Silvo Baznik: Po jutru se dan pozna in počutje po vrtenju pedal
je vedno boljše kot pred tem.
Včeraj sem samo vrtel pedala brez fotografiranja in zato bil hiter. Danes pritrdim torbico s fotoaparatom na volan in bom počasnejši zaradi ustavljanja, a zato ne bo nič manj zadovoljstva na koncu ture.
Stopim na kolo in poženem. Po nekaj kilometrih sem že pri sotočju rek Ljubljanice in Save, kjer je prvi postanek zaradi fotografiranja. Drugi postanek naredim komaj kilometer naprej, ko stopim na obalo Save in se nato vrnem na cesto. Naslednje fotografije naredim kar s kolesa in tako bom izmenjaje fotografiral celo turo. Po osmih kilometrih sem v Lazah, po trinajstem kilometru v Jevnici in po sedemnajstemu v Kresnicah, kjer nadaljujem po cesti ob železniški progi in ob travnikih do mesta, kjer je ustvarjena rečna pregrada za mešanje vode in zraka na reki.
Asfalt je zamenjal makadam in po njem se povzpnem na Pogonik visoko nad reko. Cesta je bolj slaba, nekaj asfalta se meša s peskom in je potrebna celovite obnove. Prikolesarim na klanec v Podšentjur, se spustim navzdol in skozi naselje ob pogledu na manjšo čredo koz pedeliram v senci dreves nad reko proti Litiji, kjer je zelo strm klanec, ki ga počasi prekolesarim. Na vrhu se cesta prevesi v hiter spust proti Šmartnemu.
V Šmartem sledim kažipotom za Bogenšperk in Radohovo vas in pripeljem v Črni potok, kjer gre zopet v klanec z nekaj serpentinami. Ne pretiravam in vozim z nekaj rezerve moči. Na cesti ni veliko prometa, kar mi ustreza. Po štirih kilometrih vzpona sestopim s kolesa pri gradu Bogenšperk. Sonce je že močno ogrelo ozračje in odmor mi še kako prav pride, da nadomestim potrošene kalorije in nato poženem kolo še v klanec, ki se konča po naslednjem kilometru pri odcepu za vas Javorje, kjer se cesta prevesi na dolenjsko stran. Sledi nekaj kilometrski spust z nekaj ostrimi zavoji, pred katerimi je potrebno močno zmanjšati hitrost. Na koncu klanca pa ustavim, saj na svoji desni strani zagledam ograjen močvirnat svet z jezercem in lokvanji. Po fotografiranju pa zopet na kolo in v rahlem spustu in vzponu prekolesarim Sobrače in pripeljem v Temenico.
Slovenska pokrajina je polna gričev, gozdov, dolin in gora in zato ni čudno, da po kratkih ravninah sledijo vzponi in spusti in tako grem zopet po klancu navzgor, ki mu sledi spust. Tokrat zavijem v Zaboršt po lokalni cesti malce gor in dol, peljem mimo Šentpavla v Šentvid, se spustim na regionalko in proti zahodu prikolesarim v Ivančno Gorico, kjer naredim nekajminutni premor ter nato nadaljujem pedaliranje s toplim nasprotnim vetrom, ki me krepko začasno upočasni, medtem ko nasproti vozeči kolesarji brzijo mimo mene.
Pripeljem v Drago, odvijem na stransko cesto čez železniško progo s postajo, na kateri piše Polževo, da fotografiram majhno in zanimivo cerkvico ter se nato vrnem na glavno cesto ter še vedno ob zavori, ki jo ustvarja veter, po nekaj kilometrih pridem na znameniti višnjegorski klanec. Na začetku stare ceste hitro prestavim v lahek prenos, da lahko premagujem strmino klanca, ki ga sedaj objemata oba kraka avtoceste, po katerih vozijo desetkrat hitreje kot zmorem na kolesu. Izkoristim vsako senco, ki jo dajejo drevesa ob cesti, a kljub temu čutim kapljice znoja, ki polzijo po telesu ob naporu premagovanja klanca. Končno strmina popusti in pripeljem do odcepa za Spodnje Brezovo, a nadaljujem ob travnikih po še malce napeti cesti do gozda, kjer se cesta prevesi. Spustim se navzdol do Police, kjer na vzpetini vihra ogromna slovenska zastava. Peljem mimo osnovne šole, se spustim preko mostu čez avtocesto v Staro vas in odvijem na skoraj trikilometrski klanec. Nekaj kolesarjev se spušča in nekaj se nas trudi priti čimhitreje na vrh. Po prvem delu klanca je manjša ravnica do vasi Dole in nato ponovno klanec, ki popusti šele na vrhu, ko zagledam Pance in kjer so običajno vidne že Kamniško Savinjske Alpe, ki pa so danes zakrite s sivino.
Do doma me loči le še dvanajst kilometrov in zato poženem po klancu navzdol in kot bi trenil sem v dolini. Veter me več ne moti in hitim kot le morem. Kolesarjev je na cesti veliko, eni dol, drugi gor. Vasi Podlipoglav, Sadinja vas, Sostro in Zavoglje so hitro za menoj.
Prijetno je kolesariti, ko je na eni strani ceste reka Ljubljanica, na drugi travniki s hribom Debni vrh. Zapeljem preko mostu in po naslednjem kilometru ustavim pred domačo hišo, kjer zaključim sedeminsedemdeseti kilometer kolesarske poti.