AO Domžale - Maja Šuštar: Tale vikend je bil edini, ko sva z Mihom imela možnost, da greva v Dolomite, zato sva zarinila kljub slabi napovedi.
Nisva točno vedela, kaj bi, zato sva v avto nabasala opremo za hribe, opremo za frikat in še cepine in tularce, od vodničkov pa sva nabrala enega s klasikami, enega s hribovskimi navrtankami, frikovskega in drytoolaškega.
Šele zjutraj sva odrinila na pot, bila sva pozna in glede na napoved dežja od 5. ure dalje nama ni ostalo drugega, kot da greva tulat. Z malo žalosti v srcu, saj so stene Civette klicale, ko sva jih gledala po poti …
Tulanje pod Marmolado torej. Plezališče se imenuje Tomorrow’s world, impresivna luknja z vsaj 30 metrskim stropom, sloviti poligon nedavno preminulega angleškega alpinista Toma Ballarda. Gre za plezališče z najtežjimi linijami na svetu, na primer Ballardova A line across the sky (D15) in nedavno ustvarjena smer Parallel world (D16), ki jo je decembra preplezal poljski alpinist Dariusz Sokołowski.
Sama sem to plezališče obiskala leta 2017 in Mihu sem pogosto razlagala o smeri, ki sem jo takrat probala in se mi je zdela “possible”. Gre za smer Edge of Tomorrow (D13) ki se razteza po sredini luknje. Ob prejšnjem obisku se mi je kar nekaj gibov zdelo precej dolgih, vendar ne nemogočih. No, in včeraj probam in v prvem poskusu naredim vse gibe, največjo težavo pa najdem v tem, da na sredini smeri začneta neznosno boleti vrat in hrbet zaradi nenaravne drže v stropu. Miha medtem napade levo sosedo D12, gibi mu gredo lepo, vendar pa ga za resen poskus zaustavi izčrpanost na pragu viroze. Ker se nama ob njegovem slabem počutju obeta predčasen povratek domov, pač grem v smer še enkrat, v vedenju, da je to zadnji poskus.
Na vstopu sem živčna kot na kakšni tekmi in štart mi uspe šele v tretjem poskusu, dvakrat zapored se namreč zvrnem iz začetnih gibov. Spodnji del plezam res grdo in parkrat se mi štrik ob delanju figure 4 pošteno zavozlja med noge. Na sredini smeri, kjer je dobra pavza (v stropu lahko zataknes obe peti), se nekako uspem zresetirat in osrednji, tehnični del uspem preplezat gladko in brez napak. Do zadnje pavze oziroma zadnjega dobrega grifa, tam sem že zelo zadovoljna in si mislim, vau, tale poskus pa je motivacija, da se v to smer še vrnem. Sledi pa težek izhod ven čez neko slabo mini poličko, kjer ne upam niti dihati, kaj šele vpenjati, pa dooolg gib v levo, na sicer dobro luknjico, ki pa jo slabo zataknem. Vseeno grem dalje, z mislijo, da bom sedaj itak padla. Ampak luknjica me nekako zadrži in sledi zadnji gib na res dobro umetno luknjo. OK, iz tukaj se sicer ne pada, potrebno je vpeti le še vrh. Ampak spustila sem dve vpenjalni in navija me tako, da se mi dela tema pred očmi… V tistem se Miha se spodaj zadere kot nor, “Dej, maš to” in od nekod še potegnem energijo, da vpnem vrh. In se zjokam… Niti ne vem zakaj… Od olajšanja, da nisem umrla, ko sem spuščala komplete, mogoče? Ali pa od veselja, ker se je smer, o kateri sem sanjarila skoraj dve leti, vdala tako hitro.
In to je bilo to, šla sva domov, Miha z virozo, jaz pa z neznosnim musklfibrom. Upam, da se čim prej spet vrneva v območje Marmolade, bodisi v luknjo, bodisi v južne stene tega hribčka, čisto vseeno, samo da se pleza!
Še povezava na vodniček >