava in obrneva nekaj prašnega in nedokončanega (v steni je precej več smeri kot v vodniku). Z mislimi skorj že na pivu vseeno pogledava okrog vogala in najdeva lepo opremljeno in očiščeno linijo, očitno bo to to! Hitro sva čez prvi del, kjer je precej vzporednih linij približno iste težavnosti, ki jih kombinirava malo po navdihu. Zgoraj postane plezanje strmejše in boljše. Jaz dobim predzadnji, ključni raztežaj. Pobeljen kot v plezališču, previsna plošča in krimpi, skratka domač teren. Nekako rinem, dokler mi ne zdrsne. Razočaran nad sabo grem do štanta, po poti do tja še kdaj odletim. Za mano pride Krištof, ki z nekaj napotki s štanta odločno gre in skoraj spleza. Totalno navitega ga pošljem v zadnji 5c. Nekaj jamra nad grifi, dokler ga ne izpljune. Za nadaljevanje A0, nato še A1... Za njim visim tudi jaz in jasno je, da spet nisem plezal načrtovane smeri. Pa vedno jih izdajo izstopne petice laugh. V kampu zgooglava, da sva plezala Pegasa, kjer sta zadnja dva raztežaja 7c in 7b+, prvič pofrikana šele pred kratkim (verjetno od tod ves magnezij). Škoda, ker nisva prej vedela, da bi se bolj potrudila.

V petek bi najraje počivali, a ker je to zadnji dan lepega vremena, se odpravimo frikat. Na silo stišimo par smeri, sledi družabni večer s športnimi igrami in odhod domov nasledni dan.

Pod črto-boljšo granitno plezarijo kot je v Satelitih, Cadaresah in Yosesigu verjetno težko najdeš, tako da čimprej spet. Te tabori so pa sploh ultimativna beta, upam da bomo na naslednjem Rašičani spet bolj množični. Zdaj pa frikat 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker