Špela Baznik: vzpon na najvišji vrh Norveške,
Skandinavije in Severne Evrope
Na 2469 metrov visok vrh v gorovju Jotunheimen na Norveškem sem se povzpela sredi julija s skupino pohodnikov 'vivatrekašev'.
Po zgodnjem vstajanju v hišici v Sogndalu, kjer se sredi julija nikoli povsem ne stemni in kjer smo teden dni bivali in raziskovali okoliške hribe in fjorde, ter po skoraj tri urni vožnji smo mimo Visdalna po 18 km dolgi gorski cesti prišli do izhodišča pri kampu in kočah Spiterstulen na višini 1104 m. Gre za čudovito dolino v osrčju številnih gora in ledeniških potokov. Na izhodišču je bilo potrebno plačilo za cestnino in parkiranje (na recepciji koče; približno 8 €). Jutro je bilo hladno (7 °C) z vetrom, kar je občutek mraza izrazito povečal, vidljivost pa je bila kljub visoki oblačnosti dobra.
Za začetni vzpon je potrebno v Spiterstulenu prečkati viseči most čez ledeniško reko in se držati zelo dobro vidne stezice (desno za mostom), ki preči proti severozahodu in se nato hitro vzpne. Pot je sprva nezahtevna (tudi označena), vztrajno pa napreduje na višini, tako da smo na 1500 m po uri hoda tudi prvič zagledali sneg ob poti. Do sem je pokrajina čarobno travnata, nato pa se začne kamniti del poti, ki ga je v naše največje veselje velikokrat prekrival sneg, saj je bilo napredovanje po snegu veliko hitrejše kot po številnih naključno razmetanih velikih kamnih naokoli, kjer so nam le markacije (v obliki črke T) pomagale slediti pravi smeri (o pravi poti po velikih kamnih sicer ne moremo govoriti, ker je enostavno ni).
Vzpon se precej vleče po razmeroma planotasti gori, kjer vrha ni moč videti več ur. Po približno treh urah hoje smo prvič uzrli velik ledenik Styggebreen, po katerem je hodila množica pohodnikov (vzpon je namreč možen tudi prek ledenika iz Juvasshytta na 1840 m, naj pa bi bil potreben zaradi ledeniških razpok vzpon z vodnikom; samo za opombo, imeli so nameščene pasove samo pod rameni – takih pasov še nisem videla nikoli, hodili so na prekratkih razdaljah ...).
V moje največje zadovoljstvo sem ob poti do cilja osvojila še dva grebenska dvatisočaka, najprej Svellnose na 2274 m, nato je sledil kratek spust (s prelepimi razgledi na ledenik Svellnosbreen proti jugu) in nato vzpon po snegu še do Keilhaus topp na 2355 m, s katerega se je dobro videl naš cilj, Galdhøpiggen, večinoma prekrit s snegom, le povsem vrhnji del je bil kamnit. Sledil je še kratek spust in nato končni vzpon na sam vrh Galdhøpiggena. Povsem pod vrhom stoji majhno zavetišče, kjer si lahko privoščite tudi topel čaj, kakšno drugo pijačo ali prigrizek (planinskih koč, kot jih imamo na Slovenskem, žal nimajo). Ker je na vrhu pihalo zelo mrzlo, pa tudi razgledi proti zahodu niso bili veličastni, saj so nebo prekrivali oblaki, smo se raje pogreli v toplem zavetišču.
Pot navdol je bila po snegu hitra in nadvse razveseljujoča, saj je bilo teči navzdol po snegu kot po najboljšem možnem melišču. Temperatura snega na srečo ni bila pod lediščem, tako da je bilo mogoče varno hoditi brez derez. Vsekakor pa priporočam vsem, ki boste kdaj načrtovali to turo, da nanjo odidete s polno zimsko opremo. Na poti smo srečali tudi slovensko družino s preslabo gorsko opremo; verjetno niso pričakovali tako velike količine snega.
Pot navdol je relativno hitro minila, tudi nebo se je razjasnilo in pričaralo lepe razglede. Po dobrih desetih urah celokupne hoje z vsemi postanki smo vsi srečni prispeli v dolino.