Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jeklena pot,

Delo, 03.07.2019 13.52
Jeklena pot, vodi me ...

ponedeljek, 15. julij 2019, ob 05:28, Uredništvo G-L, ogledov: 521

 Delo - Grega Kališnik: ... vodi me kamor hoče feratarsko srce.

Množenja zavarovanih plezalnih poti se v Sloveniji ne da ustaviti.

Prvopristopniki na slovenskega očaka, nihče med vami, ki tole berete, podviga ne pomni, so bili onega leta 1778 prepuščeni sami sebi. O človeku, kaj šele tehničnih pomagalih, ni bilo ne duha, še manj sluha. Tako so, pravijo literarizirane kronike, z Malega Triglava na 2864 metrov morali junačiti okobal, tako oster je (bil) tamkaj greben.

Z leti, desetletji, je bilo po našem gorovju nadelanih nepreštevno planinskih poti, pač razvoj turistike, kajne, v prid varne in kajpak množičnejše dostopnosti so težje dele zavarovali. S klini, skobami, jeklenicami, včasih vsekanimi stopi.

Zdaj je, denimo, s Kredarice na očaka lažje, čeravno vsled olajšujočih kovinskih pomagal zdrgnejno do obisti. Marsikje ravno klin ali trije odločajo, ali nekdo zmore na vrh ali ne. In tako naj bi bilo prav.

Če pustimo ob strani alpinistične vragolije, so v tujini začeli že davno v skalo nabijati pomagala, ki so postajala sama sebi namen. Res pogojno jih poimenujmo zavarovane plezalne poti, ponarodelo ferate.
V italijanskih Dolomitih, Švici, Franciji, Avstriji, v slednji ima feratarski vodniček več kot 500 strani, tudi plezalne poti gredo v stotine.

Tudi pri nas imamo vodničke, pogojno rečeno ferat, terminološko pa bi zadeve bilo moč razločiti takole: za zavarovane planinske poti so čelada, samovarovalni komplet in plezalni pas priporočljivi, za zavarovane plezalne obvezen. nekateri govore o hribovskih in športnih feratah.

Slednje, nemalokrat speljane daleč od tega, kar z logičnimi prehodi ponuja narava, so bile pri nas dolgo zaničevane. Bilo smo bolj skalovarstveni od papeža. Tako kot zaradi trinajstih ptičev nikdar ne bomo imeli mega veternic, zaradi nasilja nad skalo, posegom v neokrnjenost, tudi feratam, ki so nakazovale, da se rojeva nova rekreativna panoga, ni dobro kazalo. da bi kdo feratarstvo doumel kot tržno nišo, bognedaj!

Skoraj desetletje je tega, kar smo se pogovarjali in preizkusili ferato Gonžarjeva peč, tam nad Vinsko goro, nedaleč od Velenja.

Skoraj desetletje je tega, kar smo se pogovarjali in preizkusili ferato Gonžarjeva peč, tam nad Vinsko goro, nedaleč od Velenja. Iniciatorji, nadelovalci, so porabili leta, da je papirologija dobila obliko in žegen. Ja, iz poti, kjer je bil kakšen klin zgolj v oporo, je prišel preskok na četrt- ali polurno skušnjo, ki je nepripravljenim vzela mero in pogum.

V prvih letih so na kratki Gonžarci beležili izredno veliko reševanj. Tudi smrtne žrtve so bile. Pač zaradi dejstva, da se je vsake zadeve, kaj šele novitete, treba lotiti z glavo, se o njej poučiti. Se nanjo pripraviti.

Marsikje po Sloveniji se je histerično prisegalo, da ferate pri njih že ne bo, ampak klin se za klinoma nabija in danes pri nas lahko govorimo o kar primerni ponudbi dejavnosti, ki manj izurjenim omogoči doseg sicer nedosežnih ciljev, ob opombi, da je dejavnost s strani alpinistov deležna globokega prezira. Ampak je že tako, smo ljudje, so nadljudje ...

Pustimo letnice, zaporedje nastanka, feratarsko opremo si lahko nadenemo, ko če se želimo povzpeti na Češko kočo nad Jezerskim, pravoverni lastniki, varovalci svetega gorskega grala tega Jezerjanom niso mogli oprostiti, resnici na ljubo pa je ferata speljana na območju, kamor bi sicer gotovo redko stopila noga v gojzarjih. Parkelj pač.

Ferata Mojstrana, v tistem, s ceste na pogled neprijetnem ostenju Grančišča, na kranjskogorskem sedežu občine, kamor sodi Mojstrana, so se odločili in speljali sila zanimivo ferato, dvovariantno, nezahtevno in krepko začinjeno in dejstvo je, da se je število kavic, brez ali z mlekom, odkar je zadeva napeljana, v kraju podvanajsterilo. Obisk Planinskega muzeja ob vstopu v Vrata ni več edini namen obiska rojstnega kraja Juerta Koširaja, da ne pozabimo Alenke Dovžan.

In Zelenica nad Ljubeljem, se je zdelo, je bila poleti relativno samotarska, tam blizu planinskega doma se začenja, spet variantna, v desnem delu daleč najzahtevnejša ferata pri nas, Spodnji plot.

​In kdor feratarsko ni povsem na tekočem, kamor se prištevamo, bo pobuljil ob dejstvu, ki je ušlo celo nekaterim PZS-jevcem,

Ožarjeni kamen ni samo knjiga alpinistične legende Frančka Kneza, ampak tudi ferata, ki se pne nad Bohinjskim jezerom. In, ni nepomembno, vstop v ferato je zastonj.

Gozd-Martuljek, ista občina kot Mojstrana z Dovjim , ferata Hvadnik, speljana po divji soteski potoka. Tudi tam pri Sevnici, na Lisco, ne vodijo zgolj planinske poti, ki jih vzamete pod noge, ampak tudi jeklenica, priročna ferata do Tončkovega doma. Tudi vzpon na Boč si lahko otežite, no, zabelite.

O nekaj metrih jeklenic, slišim, se hvalijo tudi na Kočevskem, novi projekti pa se bojda obetajo tudi na Kamniškem. Sila blizu in precej daleč od središča mesteca pod Kamniškimi planinami.

O nekaj metrih jeklenic, slišim, se hvalijo tudi na Kočevskem, novi projekti pa se bojda obetajo tudi na Kamniškem. Sila blizu in precej daleč od središča mesteca pod Kamniškimi planinami.

Aja, pridni, ali poredni, če vprašate nasprotnike, so bili tudi na Kaninu, kjer so nabili družinsko izpeljanko. Da o Furlanovi poti na Gradiško turo vrh Vipave ne razpravljamo, letos mineva petdeset let njenega nemega življenja. In tu s še dodatne, sveže napeljave.

Torej, ni vam več treba po vsej sili v dolino Glinščice k zahodnim sosedom, ali k severnim v Železno Kaplo, ali pa v radiusu največ dveh, treh ur do nepreštevnih možnosti feratarskega užitkarjenja. Najprej poplezajte pred domačim pragom. Dela je dovolj. In vedno več ga bo. Seveda pa vstop k tem ali onim sosedom ni prepovedan.
 

eXTReMe Tracker