Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki vrh in Košutica

 
petek, 12. julij 2019, ob 05:29, Silvo Baznik, ogledov: 1319

Silvo Baznik: Lepo je užiti radosti življenja v osrčju gora. 

Tokrat pričnem pot v gore z vmesnim postankom v središču mesta, kjer se mi pridruži znanka in skupno peljeva na Gorenjsko. Z avtoceste odvijem proti Ljubelju in pri cestarski baraki zapeljem s ceste ter parkiram ob vozilih.

Pozdrav pohodnikom, ki bodo ubrali sprva isto pot, hitra zamenjava obutve, nahrbtnika romata na ramena in že so tu prvi koraki po široki, a kasneje ožji gorski makadamski cesti, ki se vzpenja proti planini Korošici in po kateri stopava tudi midva. Cesta preči hudourniški potok in za njim gre zelo strmo navzgor ter sem ter tja ponudi lep pogled na nekdanje smučišče in gore nad njim kot tudi na stari Ljubelj. Nad nama se vrstijo melišča pod Zajmanovimi pečmi in po nekaj minutah sva se v mrzlem poletnem jutru že dodobra ogrela. Nebo nad nama nudi nekaj modrine s kopreno in oblaki, ki pridno zastirajo sončne žarke. Po ovinkasti cesti, primerni le za prava terenska vozila, prideva do vrat planine, jih prekoračiva in zakorakava v gorsko kraljestvo, kjer naju pozdravlja gorsko cvetje in prva goveda, ki že prebavljajo svoj jutranji obrok. Cesto, bolje rečeno kolovoz, zapustiva, ko zagledava v daljavi Hanževo sedlo in preko mokrih trav se podava ob robu gozda navzgor mimo nekaj večjih skal do pričetka ruševja na eni strani in melišč na drugi strani. Hodiva po meji med ruševjem in melišči v enakomerne tempu navzgor. Pod sedlom je rastišče številnega gorskega cvetja, pravi mali botanični raj in po njem doseževa sedlo tik pred vznožjem strme severne stene Velikega vrha. Pričakal naju je hladen veter in zato hitro smukneva v topla oblačila.

Narediva kratek odmor in nato povezneva na glavi čeladi ter vstopiva v steno, ki je opremljena s pletenicami in klini za lažji in varni vzpon. Strmina naju hitro povese v višave in sedlo postaja manjše in manjše, midva pa pridobivava na višini. Zaradi precejšnjega števila drobirja je potrebna velika pazljivost pri hoji. Skala je mrzla in prsti na rokah postajajo hladni in okorni ob stalnem oprijemu. Kljub naporom nama nikakor ni vroče, za kar skrbi prej jesenski kot poletni veter. Iz stene preideva v spolzko grapco, kjer je v pomoč vrv, a bo sčasoma zaradi vremena postala krhka in bi jo bilo potrebno zamenjati s pletenico. Iz grapce greva po pobočju po markirani stezici, se povzpneva na ozek greben in z njega ponovno po pobočju navzgor. Tudi tu cveti škorjasti kamnokreč, dlakavi sleč, glavičasti repuš, brezstebelna lepnica in še in še. Nekaj zaprhuta in belka poleti mimo naju na oddaljeno skalo. Pogledi se večkrat ustavijo na nižji Košutici, pa višji Begunjščici in Vrtači s Palcem v ospredju, verigi vrhov Na Možeh in za njimi se bohoti v oblakih najvišji vrh Karavank. Narediva še zadnje korake do najvišje točke 2088 m visokega Velikega vrha.

Na vrhu sva sama, a kmalu priletita planinski kavki v pričakovanju najinih dobrot in nista razočarani. Lepo je deliti in ptici naju za hrano obdarita s svojo bližino. Še vedno je jutranji hlad, čeprav sonce že pridno pošilja tople žarke, a veter opravlja svoje poslanstvo. Z vrha so lepo vidne koče na Kofcah in veriga vrhov Košute proti vzhodu. Storžič in Kriška gora pa sta odeta v kopreno oblakov in nudita več ali manj v pogled le svoji silhueti. Minute minevajo in pripraviva se za odhod. Ko narediva prve korake, pride z druge strani prva pohodnica. Le še pozdrav in vrh ostane za nama.

Sestopava po poti vzpona. Navzdol gre hitro, a kljub temu so najini koraki previdni a zanesljivi. Tudi s spustom ob vrvi in pletenicah opraviva hitro in že sva ponovno na Hanževem sedlu, kjer pohodnik čaka na ostali del skupine. Le toliko zastaneva, da narediva nekaj fotografij cvetja in nato jo ubereva po stezici na pobočje Košutice. Cvetja je veliko, od trebušastega svišča, številnega štenbergerjevega in divjega klinčka ali nageljnov po domače, gorskega pelina, odcvetelih jegličev, dolgodlakih škržolic, panonskega osata, celo nekaj murk in planik raste ob stezici in vzpon sploh ni dolgočasen. Srečava dvojico, verjetno tista, ki jih čaka pohodnik na sedlu. Gresta mimo in zopet sva sama na stezici. Razgledi so vedno lepši in lepši, ko doseževa greben, po katerem stopava preko nekaj vzpetin. Pogledi pogosto švignejo na globoko spodaj ležečo planino Korošico na slovenski in prepadno navzdol na planine in gozdove na avstrijski strani. Tako doseževa prvi vrh Košutice, se ustaviva, narediva zopet ob obisku planinskih kavk odmor in se predava tišini gore. Z vrha se ob pletenici spustiva v sedelce in se povzpneva na sosednji 1968 m visoki vrh, kjer je vpisna skrinjica.

Tu ne ostaneva, temveč greva počasi navzdol. Spremljevalka nabira spotoma nekaj cvetja za planinski čaj. Za nama postaja vrh manjši in manjši in tako prideva do križišča poti s Košutice, Ljubelja preko Rjave peči in planine Korošice, kamor se usmeriva midva. Na travnatem in gozdnatem pobočju se plepletajo številne stezice, ki jih je naredilo govedo na paši, kar pa ne predstavlja resne ovire na poti na pobočja nad pastirsko kočo na planini, kjer se pase govedo in konji in med njimi vidiva še osla. Tišino prekine terenec, ki pripelje do koče.

Sedem v travo, spremljevalka nabere še nekaj materine dušice in nato se počasi odpraviva s planine. Stopava po razritem kolovozu mimo počivajočega goveda s pogledi na Košutico in Veliki vrh do mesta, kjer sva zjutraj šla na Hanževo sedlo. Sonce sije na sedlo, melišča in stene in pogled nanje je še lepši kot zjutraj.

Korak sledi koraku, stopava nižje in nižje, po drobirju in večjem kamenju na strmi cesti, ozirava se okoli sebe, na melišča, rastline, drevje, gore, vidiva gada, ki hiti v skrivališče, in že greva mimo hudourniku proti parkirišču ob cesti. Pri avtomobilu kot običajno odloživa nahrbtnika in pohodno obutev, narediva še zadnje požirke iz čutaric in sedeva v avtomobil, ki naju popelje proti domu. 

eXTReMe Tracker