Janez Pikon: Pozorno oko zvedavega fantiča takoj opazi nepovabljenega gosta v bližini, zato Ivčk previdno opozori: »fantje, miličar gre.« 
Predel Pejce je travniška planota z poraščenim južnim robom nad Brojskim poljem in predelom Otoče ob Savi Bohinjki, skupaj s Senožeti tvori naravno zaporo med Spodnjo in Zgornjo Bohinjsko dolino. V preteklosti poraščenost ni bila tako obsežna, kot je v zadnjih desetletjih, saj so travniška pobočja poleg košnje obsežnih travnikov in ostalih kmečkih opravil, dovoljevala razne aktivnosti domačinov na omenjenem območju. Starejši vaščani so pač uporabljali predel poleg kmetijstva še za kakšne drugačne dejavnosti, kot so lov in druge ljubiteljske dejavnosti.
Vaški mulci tistega časa pa so razmišljali povsem drugače in bolj ljubiteljsko pristopili na predel Pejce. Pogostost obisku je sledila prepoznavnost strmega in poraščenega predela. Kaj kmalu so odkrili dokaj večje in težje dostopno naravno okno, ki jim je služilo za varno zatočišče pred marsičem. Skozi otroško igro so v povojnem času vzhodno na robu in nad spodmolom zgradili manjšo leseno lopo (barako) za popestritev takratnega dogajanja vaških mulcev, polnih idej in ustvarjanja. Hladni jesenski dnevi in večeri so jih spodbudili k ideji, da so si omislili manjše ognjišče ali kurišče, ki so ga pripravili v sodu iz pločevine, kateremu so po dolžini odrezali vršni rob in povsem varno vanj zakurili. Ogreli so se tako v leseni lopi (baraki) o kateri danes ni več drugih sledi, kot bledi temelji skalnih zidakov, ki jih je slediti na takrat travniškem robu predela Pejce. Ostali pa so spomini in ustna izročila o takratnem dogajanju v naravnem spodmolu na predelu Pejce in ohranili čudovite zgodbe vaških mulcev, ki skozi čas ne zbledijo. Marsikatero neprespano noč so z razigranostjo povzročili svojim staršem, ki so le slišali in ugibali, kje in kaj počno v poraščenem pobočju.
Med pogovorom je prišlo na ušesa o urejeni trdnjavi vaških mulcev v gozdu nad predelom Otoče, tudi organom zakona, radovedni miličnik se le odloči pogledati, kaj počno mogoče kaj z orožjem prepovedanega v tistem času takoj po vojni. Pozorno oko zvedavega Ivčka, takoj opazi nepovabljenega gosta v bližini, ki ostale takoj opozori, »fantje, miličar gre«, vendar je ta slišal Ivčka in jih preseneti z obiskom. Nekaj fantičev je pravočasno zbežalo in se skrilo v spodmol, katerega »miličar« očitno ni poznal. Preišče jim lopo (barako), jih sprašuje po orožju, vendar tega ni našel in se kmalu zadovolji z zatečenim stanjem. Ogleduje si vse po okolici in jih sprašuje o marsičem neprijetnim za njih, opazuje fante in kmalu zapusti predel Pejce in se vrne v vas, ocenil je pač, da ne počno nič prepovedanega v njihovem mladostniškem gozdnem raju. Spodmol je nižje in tako blizu barake, da so mulci iz brezna s pridržanim dihom poslušali in slišali vsako izrečeno besedo pogovora med »miličarjem« in vrstniki, so povedali kasneje, ko so zopet sedeli skupaj v svoji leseni trdnjavi in naprej kovali mladostniške načrte, katere njih prijetni spomini še dandanes burijo domišljijo, danes že osemdesetletnih domačinov iz Bohinja.
Vir: Ivo in Tonček Hiršenfelder, Lovro Vojvoda, Tone Smukavec, Jože Štendler ...
Janez Pikon