Plezalni center Ljubljana - Matjaž Vrhunc: Za tiste, ki najteže čakajo poletne avanture, se plezalni tabor Trenta začne že prvi dan počitnic.
Tako je bilo tudi letos. Zbrali smo se na sveže pokošenem tabornem prostoru pri Kal-Koritnici, izkoristili starše še za pomoč pri postavljanju šotorov, potem pa hop v nova doživetja.
Z nekaterimi smo se srečali prvič, zato smo odigrali spoznavno igro in sklenili, da smo do konca tabora ena družina, ki jo sestavlja 16 nadebudnih mladih plezalcev, dva inštruktorja, občasni pridruženi člani in štirinožna pomočnica Lejla.
Za prvi plezalni cilj smo izbrali balvane blizu Trnovega ob Soči. Nekateri so sploh prvič okusili plezanje balvanov v naravi, vnema pa je bila velika pri vseh, tako da smo že prvi dan nanizali odlične vzpone. Po malici so nas v svoj hladni objem zvabili soški tolmuni. Hitro smo odkrili, da so balvani uporabni tudi za skoke v vodo ali pa za nabiranje počitniške zagorelosti.
Lotili smo se še osvobajanja med balvane zagozdenih drevesnih debel, najbolj zagreti so opravili še nekaj poskusov v svojih projektih, nato pa smo se odpravili nazaj v tabor, kjer nas je zvesta kuharica Irena že čakala s svojimi dobrotami.
Hrana nam je povrnila moči in začela se je prva epizoda igre finska, ki je v nadaljevanju tabora postala večerna rutina in se je odvijala vsak dan do teme. Dan smo zaključili ob tabornem ognju in najlepše je bilo začutiti, da smo že po enem dnevu začeli delovati kot povezana skupina.
Naslednji dan smo se po jutranjem obredu pranja zob v Soči in raziskovanju tunela v njeni strugi odpravili v plezališče Trenta – Pri Plajerju. Dopoldansko senco smo izkoristili za plezanje na štrik. Ker so se mnogi šele navajali na iskanje naravnih razčlemb, je bilo vmes tudi precej guganja na vrveh. Razočaral pa niti letos ni glavni lokalec – osliček Rajko, ki si je kot ponavadi na vse pretege trudil prilastiti čimvečji del naše malice. Ko je postalo prevroče, smo pobegnili na ohladitev v Velika korita – raj za navdušence skakanja v mrzlo reko. Da bi pred dnevom pavze do konca ožulili prstne blazinice, smo se po kopanju vrnili v plezališče, z namenom preizkusiti še tamkajšnje balvane. Vendar smo, razen najbolj zagrizenih, že dodobra čutili posledice aktivnega dneva, tako da je tokrat nekoliko več pozornosti dobila naša kosmatinka Lejla. Zvečer smo se razvajali z gorami palačink, ki so poganjale nove runde finske.
Četrtek je bil dan za plezalni počitek. Ker je bil za ta dan napovedan tudi vrhunec vročinskega vala, smo se odločili za pohod po Soški poti, da se bomo lahko, kjerkoli bo kriza, rešili s skokom v najbližji tolmun. Prehodili smo pot do Čezsoče, se najedli gozdnih jagod, na poti nazaj pa si privoščili obilo vodnih norčij in skokov z visečega mostu. Pred povratkom smo se spomnili še na Irenin rojstni dan (ki smo ga sicer zgrešili za en dan) in ji nabrali porcijo gozdnih jagod s travniško dekoracijo. Da dan ni bil pasji samo po vročini so poskrbela presenečenja večera. Najprej nas je obiskal stari znanec tabora Roli s psom Bowijem – nogometnim navdušencem, potem pa še gorska reševalka Ana s svojo psičko Ajko – zvesto pomočnico v reševalnih akcijah. Z njima smo se naučili, kako se primerno opremiti za v gore in kaj narediti v primeru nesreče, spoznali smo delo GRSja in se sporazumevali preko njihove radijske postaje, Ajka pa nam je pokazala, kako izsledi izgubljene otroke v gozdu. Pester dan se je zaključil s klasiko tabora – igro svečka. Noč so razsvetljevali le utripajoči zadki kresničk, ki jih je bilo tokrat res veliko, ozračje pa je bilo naelektreno od želje, da prelisičimo nasprotno ekipo.
Nočni podvigi so poskrbeli za malenkost težje veke naslednje jutro, ampak kmalu smo bili spet nared za nove plezalne podvige. Vročini primerno smo se odločili, da gremo še enkrat na balvane v Trnovo. Splezali smo vse, kar nam je še ostalo, odkrili še nekaj novih linij in za piko na i še enega z začetkom po drevesih in koncem brez rok. Popoldne se je odvilo v znamenju vodomanije, igranja Enke na plaži in obiska slapu Virje. Nekaj zagnanih bolderašev pa je pohitelo v Trento, poravnat dolgove drugega plezalnega dne. Še prehitro se je bližal zadnji večer tabora, ki je minil ob obvezni finski in pečenju penic ter krompirja v žerjavici.
Za zadnji dan smo si prihranili najbližje plezališče – Kal-Koritnica, ki ga odlikujejo zanimive smeri vseh težavnosti. Marsikatero od njih smo splezali tudi večkrat zapored in pri tem poskušali čimbolj spretno vijugati med številnimi pajki. Za konec smo si privoščili skok v Bovec na sladoled – nagrado za super ekipo trentarskega tabora in prijetno vzdušje, h kateremu je vsak prispeval svoj nezamenljiv košček. Stkali smo čudovita nova prijateljstva in se vrnili domov polni vtisov.
Zapisal Matjaž Vrhunc