Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vršič in Tamar

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
petek, 19. julij 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1749

Silvo Baznik: Prišel je čas za vzpon na Vršič.

Vstanem zgodaj in pripravim zajtrk, ko se mi pridružita žena in sin, ki po zajtrku oddide v službo, midva z ženo pa se pripraviva za odhod. Na streho avtomobila pritrdim kolesi, ostalo je že od prejšnjega večera v prtljažniku, tako le še sedeva in se odpeljeva.

Jutro je hladno in sončno. Prometa je največ na obvoznici, na avtocesti pa poteka promet lepo tekoče in za Jesenicami po regionalki peljeva proti Dovjam, kjer med cesto in reko Savo je lepo parkirišče, ki je izhodišče najine kolesarske ture. Pripraviva kolesi, skočiva v kolesarsko opremo in že sva na kolesih. S parkirišča greva preko brvi čez reko na drugo stran in na cesto, ki naju popelje v Mojstrano. Slediva kolesarski poti D-2, ki poteka po nekdanji železniški progi in nudi obilo lepih pogledov na gozdove in travnike na najini levi in travnike, vasi, cesto in Karavanke na desni strani, ko kolesariva po mirni in lepi poti s kopico drevoredov preko nekdanjih železniških mostov čez potoke in reko in skratka uživava in uživava na poti.

Po nekaj kilometrih se pokažejo kamniti vrhovi Julijcev, pred tem pa z gozdovi prekrita in strma pobočja, ki se vlečejo vse od Mojstrane do Martuljka in naprej. Kolesarska pot naju popelje na eno najlepših mest, od koder se peš spustim na velik travnik in kjer se odpre enkratni pogled na Martuljške gore.

Naredim nekaj posnetkov in se vrnem do kolesarskega počivališča, od koder nadaljujeva vožnjo proti Kranjski Gori. Na poti srečujeva lepo število kolesarjev in nekaj tekačev in sem ter tja kakšnega pohodnika in že sva na cestah Kranjske Gore. Prikolesariva v središče kraja, v trgovini nabaviva nekaj za pod zob in greva v bližnji bife na, kot pravi žena, nujno jutranjo kavico in to nikakor ni prva danes in verjetno tudi ne zadnja. Ob pitju kave in jabolčnem zavitku opazujeva mimoidoče ter se nato spraviva na kolesi in iz naselja na Vršiško cesto. Peljeva mimo jezerc pri Jasni, kjer že mrgoli obiskovalcev. Ustaviva in pospraviva topla oblačila v nahrbtnika, saj je postalo že toplo.

Mimo naju hitijo motoristi in avtomobili, ko kolesariva preko mostu čez Malo Pišnico, kjer se prične dolg devetkilometrski vzpon. Do prve serpentine se dodobra ogrejeva. Kolesariva v primernem prestavnem razmerju in po drugi serpentini se nama brzina že spreminja v polževo pot, ko na kolesarskem števcu pade hitrost pod deset kilometrov. Nad tretjo serpentino greva mimo Mihovega doma, kjer je nekaj obiskovalcev in mimo naju brzijo štirikolesniki. Da bi bila mera polna, naju prehitevajo kolesarji in skoraj vsak drugi ima motorno pomoč. To ni prav, pravi žena enemu od njih, ki pa ji odvrne, da bo tako lahko rekel, da je bil s kolesom na Vršiču in odpelje naprej. Midva pa počasi pridobivava na višini, se peljeva mimo Ruske kapelice, kjer hitro sestopim in stopim do kapelice za fotografijo, dve. Višje peljeva mimo Koče na gozdu in se po serpentinasti cesti povzpneva do razglednega mesta na Prisojnik in njegovo Ajdovsko deklico s Prednjim oknom. Ustaviva in si privoščiva daljši postanek z okrepčilom.

Čeprav je dosti avtomobilskega in motociklističnega prometa je gorski travnik lepo mesto za počitek in po njem stopiva zopet na kolesi in se odpeljeva na naslednjo serpentino mimo Mojčine koče. Po strmem vzponu prikolesarim na ovinek polnem možicev, kjer pričakam ženo, ki mi le pomaha in odpelje dalje. Naredim nekaj posnetkov gora s Špikom in Škrlatico in že sem na kolesu in hitro za ženo, ki jo kmalu dohitim. Kolesariva nekaj časa skupaj, nato pospešim in zapeljem mimo Erjavčeve koče ter se ustavim nad njo. Počakam ženo in skupaj nadaljujeva vrtenje pedalov proti zadnji serpentini in mimo številnih parkiranih avtomobilov do najvišje točke 1611 m visokega prelaza.

Rezultat truda je nasmeh na najinih obrazih, veselje, da še zmoreva. Kjer je volja, je tudi pot do cilja. Narediva še tistih nekaj metrov do kioska, kjer prestopiva s kranjskogorske na primorsko stran in v vetrčku posedeva na gorsko travo in kolesom privoščiva premor, ki ga potrebujeva tudi midva. Iz nahrbtnikov romajo dobrote in pijača iz bidonov osvežijo suha grla. Nato pa fotoaparat v roke in posnetek za posnetkov beleži gorsko idilo. Pogled seže v daljavo, na Lepo spičje. Nad dolino Soče se bohotijo vršaci, od katerih izstopa Trentski Pelc z Ribežni, Srebrnjak bi se videl od Tinčkove koče, nad nama je Grebenc, Nad Šitom glava in Mala Mojstrovka, sledi Robičje, Vršič, Sovja glava in nad njo Prisank. Z Grebenca se vrača nekaj pohodnikov, na prelazu pa se izmenjujejo izletniki, kolesarji in motoristi. Še nekaj minut počitka in nato priprava za spust s prelaza in greva. Sprva počasi med avtomobili, nato hitreje in pazljivo v serpentine.

Ustaviva se pri možicih. Vedno več jih je in postali so prava mala znamenitost, kjer izletniki naredijo veliko fotografij. Tudi midva nisva izjema in nato ponovno na kolesi in navzdol. Zavore dobro delujejo in ko jih popustiva, hitrost nemudoma naraste, sledi pritisk na zavore in tako vse do Male Pišnice. S ceste greva ob reki do jezer, kjer zastaneva. Ženi povem za drugi cilj. Ni ravno navdušena, a nima nič proti, le sama bo ostala pri jezeru in uživala zaslužen odmor.

Poženem kolo in peljem v Kranjsko Goro, se obrnem proti Ratečam in poletim po kolesarski in pohodni poti. Kilometri so hitro za menoj in že sem na poti v Planico. Cesta gre venomer navzgor, hitrost pade in prestavim v lažje prenose ter se pripeljem pod skakalnice. Le ozrem se na njih in poženem kolo na prašno gorsko cesto po dolini v Tamar. Cesta ni dobro utrjena, polna večjega in manjšega kamenja, da drobiža niti ne štejem. Veliko pohodnikov je na poti, kolesarjev trenutno ni. Premagam prvi klanec, a za njim je naslednji, ki mi da vetra. Komaj ga premagam, se malce spustim in že gre ponovno navzgor. Sem ter tja naredim kakšno fotografijo Ciprnika, Visoke peči, Sračnika, Suhega vrha in Slemenove špice, za katero je hrbet vršacov od Mojstrovk do Jalovca. Na moji desni pa se dvigujejo pobočja Ponc. Končno se cesta malce izravna in v rahlem vzponu dosežem ravnico v Tamarju, kjer pri koči mrgoli obiskovalcev. Vem, da me čaka žena in zato sem po nekaj minutah ponovno na kolesu.

Več je spusta, a zaradi neutrjenosti ceste je kolesarjenje še bolj zahtevno. Dobro me premetava, čvrsto držim krmilo in zavore, da nimam prevelike brzine pri kotalenju preko kamenja. Brez vzpona seveda ne gre, a ta je le za počitek pred naslednjim spustom in slednjič prikolesarim nazaj v Planico.

S Planice po kolesarski poti navzdol hitro prispem v Rateče, odvijem desno in med sprehajalci in kolesarji kolesarim in prispem nazaj v Kranjsko Goro, zavijem proti Jasni in že vidim ženo, ki mi maha v pozdrav. Ustavim pri Kosobrinu, kjer žena pije kavico. Vroče je in hitro smuknem v kopalke in v mrzlo vodo. Kako prija in kako je mrzla. Brrr, malo sem in tja in že sem zunaj na vročem soncu. Po nekaj minutah je čas za odhod.

Zavrtiva pedala in sva na cesti in malce kasneje na kolesarski poti, ki se odmakne od prometa. Tokrat srečujeva le kolesarje. Pot se rahlo spušča, toliko, da ni potrebno veliko napora za hitro kolesarjenje in kot zjutraj ustaviva nad travnikom s pogledom na Martuljško skupino. Tudi tokrat naredim fotografije, za primerjavo z jutranjimi.

Potem pa ponovno na kolesi. Prikolesariva v Mojstrano in do picerije Kot, kjer si privoščiva zasluženi pozen obed s hmeljskim napitkom.

Zadnje kilometre voziva počasi in uživava v pogledih na Karavanke ter tako prideva do reke in parkirišča. Kolesi gresta na streho avtomobila, zamenjava oblačila in sedeva v avto, ko na vetrobranskem steklu zagledam obvestilo redarstva. Sem kaj spregledal, se sprašujem, ko berem opozorilo, da sem prekršil nek odlok o plačljivosti parkiranja v občini Kranjska Gora, a ker nisem povzročil nevarnosti, sem jo tokrat, na srečo, odnesel zgolj z opozorilom. Počasi speljem in glej da zlomka, res je na drugi strani parkirišča neka tabla o parkiranju, ki sem jo zjutraj spregledal. Naslednjič bo treba biti bolj pozoren pri parkiranju.

Lep izlet, veliko dobre volje in čudoviti razgledi so za nama. Prekolesarila sva lepo število kilometrov, števec je pokazal število osemdeset, ženi nekoliko manj. Voziva po cesti in v razgovoru nama vožnja hitro mine. Prispeva domov in postoriti je potrebno mnogo drobnih stvari...
 

Oznake: KOL

Komentiraj (3):

Igor Pavlič, petek, 19. julij 2019, ob 09:22

Takšni potopisi resnično plemenitijo našo, slovensko zakladnico spisanih doneskov! Možakar je mimo Zelencev kar odpeljal, jih ignoriral, zakaj? Naj upamo na avtorjevo pojasnilo? Koliko kofetkov je še spila pri Jasni, preden se je vrnil do nje, je to razlog, da je hitel mimo? Tu bo dela za literarne kritike in esejiste še obilo, Bog jim daj veselje in delo!

Silvo Baznik, petek, 19. julij 2019, ob 14:05

Kdor molči, devetim odgovori.
Za desetega: https://www.gore-ljudje.net/novosti/142292/

Igor Pavlič, sobota, 20. julij 2019, ob 13:20

Deseti si želi izvedeti, kako izpred Tinčkove ali Mojčine koče imeti tako razkošen razgled. In trdim, da gre za umetnost, namreč obstaja veliko znanih ravni odnosov med umetnostjo in resničnostjo, ki ustvarjajo točke soodvisnosti med področjema. Pravzaprav gre za moj kompliment zapisu in vam izrekam vse spoštovanje in priznanje za zapisa. Veliko predelanih besedil zaživi šele s časom, ni vrag, da ne bi tudi ta! Če jih bo dosegel devet od desetih, bom spet poslal čestitke, obljubim!

eXTReMe Tracker