Janez Pikon: Vodeni pohod z Rjave skale (Vogel) preko Rodice in Črne prsti do Orožnove koče na praznovanje ob 125-letnici. 
Pogled z Rjave skale (Smučarski center Vogel) na Bohinjsko jezero in Ukanc, ki so ju še dodatno krasile meglice je bilo veličastno tudi severno v Julijskih Alpah s Triglavom. Nam je bilo slutiti o današnjih primernih, kar idealnih pogojih za grebensko prečenje južnega in razglednega grebena nad Spodnjo bohinjsko dolino. Pričnemo mimo poraščenega vrha Križ, Orlovih glav, Visokega orlovega roba in južno pod ostrim grebenom Šije v smeri Lepe Suhe, Rodice, ..., do Črne prsti, z nadaljevanjem nižje na planino Za Liscem do Orožnove koče. Organizirano nas vodeni pohod z Rjave skale (Smučarski center Vogel) preko Rodice in Črna prsti do Orožnove koče, na praznovanje ob 125 letnici prve slovenske planinske koče.
Hribolazci strmé v novo kočo, ki se iz doline jakò razločno vidi. Ob vasici Bitnje so nekateri hribolazci, ki jim je bila znana lega Orožnove koče, kazali novo kočo, ki se je »jakò razločno videla.« Veselje je prekipevalo do vrhunca, ko so prispeli do slavoloka pred Bohinjsko Bistrico s prisrčnim napisom: »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska«, to se je dogodilo pred 125 leti, davnega 15. julija 1894.
Podpredsednica PD Bohinjska Bistrica, Tanja Kalan
Pozdravljeni in spoštovani, v mojem nagovoru, vas bodo pospremile tudi besede predsednice Anke Medja, ki je danes žal odsotna. Prav tako prenašam lepe pozdrave častnega predsednika Lovra Vojvoda. Oba vam želita lepo praznovanje in prijeten dan.
Pozdravljene drage planinke in planinci pri naši Orožnovi koči, ki danes praznuje 125 let. Pozdravljeni vsi prisotni, gostje in graditelji koče. Letos praznuje tudi naše društvo 65 let obstoja. Vodi nas bohinjska tradicija gora in sožitje z njimi ter narava nasploh. Tradicija bohinjskega gorništva je tradicija planinskega vodništva in ustanovitev prvega Slovenskega planinskega društva Triglavski prijatelji ... do posameznikov, ki so v prejšnjih dveh stoletjih pustili pečat v Slovenskem gorništvu. Tukaj je doma tudi srčnost gorskih reševalcev, kot začetnikov gorskega reševanja v Sloveniji. Prostovoljstvo, pridnost in zagnanost planincev celotnega Bohinja sta pripomogla, da je bila Orožnova koča, ki je bila med vojno požgana, ponovno postavljena na njenih temeljih leta 2006. Mimo Orožnove koče vodi tudi Bohinjska Planinska Pot, ki kot venec objema Bohinj v katerem se planinci vse bolj povezujemo.
Po pobudi, ki je vzniknila v 80-tih letih prejšnjega stoletja je lani jeseni na Uskovnici prišlo do podpisa dogovora o medsebojnem sodelovanju med PD Bohinjska Bistrica in PD Srednja vas, kar smo zelo ponosni.
Dragi obiskovalci naj tudi vas začara prelepo okolje in rastlinje planine za Liscem, ozrite se tudi proti Triglavskem pogorju in vsem Bohinju. Hvala vsem, ki ste sodelovali pri organizaciji tega praznika in vam spoštovani planinci, hvala, da ste prišli.
Še enkrat bi se rada zahvalila organizacijskemu odboru, ki ga je vodil predsednik Martin Šolar, Klemenu Langusu kot povezovalcu in Turizmu Bohinj za vso finančno in organizacijsko strukturo, gospodu Stanislavu Košniku, za vsestransko pomoč in okrasitev koče, vsestranski tajnici Barbari Sušel in Lojzetu Budkoviču, kateri vedno poskrbi še za zgodovinsko noto, gospodarju Janku Arh za vse potrebno delo, prelepim glasovom Triglavskih rož in godbi Bohinj za odličen in srčen nastop, oskrbniku Francu Begušu za odlično postrežbo.
Globok poklon vsem skupaj tudi vsem, ki jih nisem omenila so pa sodelovali. Še posebej hvala vsem, ki so kočo ponovno obudili, jo zgradili.
Veselim se sodelovanja z vami tudi v bodoče, hvala.
Tanja Kalan
Orožnova koča - prva slovenska planinska koča - od 15. julija 1894 do 24. decembra 1944, tako 14. julija 1893 Josip Ravhekar na seji glavnega odbora Slovenskega planinskega društva sproži pobudo za gradnjo koče in že je 15. julija 1894 svečana otvoritev, leta 1902 je prvič redno oskrbovana. V letu 1906 so jo povečali in zgradili vodnjak na planini, v letu 1921 so kočo našli izropano in razbito jo obnovili, tudi z novo streho, v letu 1934 ponovno temeljito obnovljena, sledi 40 - letnica otvoritve, toda 24. decembra 1944 požgana v sumljivih okoliščinah.
Zgradili so novo Orožnovo kočo na planini Za Liscem, Lovro Vojvoda, predsednik društva z drugim mandatom, ter predsednik gradbenega odbora za obnovo Orožnove koče. »Koča nas je povezala, društvo je postalo aktivno,« trdi takratni predsednik. Koča je bila poimenovana po prvem predsedniku iz leta 1893 ustanovljenega SPD profesorju Franu Orožnu in zgrajena v času, ko je šlo za slovenstvo v slovenskih gorah. Avstrijsko planinsko društvo je že zgradilo Malnarjevo kočo na Ravharski planini pod Črno goro, gostilničar in tajnik bistriške občine Josip Ravhekar pa je 3. maja 1894 na občinski seji predlagal, da zgradijo kočo za slovensko planinstvo, čez tri mesece je bila koča že zgrajena. Sedanje PD je že ob ustanovitvi sklenilo, da bo kočo obnovilo in željo uresničilo. »Dobili smo se in pripeljali do tega, kar je danes,« je omenil Lovro Vojvoda. Za gradnjo nove koče je bilo v treh letih s 120 člani in nečlani potrebnih okoli 8000 prostovoljnih ur. Za novo kočo so porabili tudi del kupnine od nižje Koče dr. Janeza Mencingerja. Po njegovih besedah naj bi nova koča postala priljubljeno zbirališče domačih planincev, kot so društveni dan, srečanje gorenjskih planincev in dan alpske možine, predsednik še veselo pripomni: naši planinci so pripravljeni delati, tudi zaradi naravnih lepot.
Dobrih 50 let na terasi zahodno od sirarice na planini Za Liscem ostanki zidovja nemo pričajo o koči, ki je odigrala pomembno vlogo v razvoju SPD, potem pa ostala pozabljena. Upajmo, da se ji bomo vsaj Bohinjci oddolžili s skromnim obeležjem, ki bo opominjalo mimoidoče na pomen zapuščenih razvalin. Tako je razmišljal, upal in zapisal Lojze Budkovič ob 100-letnici otvoritve Orožnove koče leta 1994, ko je zbral in objavil bilten z mešanico knjižnega in pogovornega jezika iz časov delovanja koče.
Že v letu 1894 je kočo obiskalo obilo hribolazcev. V spominsko knjigo je na prvi strani ostalo zapisano: Na Črni prsti, na zračni višavi stojim, strmim! Razgrinja pred mano čarobni se kras, smehljajo poljane nasproti se mi zeleneče, pozdravlja goric zelenečih me pas, pozdravljajo hiše me trgov in mest se blesteče, pozdravlja me sinje valovanje morja, pozdravljajo sive me glave gora - dežela slovenska, dežela čudes - bodi zdrava! Po kterej radosti oko se solzeče mi plava, ko tu na višavi stojim, strmim ...
Janez Pikon