Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

O alpinizmu

PV/PZS, 23.07.2019 08.30
O alpinizmu in »alpinizmu«: So komercialne odprave alpinizem? 


gore-ljudje
Alpinistični razgledi 4/1980 - Bine Mlač: Paul Preuss (1886 - 1913)

sreda, 24. julij 2019, ob 05:30, Urednik G-L, ogledov: 1359

Planinski vestnik - Bogdan Biščak:  in »alpinizmu«: So komercialne odprave alpinizem?

Na predstavitvah knjige Igra in biseri (Kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje) me poslušalci velikokrat vprašajo, kakšna je razlika med današnjim in takratnim alpinizmom − v knjigi opisujem plezanje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Odkar se je Tomaž Roter po Everestu in K2 povzpel še na Kangčendzengo, pa me vprašajo tudi, kaj menim o komercialnih odpravah na najvišje gore sveta.
Motiv za obe vprašanji je verjetno v tem, da si ljudje želijo slišati kakšno čudaško opazko neprilagojenega starca, ki se ne more sprijazniti z novimi časi.

Kakorkoli že, glede prvega vprašanja nimam težav. Uporabim kar misel Tadeja Goloba, ki je v kratkem komentarju k moji knjigi zapisal, da je bil nekoč alpinizem vse, danes pa ni več. In da je morda z vsemi novimi spoznanji in prefinjeno opremo nekaj izgubil. Glede drugega vprašanja dolgo nisem znal povedati ničesar pametnega. Sicer sem vedel, da mi komercialne odprave niso všeč, in vedel sem, da mi niso všeč zaradi gneče. Ampak vedel sem tudi, da to ni ravno argument, na katerega bi bil intelektualno ponosen. Potem sem se spomnil Paula Preussa.

Nekoč, pred davnimi časi, je obstajala alpinistična revija, ki ji je bilo ime Alpinistični razgledi. In v njej je bila ena rednih rubrik Pionirji alpinizma. Rubrika, ki sem jo prebral najprej. Se "drogiral"ob zgodbah o vseh tistih unikatnih primerkih, ki jih danes - očitno - ne delajo več.
Paul Preuss (1886-1913) je bil zame največja zvezda med njimi. Pa ne zaradi vseh težkih smeri, ki še danes povzročajo resne težave marsikateremu alpinistu, on pa jih je preplezal sam, ampak zaradi načina, na katerega je to naredil. Načina, ki ga ni le prakticiral, ampak razvil v pravo filozofijo. Povsem je namreč zavračal uporabo klinov in celo vrvi. To, kar splezaš navzgor, moraš znati tudi navzdol, je bil njegov moto. Klini in vrv so bili zato prepovedani ne le za napredovanje in varovanje, ampak celo za spuščanje. Temu, kar je počel, je pravil etični alpinizem.

Seveda Preuss ni bil edini alpinist, ki se je ukvarjal z etiko, bil je le največji purist med vsemi. In zato tisti, ki si ga najbolj velja priklicati v spomin, ko se sprašujemo, ali je to, kar (alpinisti) počnemo, še etično. Etika je bila sicer v jedru alpinizma vse od njegovih začetkov. Zakaj? Zato, ker v njem ni pravil in sodnikov niti jasnih meril za oceno težavnosti, še manj pa za pomembnost nekega vzpona. Zato so zgolj etična pravila postavljala ne le meje dopustnega, ampak tudi meje alpinizma. Bistvo te etike pa je bilo zmeraj zgoščeno okoli enega vprašanja: katera sredstva so dovoljena za uspešno dokončanje vzpona. Ali je vožnja s helikopterjem na Triglav alpinizem? Seveda ne, vendar niso vsi odgovori tako enostavni. Sodobna tehnična in tehnološka orodja omogočajo marsikaj. Ne le lažjega napredovanja po gori, ampak tudi vedno večjo redukcijo nevarnosti. Kje naj torej potegnemo mejo? Kdaj alpinizem postane »alpinizem«?

Ta meja se je, tako kot etika nasploh, skozi zgodovino spreminjala. Preussov etični purizem namreč nikoli ni bil splošno sprejet. Že takrat ga je njegov prijatelj Tita Piaz, ki mu je dvajset let po smrti v Dolomitih postavil spomenik, v znanem sporu o klinih (Mauerhakenstreit) obtožil nehumanosti. In vse do danes gredo spremembe v smeri vedno večjega pomena tehničnih in logističnih pomagal pri vzponu na goro. A vendar se imamo njemu in drugim alpinistom, ki jim je bila etika vzpona dovolj pomembna, da so o tem razmišljali, zahvaliti, da je premislek o dovoljenih in nedovoljenih sredstvih pri vzponu na goro danes še vedno tu in da ne postane kar vsak tehnični pripomoček, ki si ga znamo izmisliti, samoumevno del alpinizma.

V zgodovini alpinizma so bili namreč nekateri pojavi že zavrnjeni prav zaradi pretirane uporabe tehničnih sredstev. Vzpon s Kredarice na Triglav je bil npr. nekoč alpinistično dejanje, odkar so tam markacije in jeklenice, nikomur več ne pade v glavo, da bi temu rekel alpinizem. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavljalo plezanje, ki je tej dobi dalo ime železna doba. Predvsem v italijanskih Dolomitih so bile preplezane nekatere medijsko izredno razvpite smeri, njihovi avtorji pa razglašeni za velika alpinistična imena. Bile so to smeri, speljane čez velike previse in strehe, linije, kot bi jih potegnil z ravnilom od vrha do vznožja stene. Za vzpone so porabili ogromno časa, ker so smeri od tal do vrha opremili s klini, in tako plezanju odvzeli ustvarjalnost in nevarnost. Danes za te plezalce ne ve nihče; kljub medijskemu blišču, ki je bil spleten okoli njih, je alpinistična srenja tak način plezanja preprosto zavrnila. Pred kakšnimi dvajsetimi leti pa je, tako kot se je pojavil, tudi izginil neki pojav, ki ga sam imenujem helikopterski alpinizem. Nekateri profesionalni alpinisti, ki so izgubili izpred oči, za kaj v alpinizmu gre, so v Zahodnih Alpah uporabljali helikopterje za dovoz pod steno in odvoz z njenega vrha ter si tako omogočili narediti po nekaj vzponov v enem dnevu. Mediji in sponzorji so bili navdušeni, alpinisti pa ne. Čeprav so bili tiho, so spet »zmagali«. Helikopterski alpinizem je potihnil, kar so poleg alpinistov pozdravili tudi svizci in gamsi.

No, obstaja pa tudi vrsta odklonov od izvirnega ideala »biti sam z goro«, ki jih zgodovina ni zavrnila. Reinhold Messner je že leta 1967, ko je imel šele dvaindvajset let, napisal znameniti esej Umor nemogočega, v katerem je v imenu alpinistične etike zavrnil vsako uporabo svedrovcev. Danes so svedrovci vsesplošno sprejeti. Če že ne za napredovanje, pa vsaj za varovanje. V imenu varnosti, seveda. Že pred njimi so se uveljavile žičnice, ki pomagajo pri dostopih in sestopih z gora, privolili smo na uporabo helikopterjev v primeru nesreč, zaradi česar sta pritisk na alpinista in njegova odgovornost bistveno zmanjšana. No, največja sprememba je pravzaprav seštevek vseh teh tehnoloških in logističnih podvigov: nekoristni svet, ki ga je prvi omenil Lionel Terray v svoji slavni knjigi, se spreminja v koristnega. V gorah je mogoče kovati dobičke.

Na tej točki pridemo do komercialnih odprav. Ampak predem nekaj rečem o njih, se velja vprašati, kaj danes definira alpinizem. Danes, ko vemo, kaj vse je bilo v zgodovini alpinizma zavrnjeno kot stranpot in kaj je vanj vendarle prodrlo. Messner pravi, da alpinizma ni brez težavnosti, ki jo je treba premagati, brez nevarnosti in brez izpostavljenosti težkim razmeram na lastno odgovornost. Če težavnost odstraniš npr. z lestvijo ali pa se odpoveš izpostavljenosti tako, da s seboj vzameš mobilni telefon, to ni več alpinizem. Tudi za prav zaresne alpiniste je tisto o mobitelu najbrž pretirano, a po vsaj dveh od teh kriterijev komercialne odprave nedvomno ne sodijo v alpinizem. Težavnost se odpravlja z lestvami in fiksnimi vrvmi, ki jih na goro pripnejo Šerpe in vodniki, odgovornost za predvidevanje težkih razmer in reševanje iz njih pa je skoraj v celoti prenesena na agencijo, ki odpravo organizira. Nobeno sklicevanje na dejstvo, da mora tudi udeleženec teh odprav sam prinesti svoje telo na vrh in z njega ter prenašati isti mraz, kot so ga morali prvopristopniki, tega dejstva ne more izbrisati.

Ob vsem tem je mogoče tudi zamahniti z roko, češ »koga pa briga, ali je to alpinizem ali turizem (kot tem odpravam pravi Messner), važno je, da pridem gor«. Ampak vprašanje, ali je to alpinizem ali turizem, ni zgolj vprašanje definicij. Gre predvsem za vprašanje, ali se bo, kot sem že zapisal, nekoristni svet dokončno spremenil v koristnega. Za razliko od gorskega vodništva, ki se je rodilo v Alpah in odgovorilo na potrebo nekaterih pustolovskih posameznikov, ki so hoteli v gore, je zgodba v Himalaji obratna. Komercialne odprave niso odgovorile na potrebo po obiskovanju najvišjih vrhov, ampak so agencije, ki jih ponujajo, to potrebo ustvarile. Tako kot se v potrošniški družbi sicer ustvarjajo potrebe: s tem, da se ponudi izdelek in se nato oglašuje. In tam, kjer se ponujajo izdelki, verjemite mi, svet ni več nekoristen.

Komercialnih odprav ni mogoče ustaviti. Tako kot tudi ni mogoče ustaviti pustolovskih duhov, ki bi hoteli v gore tam, kjer nihče drug noče, ker je prenevarno. Je pa važno, ali bodo ti posamezniki v javni zavesti nekoč le še obskurne kreature, ki jih nihče ne povoha, ali pa bo alpinizem ostal kulturni pojav, ki je v teh prostorih za seboj pustil mnoge zgodbe, knjige in filme, ki pomembno sooblikujejo našo zavest. Edini način, da to dosežemo, je, da v javni zaznavi vzpostavimo zavedanje, da komercialne odprave pač niso alpinizem. Ni jih treba omalovaževati (marsikateri njihov udeleženec je konec koncev spoštovanja vreden gornik), je pa treba povedati, kaj to je. To je dolžnost alpinistov, medijev in udeležencev teh odprav.
Bogdan Biščak  

Kolumna je objavljena v poletni, dvojni številki (2019) Planinskega vestnika. Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije.

Oznake: ALP, PV, VTG

Komentiraj (1):

Tone Škarja, sreda, 24. julij 2019, ob 23:35

Dober članek o bistvu alpinizma. Naj se zamislijo tisti, ki bi si radi klasične smeri, ki so jih mladi komaj (ali pa sploh ne) zmogli, priredili za stara leta. Ekstremni alpinizem je le prvih deset let. potem so le še variante na témo.

eXTReMe Tracker