VEČER, Slovenija - Franja Žišt: Slovenske hribe obišče 1,7 milijona ljudi na leto, okoli 350 tisoč Slovencev redno zahaja v hribe.
Narašča število nesreč, infrastruktura pa je vse bolj načeta. Smo na vrhuncu planinske sezone.
Število obiskovalcev naših gora narašča. Številka se je z 1,4 milijona povzpela že na 1,7 milijona letno. Med njimi so tako turisti kot domači obiskovalci visokogorja, več kot 350 tisoč Slovencev naj bi redno zahajalo v hribe, razlagajo v Planinski zvezi Slovenije (PZS). Zadnja leta pa narašča tudi število nesreč in reševanj, opozarjajo. Četudi je bilo za ta konec tedna za gorski svet napovedano slabo vreme, so morali gorski reševalci posredovati na mokrem in krušljivem terenu, ko je pozno popoldne češke planince pri sestopu z Male Mojstrovke zajela nevihta, vikend poprej je bil usoden za kar dve življenji izkušenejših domačih planincev, ki sta zdrsnila po skalah. Z avgustom se v hribih začenja vrhunec planinske sezone, zato previdnost ne bo odveč.
Od lahkih do zelo zahtevnih poti
Gorski reševalci in planinski delavci opažajo, da obiskovalci gora te pogosto obiskujejo povsem nepripravljeni. Ob pomanjkanju znanja in opreme včasih ne vedo niti tega, na kakšno pot so namenjeni. Mreža več kot 10.000 kilometrov planinskih poti je sestavljena iz lahkih, zahtevnih - teh je okoli 81 kilometrov - in okoli 50 kilometrov zelo zahtevnih poti in nobena od teh treh kategorij ni preprosta turistična pot, vsaka zahteva primerno opremo in usposobljenost.
Prvi korak planinca zato mora biti načrtovanje poti in pridobivanje informacij o njeni tehnični zahtevnosti, dolžini in izpostavljenosti. "Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna, priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Nudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami," razlaga Bogdan Seliger, načelnik Komisije za planinske poti PZS.
Ferate niso planinske poti
Zelo zahtevne planinske poti niso ferate, ki postajajo vedno bolj priljubljene v sosednjih državah in tudi doma. Na zelo zahtevnih planinskih poteh hojo včasih zamenja ali dopolnjuje plezanje, opremljene so z jeklenicami, klini in stopi. "Ferate pa so plezališča z varovanjem, ki sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju, običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. Ferate nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo (belo piko v sredini, ki jo obkroža rdeč kolobar) tako kot planinske poti, skrbniki katerih so planinska društva," izpostavljajo pri PZS. Zato je pomembno, da pred odhodom v gore pridobimo potrebne informacije o poti, na katero se odpravljamo, najzanesljivejši vir so planinski vodniki, poudarja generalni sekretar PZS Matej Planko.
"Obiskovalcem gora svetujemo, naj ne zahajajo na brezpotja. Če se izgubijo, naj se vrnejo po isti poti in poiščejo zadnjo markacijo, ki so jo videli, ne pa nadaljujejo v neznano. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti ob planinskem zemljevidu, pomagajo naj si tudi s tiskanim vodnikom, podatki s spleta so le za osvežitev trenutnih razmer," doda še strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi.
Zdrs je najpogostejši vzrok nesreč
Šerkezi je tudi alpinistični inštruktor in gorski reševalec, zato posvari še pred najpogostejšim vzrokom nesreč v gorah - zdrsom: "Slovenski alpski svet je zahteven in tudi v poznem poletju so lahko na posameznih delih poti zaplate snega z nevarnim iztekom, kot so skalni skoki ali dolga pobočja, ki jih je mogoče varno prečiti le z uporabo cepina in derez. Brez te opreme se je zaradi nevarnosti zdrsa bolje obrniti. V kopnih razmerah lahko pride do zdrsa zaradi kamnov ali zemlje na skalni podlagi, zato moramo povsod, ne glede na tehnično zahtevnost poti, biti zelo zbrani pri hoji, pravilno izbirati stopinje, še posebej pri sestopu. Tudi lahek odsek lahko postane zahteven zaradi vplivov narave ali preobremenjene poti in si je treba marsikdaj pomagati z rokami, se pri tem vedno obrniti k podlagi in pri gibanju upoštevati pravilo treh opornih točk, se pravi, da sta v stiku s podlago obe roki in noga oziroma obe nogi in roka. Zdrs je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti in utrujenosti, zato se moramo zavedati, da smo na vrhu šele na polovici poti, naš cilj je varna vrnitev v dolino."
Franja Žišt
Fotografiji (Andrej Petelinšek): Pri nas imamo mrežo
več kot 10.000 kilometrov planinskih poti, vsaka
zahteva primerno opremo in usposobljenost.
Večina koč je stara in potrebna obnove
Obiskovalcem gora je v 178 planinskih kočah, zavetiščih in bivakih na voljo skoraj 7400 ležišč in več kot 10.000 sedišč. A večina koč pri nas je stara in potrebna obnove. Kljub cvetočemu turizmu v Sloveniji je večina vzdrževanja planinskih koč in poti še vedno na plečih prostovoljcev, brez sistemske ureditve in podpore bo standard urejenosti vse nižji, opozarjajo v PZS. Njihov član je le vsak šesti slovenski planinec, skrbeti pa morajo za vse poti, ki se zaradi povečanega obiska hitreje poškodujejo. "Ne zmoremo več zagotoviti dovolj sredstev za materialne stroške vzdrževanja, tudi potrebnemu prostovoljnemu delu na poteh smo markacisti komaj še kos. Za posodobitev koč, ekološko in energetsko sanacijo nujno potrebujemo dodatne vire. V prihodnje pričakujemo izdatno finančno pomoč države, lokalnih skupnosti in turističnega gospodarstva," poudarja predsednik PZS Jože Rovan.