Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: Instagram planinstvo: na pot se odpraviš v opoldanski pripeki v čevljih s čim bolj gladkimi podplati.
V soboto sva se s soplezalcem Sašom Aničinom odpeljala na Gorenjsko, ko se je nad Ljubljano še danilo. Pred sedmo sva parkirala na Vršiču, pol ure pozneje sva si pod steno Šitne glave na vstopu v smer Elisa natikala opremo. Medtem ko sva obdelovala prva dva raztežaja odlično opremljene smeri v odlični skali – tipične športnohribovske smeri, s kakršnimi plezalce že leta razvajata Suzana in Viktor Relja – se je čez melišče pod steno vila strnjena kolona gornikov, namenjenih na Hanzovo pot na Malo Mojstrovko, in plezalcev, ki so si izbrali eno od smeri v steni. Zgodaj dopoldne, beraška peč je že polno kurila, je promet presahnil, le sem in tja se je pojavil kakšen zamudnik.
Izplezala sva iz stene, se razvezala, preobula v pohodne čevlje in se začela spuščati na drugo stran. Opis na spletu je obljubljal udobne police, ki jih nisva našla. Bile so le razbite skale, grušč, kakšna plošča, prekrita z zahrbtnim drobirjem, šolsko okolje za nesrečen zdrs. Ni preostalo drugega, kot da se vrneva in se po smeri vzpona spustiva po vrvi.
Opoldansko sonce je polno žgalo, ko sva po planinski poti prišla do razpotja na prevalu Vratca, s katerega vodi lahka pot na Slemenovo špico. Ducat onemoglih turistov je zaman iskalo senco in vso pot navzdol do Vršiča, na katerem je bilo huje kot v Portorožu, so prihajali nasproti »gorniki«, med katerimi je bilo le za vzorec primerno opremljenih za hojo po planinski poti. Eni so bili očitno predebeli, drugi so sopli povsem zakuhani, nekaj jih je imelo nahrbtnike velike kot pralni stroj, zmagovalni pa sta bili dve družini, vsaka s po dvema otrokoma, noben ni bil videti starejši od deset let, vsi, tako starši kot otroci pa so bili obuti v mestne športne copate. Po pozdravih sodeč so bili večinoma vsi tujci.
Nič novega, to drži, a planinstvo očitno postaja obvezen instagram šport, ki vsak konec tedna vsaj komu zagotovi tudi usodne posledice. Zato bi namesto inkasanta, ki na Vršiču pobira parkirnino, raje videl gorskega stražarja več, ki bi malomarnežem kazal pot v dolino. Ali pa je to, da na vsako pravilno ravnanje v hribih vidiš tri prizore neumnosti in neodgovornosti, neka nova normalnost?