Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorništvo je

Dnevnik, 24.07.2019 08.46
#video Gorništvo je najnevarnejša oblika množične rekreacije 

petek, 26. julij 2019, ob 05:30, Uredništvo G-L, ogledov: 1022

Dnevnik/Kronika - Tamara Krivec: ... najnevarnejša oblika množične rekreacije

Število intervencij gorskih reševalcev narašča z razcvetom množičnega turizma. Nesreče se dogajajo tudi izkušenim in dobro opremljenim pohodnikom, največkrat pride do zdrsov pri sestopu. Reševalci se odzovejo na vsak klic, akcije so za zdaj še brezplačne.

Slovenske gore vsako leto obišče okoli 1,7 milijona planincev, število se zaradi množičnega turizma povečuje, posledično je več nesreč. Nekatere se končajo tragično, s smrtjo. Tudi izkušenih in primerno opremljenih pohodnikov. Iz leta v leto več je posredovanj Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). »V zadnjih dveh letih smo presegli število 500 intervencij, letos jih imamo že okoli 300. Število nesreč se bliskovito povečuje,« stanje opiše Jani Bele z GRZS. Največja sezona za reševanje je konec julija, največ dela jih tako še čaka. Pomlad je bila zaradi snega in dežja mirna, so pa ljudje v hribe »navalili« že prvi vikend lepega vremena, ko so imeli po osem reševanj na dan, saj se je sneg ponekod obdržal, planinci pa so bili neprimerno opremljeni.

Prilagajanje hribov ljudem?

»Do nesreče pride zaradi neizkušenosti ali pa kljub izkušenosti,« Bele izpostavi prijateljevo modro misel, ko išče odgovor na vprašanje o najpogostejših vzrokih nesreč. Dogajajo se namreč vsem, tako izkušenim in dobro opremljenim planincem kot tistim drugim, le da se z dobro opremo njihova možnost zmanjša. »Gorništvo je najnevarnejša oblika množične rekreacije,« je prepričan. Največkrat pride do zdrsov, običajno pri sestopu. »Malce so že utrujeni, pozornost popusti, dosegli so vrh in so zadovoljni, a je za vrnitev v dolino potrebna še skoraj večja koncentracija,« pravi. Slovenske planinske poti so dobro markirane in vzdrževane, tudi zaradi tega jih imajo pohodniki morda za dokaj lahke. Včasih se reševalci vprašajo, ali ni varoval morda še preveč, saj dajejo varljiv občutek varnosti. »Bomo hribe prilagajali ljudem ali bodo ti svojo sposobnost prilagajali hribom?« se sprašuje.

S postavitvijo Slovenije na turistični zemljevid Evrope v naše kraje zahaja vse več turistov, ki želijo pri nas »odkljukati« Postojno, Bled in vzpon na Triglav. »Pod vrh bi morali že skoraj postaviti semafor,« se napol pošali Bele, ki zgodbo hitro poveže s fotografijami Mount Everesta in vijočih se kolon pohodnikov pod njegovim vrhom. »Vse je postalo lažje dosegljivo, tudi najvišji vrhovi. Videti je skoraj že kot avtocesta,« dodaja. »Reševanje tujcev predstavlja že kakšnih 40 odstotkov vseh akcij,« postreže s statistiko. Težava niso tuji planinci, temveč množice turistov, ki samo »mimogrede« skočijo v hribe. Po turističnih središčih so sicer razdelili zloženke z nasveti o gorskih podvigih, a se hoje po hribih ne da naučiti tako, je prepričan Bele.

3000 evrov ura

Odzovejo se na vsak klic, saj je za klicatelja to verjetno edini izhod v sili. Se pa kdaj tudi zgodi, da se morda komu ne »ljubi« iti nazaj v dolino, a situacije od spodaj ne morejo oceniti. Zadnje čase so imeli več nočnih akcij, a ker helikopter takrat ne more leteti, je akcija klasična, torej peš. »Rešeni gredo potem v dolini spat v kočo, reševalci pa se odpravijo v službo,« pojasni Bele. Ko je nekoč koga v gorah zajela tema, si je poiskal zavetje pod skalo in predrgetal celo noč. Danes je lažje poklicati reševalce. Nedavno jih je klical tujec, češ da so vrata v zimsko sobo na Kokrskem sedlu zaklenjena. Ko so se sredi noči reševalci povzpeli do njega, se je izkazalo, da bi jih moral samo malce bolj trdo prijeti.

Opremljenost in usposobljenost planincev (ne pa tudi »množičnih turistov«) je danes boljša kot pred leti, saj zlasti domači pohodniki gore jemljejo resno. Ker je reševanje pri nas brezplačno oziroma ga krije zdravstvena zavarovalnica (prevoze z vojaškim helikopterjem pa ministrstvo za obrambo), velikokrat sploh ne razmišljamo, kako drage so. »Helikopterska ura stane okoli 3000 evrov, obenem je v dolini pripravljena še ekipa reševalcev,« pojasni Bele. Že kakšno desetletje imamo pravilnik, ki omogoča zaračunavanje intervencije zaradi slabe opreme, precenjevanja poti in sposobnosti ali velike malomarnosti planinca. Nekaj računov so v preteklosti izdali, a so hitro ugotovili, da to ni pravi način. Neka pohodnica se je namreč bala poklicati na pomoč, nadaljevala je pot in se smrtno ponesrečila. Po Beletovem mnenju je težko oceniti, kdaj je pomoč nujna in kdaj ne. A pravilnik še vedno velja in v teoriji bi tako lahko rešeni iz gora še vedno domov dobil izstavljen račun. Z vse več posredovanji se bo moralo (kmalu) tudi pri nas nekaj spremeniti. Morda v smeri turističnega zavarovanja, kakršnega poznajo v tujini.

eXTReMe Tracker