Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kraljevska etapa v Alpah

 
petek, 26. julij 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1894

Silvo Baznik: Kolesarji v Franciji so zavili v Alpe in tako storiva tudi midva.

Voziva po avtocesti s kolesi na strehi avtomobila, ki jo zapustiva pri Jesenicah in odpeljeva v Kranjsko Goro, ki je najino izhodišče za kraljevsko etapo v Julijcih.

Sprva je še nekaj svežine v zraku, a ko po nekaj kilometrih na kolesarski stezi zapustiva domovino in vrtiva pedale v sosednji državi, je že drugače. Sonce je dodobra ogrelo ozračje in toplejši oblačili romata v nahrbtnika. V daljavi za nekaj trenutkov s koles vidiva Mangart s turnosmučarskim Plazjem, ki pa se hitro skrije za drevesi ob kolesarski stezi, ki se venomer vzpenja in spušča ter naju pripelje do Trbiža na drugo stran, kot sva imela namen iti. Malce se vrneva in prijatelj pobara domačina za informacije, kje in kako priti na cesto za Predil in po navodilih greva nazaj in v mesto, kjer obrneva smer vožnje skozi mesto ter kmalu zapustiva kraj. Kolesariva po cesti s pogledom na skakalnico ob Ziljici do kraja Mrzle vode, kjer se v serpentinah povzpneva v Dolino med Kraljevsko Špico in Rabeljskimi špicami ob reki Jezernica.

Prideva v Rabelj in nadaljujeva kolesarjenje po cesti, ki se venomer rahlo vzpenja do križišča cest. Desna cesta gre v Jezersko dolino na Nevejski preval, leva pa na prelaz Predil, po kateri tudi nadaljujeva kolesarjenje. Cesta se vzpenja nad Rabeljskim jezerom, prekolesariva tunel z okni, ki nudi dovolj svetlobe za prehod brez luči. Na nekaj predelih ceste se pogled pomudi na visokih vršacih nad Jezersko dolino, po katerih poteka državna meja.

Še nekaj ovinkov in sva prispela na prelaz med Nemškimi glavami in vrhom Predil, od koder se odpre pogled na obzorje grebenov Mangarta, Jalovca in Loške stene, katere stene še ni obsijalo sonce. S prelaza se mimo ostankov trdnjave spustiva dobrih sto višinskih metrov do mostu čez Mangartski potok, kjer odvijeva levo na gorsko cesto. Pred nama je skoraj dvanajstkilometrski vzpon, ki že takoj pokaže zobe. Kot bi mignil kolesariva v najlažjih prestavnih razmerjih po cesti, ki naju popelje skozi gozd do mitnice za plačilo ekološke takse za motorna vozila nad Ovčjo planino Mangart. Nadaljujeva vzpenjanje ob vedno lepših razgledih, doseževa prvi predor, ki ga prevoziva brez luči. Pri drugem je že drugače. Občutek za ravnotežje zaradi slabe vidljivosti kljub svetilki ne daje pravega občutka za tla, nazaj grede ga bova raje prehodila. Tretji predor je lažje prekolesariti. Na cesti je večje število avtomobilov in nekaj kolesarjev se že spušča s sedla. Pogledi pa tako lepi, da si privoščiva nekaj postankov za občudovanje gora, kamor žal ne greva pogosto.

Počasno a vztrajno vrtenje pedalov naju popelje na pobočje sedla, kjer kar mrgoli ljudi, avtomobilov in motorjev. Večina je parkirala pred znakom prepoved prometa zaradi podora, a nekaj jih je kljub temu odpeljalo na vrh sedla. Midva greva seveda dalje. Vedno bolj težko poganjam kolo, a vztrajam. Prijatelj odpelje naprej, jaz pa počasi, počasi napredujem. Peljem nad Mangartsko kočo, mimo kotanje z melišči pod steno Mangarta do krožišča in po njem do prijatelja, s katerim skupaj prikolesariva na vrh sedla, na višino 2055 m.

Sonce pripeka, voda iz bidona in hrana iz nahrbtnika sta zlata vredna. Odmor z okrepčilom je po sedeminštiridesetih kilometrih kolesarjenja več kot dobrodošel. S fotoaparatoma pa tako ves čas beleživa lepoto narave. Stopim do izhoda iz Plazja. Globoko spodaj počivata mangartski jezeri, nad katerimi se pnejo strme stene in grapa, po kateri poteka v ugodnih snežnih razmerah turnosmučarski vzpon in smuk. Na sedlu je veliko gorskega cvetja, od klinčkov, nebin in zvončnic do dlakavega sleča in nad njim se bohoti 2679 m visoka gora, peta najvišja gora Julijcev. Ostala bi še, a čas naju priganja. Pred nama je še dolga pot in zato se pripraviva na odhod. Zapustiva vrh sedla, stopiva na kolesi in v krožišče, toda že kmalu se ustavim, da fotografiram cvetje ob robu ceste, nato pa do prijatelja in skupaj navzdol mimo parkiranih avtomobilov v prvi predor. Navzdol gre hitro, zavore dobro opravljajo sovje delo, prepešačiva najtemnejši predor, srečujeva kopico avtomobilov, motorjev in kolesarjev in že hitiva mimo mitnice v dolino, kjer se še enkrat ustaviva na mostu z lepim pogledom na Mangart in nato do konca mangartske ceste, kjer sledi takoj postanek na mostu, od koder so vidni manjši slapovi Mangartskega potoka in globoka grapa, kjer se potok priključi vodam Predelice. Sledi zelo strm spust v Strmec, kjer se ustaviva pri vaškem vodnjaku, da napolniva zalogo vode in od koder nadaljujeva s spustom vse do Loga pod Mangartom. Ne gre, da ne bi ustavila, saj so pogledi na gore prečudoviti. Mangart, Vevnica, V koncu špica in Jalovec so kot na dlani.

Malce ravnice, pa zopet spust, nekaj vzpona, pa spust in že sva pri trdnjavi Kluže, na mostu čez Koritnico, med visokima Rombonom in Vrhom Krnice, pred dolino Bavščice. Za nekaj trenutkov se ustaviva in nato nadaljujeva pedaliranje proti Bovcu, a že pred njim odvijeva v križišču levo in na klanec, ki naju popelje mimo Kala v dolino reke Soče. Na levi vidiva goro Svinjak, na desni Javoršček in v dolini med njima teče reka Soča, ob kateri v stalnem vzpenjanju poteka cesta, po kateri kolesariva. Na obali reke je veliko kopalcev, več na suhem kot v mrzli vodi. Za dobro fotografijo reke je potrebno stopiti s ceste na most ali brv in to tudi nekajkrat storim. Že kolesariva skozi zaselek Soča, pred Malimi koriti vidiva kajakaše in že sva v Spodnji Trenti, kjer se ustaviva in osveživa v reki, okrepčava v senci dreves in nato odkolesariva. Sonce še vedno pripeka, a na nebu se nabirajo oblaki, ki bodo blažili moč sončnih žarkov. Kilometri minevajo ob pogledih na gore in reko. Peljeva pod galerijo v razpotegnjeno vas Trento, se povzpneva do petdesete serpentine, kjer je odcep ceste v dolino Zadnjice in peljeva mimo zadnjih hiš v Trenti do parkirišča pred naslednjo serpentino, kjer si vzameva čas za odmor in okrepčilo pred večkilometrskim vzponom na Vršič.

Po odmoru sva zopet na kolesih. Vzpon, vzpon in en sam vzpon. Kolesariva mimo Kugyjevga spomenika, po serpentinah, ki si sledijo ena za drugo. Moč mi pojenjuje, sonce pripeka in potrebno se je ustaviti, zajeti sapo, pogasiti žejo in nadaljevati pedaliranje. Znoj teče v potoku, zato pride prav voda ob cesti za nižanje temperature telesa in potem spet pritiski na pedala do naslednje serpentine in naprej do druge, tretje. Prometa je precej, nekaj kolesarjev se spušča, midva pa v klanec in naprej vse do razgledišča Šupca z razgledi na Veliko špičje, Bavški Grintavec, Pelc nad Klonicami, Veliki Ozebnik, Jalovec in seveda na prelaz Vršič.

Prijatelj mi dopolni z vodo moj bidon, da bom lažje odkolesaril zadnji del vzpona. Pojem nekaj kalorij in že sva na kolesih. Nimam toliko moči kot prijatelj, ki se kmalu oddalji, jaz pa počasi, počasi pobiram metre pod kolesom. Kdor vztraja, uspe in končno prikolesarim na prelaz Vršič, kjer me pričaka sotrpin. Imava odmor v senci gora, le Tinčkova koča in Prisojnik se še kopljeta v sončnih žarkih. Še enkrat okrepčilo iz nahrbtnikov in požirki tekočine iz bidonov. Oblečeva dodatna oblačila, preden zapustiva sedaj že bolj prazen prelaz. Ni več veliko avtomobilov, le nekaj obiskovalcev in kolesarjev je še na vrhu, midva pa pričenjava spust.

Pri vzponu kot polž, na spustu kot blisk, kakšna razlika. Na vzponu šestindvajset, na spustu štiriindvajset serpentin. Ustaviva pri možicih z lepim razgledom na Špik, Škrlatico in sosede. Drugič ustavim na razgledišču na Prisojnik, medtem ko prijatelj nadaljuje spust. Fotografiram in nazaj na kolo in na spust vse do mostu čez Pišnico, kjer me pričaka prijatelj in skupaj nadaljujeva kolesarjenje mimo Jasne v Kranjsko goro in do najinega jeklenega konjička.

Dolga, stopetnajstkilometrska z dobrimi tritisočdvesto višinskimi metri kraljevska kolesarska tura v Alpah je zaključena. Hitro se preoblečeva, naloživa kolesi na streho avtomobila in odpeljeva v Dovje, na prestice in pijačo.

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker