Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sredi vzpona

Slovenske novice, 13.07.2019 09.43
FOTO: Sredi vzpona dobil idejo za 100 žensk na Triglav


Delo, 29.04.2011 07.00 - Marjan Raztresen
100 žensk na Triglav: peljali smo jih 4500

sreda, 17. julij 2019, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 688

Slovenske novice - Boštjan Fon: ... dobil idejo za 100 žensk na Triglav

KDO SI JE TO IZMISLIL?

Objavljamo tretji prijavni kupon za letošnji pohod, ta bo od 5. do 7. septembra.

LJUBLJANA – Zapodili smo se med stare bukve, in se, preden sestavimo stotnijo naših deklet, ki jih bomo usmerili tja gor v Julijce, znašli pred dilemo: čigavo božanstvo je Triglav?
Učenjaki nam silijo pred nos neko skupno slovansko mitologijo, ampak našega Triglava ne najdemo niti med vzhodnimi Slovani, kjer so glavni Rusi, pa tudi med južnimi, med Iliri ali Tračani ne, saj izhaja z naše grude. Izvor gre iz davne, pod Julijce prinesene venetske mitologije, ki so jo ob prvih ognjiščih častili naši praočetje in z njimi naše pramame. Za Slovence, ki smo svoj košček zemlje vedno trgali iz parkljev teh ali onih zavojevalcev, je Triglav svojevrstno znamenje povezanosti za prehode skozi nebo, zrak in zemljo ter za časovne prehode iz preteklosti v sedanjost in naprej v prihodnost. Vedno je prikazan s tremi glavami, te pa predstavljajo poklon njegovi univerzalni prevladi nad nebom, zemljo in podzemljem. Zato, ker vemo, kam gremo, smo vsako leto ob pripravah na pohod stotnije žensk na Triglav posebno skrbni.

1966. se je Ante Mahkota domislil pohoda.

Visel v Sfingi

Drugi teden v avgustu 1966 sem ostal brez snovi za reportažo, ker sem čez vikend tri dni in dve noči visel v zadnji skrivnosti Triglavske stene, previsni Sfingi. To pa je pomenilo, da bo prvega plača za četrtino manjša. In sem praskal, kaj storiti na hitro in učinkovito,« se je v naših novinarskih zgodbah spominjal lani preminuli Ante Mahkota. Kot alpinist je med drugim med letoma 1955 in 1966 opravil 16 prvenstvenih vzponov, med letoma 1960 in 1994 pa je bil zaposlen kot reporter, fotoreporter, dopisnik, glavni in odgovorni urednik revij Jana, Avto in Teleks in generalni direktor ČGP Delo. Ko je sredi skalovja razmišljal, kako do polne plače, mu je prišla na misel prigoda švicarskega župnika, ki je peljal sto žensk na štiritisočak Monte Roso. Nič posebno zahteven ni bil podvig dušnega pastirja iz dežele sira in natančno izdelanih ur, saj gorska železnica pelje pod sam vrh. Ampak o njem so pisali vsi! Tako si je Mahkota domislil Sto žensk na Triglav. Na straneh tednika TT so poleti leta 1966 objavili: »Vas skrbi, kako boste kot ženska kos najvišji jugoslovanski gori? Prijavite se in vas bomo varno spremili na vrh! Pogoji so, da niste mlajši od 15 let, da ste zdravi in nimate vrtoglavice. Potrebna je planinska oprema ...« Preden je šla prva prijavnica v tisk, je še poklical prijatelje, gorske vodnike in reševalce, deset njih, ki so mu potrdili udeležbo.

V nogavicah pred bajto

Izžrebane so Mahkota in vodniki na deževen septembrski petek zvečer pričakali v Bohinju. Lilo je kot iz škafa. Sobotno jutro deževje ni ponehalo, a se je odprava z avtobusi vseeno odpeljala do kasarne na Rudno polje. Čeprav je vsem tekla voda za vrat, jih je Mahkota postrojil kot pri vojakih in vprašal: »Gremo, ne gremo?« Zgodovina pove, da je le gledališka igralka, ki se je bala, da hripava v ponedeljek ne bo mogla na prvi vaji dati vse od sebe, ostala v dolini. Do Vodnikove koče na Velem polju je scalo po njih in strnjena kolona se je raztrgala. Od dveh do petih popoldne so pohodnice z vodniki kapljale v dom Planika, kjer so že prvi dospeli spoznali, da na Triglav vzpon ni mogoč.

Mahkota, ki si je na glavo nakopal izjemno odgovornost, je komaj malo zadremal. Sredi noči se je prebudil. »Odprl sem okno. Zvezde! Nisem mogel verjeti in sem kar v nogavicah odštorkljal pred bajto. Rahla zmrzal in zvezd nebroj za luč. Ob pol štirih sem zakričal vstajanje. Čez pol ure so bili tropi po deset žensk privezani k vsakemu vodniku. Krenili smo na Mali Triglav in pazili, da se je melišče čim manj podsipalo. Potem pa zarja na pajčolanastih ribjih oblačkih na obzorju in plaho sonce,« je v spominih povzemal Mahkota: »Na grebenu proti Velikemu Triglavu, prepad na severno stran in na južno, je čebljanje utihnilo. V zgodnjem dopoldnevu smo bili na vrhu.
Potem pa krst. Jozva Govekar je bil rabelj, ki je vsaki z zvito plezalno vrvjo pritegnil eno tja čez rit, in potem skupinska, gasilska fotografija z Aljaževim stolpom za ozadje.« Tako kot nekoč, kot smo vedno, bomo tudi letos napravili skupinsko fotografijo pred Aljaževim stolpom. Zato ne omahujte, popišite kupon ali se prijavite prek spletnega obrazca. Žreb za generacijo najlepših pohodnic za leto 2019 se hitro bliža.

Komentiraj (1):

Igor Pavlič, sreda, 17. julij 2019, ob 10:24

»Uspele akcije imajo vedno več očetov, a v resnici je bil Mahkota edini, ki je takšen organizacijski zalogaj lahko uspešno speljal,« je dejal njegov dolgoletni sodelacev Apih v nekem pogovoru. Podobno je bilo s srečolovom PODARIM DOBIM, ki je bil organiziram po avstrijskem vzoru, le da se tam ni prijel bogvekako, pri nas je pa postal ljudska euforija, denarja je bilo toliko, da so akcijo razširili tudi na druge športe. V zvezi s pohodom 100 žensk na Triglav pa je Marjan Rastresen leta 2011 v Delu zapisal takole: "Ante Mahkota, novinar tednika TT iz velike Delove hiše, si sredi poletja leta 1966 ni predstavljal, na kako plodna tla bo padla njegova zamisel o množičnem ženskem pohodu v gore. Med listanjem tujega tiska mu je padla v oči reportaža o švicarskem duhovniku, ki je peljal na neprezahtevni štiritisočak Monte Roso sto svojih farank, ideja se mu je zdela zanimiva in na sestanku uredništva je predlagal, da bi TT peljal na najvišjo goro Slovenije, na 2864 metrov visoki Triglav, sto Slovenk. Mlado uredništvo z Zoranom Jerinom na čelu se je strinjalo z »izletom v gore« in v eni od avgustovskih številk je časnik že povabil svoje bralke: »Pojdite z nami na Triglav!«" Vir: https://www.delo.si/20let/zgodbe-dveh-desetletij/100-zensk-na-triglav-peljali-smo-jih-4500.html

eXTReMe Tracker