Večer, 09.08.04, Večerova akcija: Plezali smo v steni pri Bohinju
Preizkusili smo se v divji vožnji s kolesom s Pohorja, čepeli smo v kajaku in se peljali po Savinji, plezali smo v steni pri Bohinju - in potem smo vprašali psihologa, kaj nam je tega bilo treba
Preplezala sem "kinder varianto"
Super, skoraj nič se mi ne more zgoditi - Čevlji morajo biti premajhni - Plezam za svojo dušo, malo pa me je zmeraj strah
Dan je bil čudovit, vendar sem kljub temu čutila tesnobo in strah, ko sem se z Igorjem peljala na Bled prosto plezat. Še nikoli nisem plezala na skalo, le kot otrok na kako drevo. Res me ni strah višine, vendar sem vedela, da prosto plezanje ni mačji kašelj.
Bled naju je pričakal obsijan s soncem. Ob jezeru so bili kopalci, med njimi tudi Jure, s katerim sem bila dogovorjena, da me bo naučil prvih plezalnih "korakov". Dobili smo se pri Veslaškem centru, tik ob jezeru. Jure, prijatelji ga kličejo Chouka, je alpinist, ki se že okrog osem let aktivno ukvarja s prostim plezanjem. V oči mi je padel napis na njegovi majici: Uživam življenje. Čeprav sem si Jureta predstavljala višjega in močnejšega, sta me presenetili njegova dobra volja in velika samozavest. Chouka je iz kopalk skočil v kratke hlače, vzel nahrbtnik in odpeljali smo se do Bohinjske Bele, kjer je skala, h kateri vodijo tudi turiste. "To bo "kinder varianta"," je pojasnil in malo sem si kar oddahnila.
Prvi del poti, kake pol ure hoje, smo še prevozili, zadnji del, ko je ceste zmanjkalo, smo morali pešačiti. Sonce ni več sijalo na skalo in jo grelo, razmere za plezanje so bile torej ugodne. Kraj imenujejo Ta stara bela. Ko sem zagledala "kinder varianto", sem morala stopiti vsaj tri korake nazaj. "Na to skalo bom plezala?" Zdela se mi je zelo, zelo visoka in nisem bila več prepričana, da mi bo uspelo. Kljub temu me je "ta stara" in "ta bela" popolnoma očarala. Začela sem razumeti uživanje mladih plezalcev.
Še ena zmota - prosto plezanje sem si predstavljala kot plezanje brez vrvi. Jure mi je pojasnil, kaj termin prosto plezanje sploh pomeni - to je plezanje brez tehničnih pripomočkov za napredovanje; varovala, na katera sem tukaj še posebej računala, pa običajno uporabljajo le za varovanje pred padci. Ni bilo čisto tako, kot sem si zamislila, pa vendar mi je bilo potem, ko sem bila dodobra prepasana z vrvmi, nekako laže pri duši.
Super, skoraj nič se mi ne more zgoditi. Jure je začel napenjati vrv, kar je pomenilo, da bom varovana "od zgoraj". Partnerju, ki te varuje, moraš zelo zaupati. Tako so plezalci tudi takrat, ko niso v steni, običajno zelo navezani drug na drugega.
Med zadnjimi pripravami na plezanje si je bilo treba obleči hlače in majico ter si nadeti poseben plezalni pas, na katerega sem bila kasneje pripeta. "Muke gospodove," je komentiral Boštjan, ki je z Juretom že večkrat plezal v navezi. Pas mora biti dovolj močan, da zadrži tudi manj spretnega plezalca. Počutila sem se čudno, tako tesno prepasana. Zdelo se mi je, da je pas občutno premajhen, vendar z njim ni bilo nič narobe.
Naslednja težava je nastala, ko si je bilo treba obuti za štiri številke premajhne plezalnike - posebne plezalne čevlje. Uspelo mi je, vendar sem potem že na tleh komaj premikala stopali, zelo me je bolelo.
"Čevlji morajo biti premajhni, da so prsti skupaj. Potem tudi lažje plezaš," sem dobila zagotovila plezalcev. Dali so mi še vrečko z magnezijem, ki sem si jo pripela okoli pasu. Med plezanjem je običajno veliko znoja in magnezij dobro suši roke - čeprav so pri plezanju noge tiste, na katere je treba najbolj računati.
Zdaj sem bila v "polni bojni opravi", popolnoma pripravljena, da osvojim cilj 20 metrov višje, na "pleši" Ta stare bele. Počutila sem se kot čisto pravi plezalec. Jure mi je te moje prve izkušnje prostega plezalca natančneje definiral: "Anoreksičen mazohist, visoka samozavest in majhna odgovornost." To je definicija za suhce, ki se običajno odločijo prosto plezati in zatem pri svojem uživanju predvsem zelo trpijo ter ne čutijo nikakršne odgovornosti.
Igor si je pripravil fotoaparat in čakal, da pridem na skalo. Začela sem plezati, pri čemer sem računala predvsem na Chouko in na njegove pomembne napotke, ki so bili pogoj za napredovanje. Vmes sem veliko počivala in si medtem v skrbi, da bom padla s skale, ogledovala bližnjo okolico. Res je, da bi obvisela, vendar me je bilo strah, da bi pri tem udarila ob steno.
Vrh je bil še daleč, jaz pa sem bila že skoraj na koncu z močmi. Jure me je vzpodbujal in mi dajal nove atome energije. Popolnoma sem mu zaupala. Ko sem položila glavo ob skalo in začutila njeno moč, sem pozabila na bolečine in na utrujenost. Dosegla sem vrh skale in to je bil moj zmagoslavni trenutek dneva, trenutek popolnosti. Vse lepo in prav, zdaj pa je napočil moj največji trenutek strahu - kako se spustiti na zemljo. Nisem upala z rokami spustiti skale. Zbrala sem pogum, se prepustila vetru in uspelo mi je. Ocenjena sem bila z oceno tri po evropski lestvici UIAA, ki vsebuje ocene od ena do enajst.
Jure mi je tudi razložil, da si vrhunski športnik šele tedaj, ko imaš oceno nad deset. Za menoj je cilj osvojil tudi naš fotoreporter Igor. Zanimalo me je, ali je pri plezanju tudi Jureta kdaj strah: "Strah te je, če začutiš, da te "navije", ko si prepričan, da več ne zmoreš, pa je v tebi še zmeraj nekaj rezerve. Vedno te je strah tudi padcev, ker so neprijetni. Sam sebi pa si vedno največja konkurenca."
V polemiko se je vključil tudi Boštjan z vzdevkom Kaco, ki ga je podedoval po starejšem bratu. "Plezam za svojo dušo, malo pa me je zmeraj strah," mi je zaupal.
Skupaj smo se odpravili na Ta novo belo, kjer plezajo izkušeni plezalci. Naš cilj je bil, da Igor posname kako dobro fotografijo. Ta skala je bila zanimiva tudi za izkušenejše alpiniste in posamezne njene dele je uspelo preplezati le posameznikom. Poti navkreber imajo različna imena, na primer Ujetnik preteklosti, Ženska za nagrado, Moški za naslado, Ritem v zraku... Smeri da ime tisti alpinist, ki jo prvi prepleza. Chouka in Kaco sta spretno preplezala Toplo solzo na njenem licu, Igor pa je svoje fotografije posnel, ko je visel z Lady.
Estera Korošec