Slovenske novice - Tina Horvat: ... za vselej izginila - Slemenova špica
Eden najslavnejših biserov naših gora propada. Triglavski narodni park ne bo posegel v naravo.
VRŠIČ – Le kdo ne pozna enega najlepših in najbolj slavnih kotičkov naših gora – Slemenove špice oziroma Slemena s čudovitimi jezerci, prelepimi macesni in veličastnim Jalovcem v ozadju? Ta podoba travnate planine, na kateri se poleti pasejo ovce in ki se kot nekakšen balkon strmo dviguje nad Tamarjem in na drugi strani Malo Pišnico, je ena najbolj znamenitih in najbolj fotografiranih v Sloveniji, režiser Jože Gale pa je prav tam posnel nekaj najlepših prizorov v legendarnem prvem filmu o Kekcu. Še
poseben čar so tej izjemni razgledni točki do nedavnega dajala njena vodna očesca, majhna jezerca, v katerih so se ogledovale bližnje gore – s kraljem Jalovcem na čelu, mnogi fotografi pa so te odseve lovili s svojimi fotoaparati.
Fotografi stali v vrsti
A žal je ta idilična podoba le še lep spomin na minule čase, jezerca pa so za vedno postala zgodovina. Voda iz njih je namreč izginila, dno je zarasla trava. Na to je prvi opozoril eden naših najboljših ljubiteljskih fotografov in najbolj rednih obiskovalcev gora Franci Pogačar. Na svojem profilu na facebooku je objavil žalostne fotografije s travo zaraslih kotanj, kjer so bila nekoč jezerca, in zapisal: »Narava dela svoje! Voda v jezercih na Slemenu je popolnoma izginila. Nivo dna se je močno zarasel s travo in dvignil, zato onemogoča zadrževanje vode.«
2016. je bila zadnjič voda v jezercih na Slemenu.
Kot nam pove Franci, je bilo še leta 2015 v jezercih veliko vode, a že leto kasneje je opazil gromozansko razliko. Junija je je bilo še toliko, da je lahko poslikal odsev Jalovca v njej, že septembra pa je ostala le še smrdeča luža, kot da bi bila gnojnica.
Smrdeča gladina niti po videzu ni bila več primerna, da bi fotografom služila kot ogledalo. Konec meseca v njej ni bilo več vode, samo še blato. »Žalostno je, da voda kar presahne. Čeprav so bile v bistvu le navadne mlakuže, so bile za večino ljubiteljev gora prelepa modra očesca, ki smo jih vsi hodili občudovat. Sedaj se vidi, da se dno dviguje zaradi zelo visoke trave, ki je niti ovce ne pojedo. Zato se vse skupaj tako zarašča, da bo dno kmalu izenačeno z okoljem,« opisuje, kako nam je dobesedno pred očmi izginila ena od naših največjih naravnih znamenitosti.
Franci Pogačar je rad fotografiral še v obdobju, ko še ni bilo digitalnih fotoaparatov in ko je še hodil v službo v jeseniški Acroni. A najbolj ga je zagrabilo takrat, ko je fotografija postala digitalna in "mi ni bilo treba filmov šparat," se zasmeje. 
Odkar je v penziji, je skoraj vsak dan v hribih, njegova najljubša območja so odvisna od sezone – spomladi, ko so živahni kozorogi, se rad mudi okoli Bovškega Gamsovca, kjer jih je največ, med prijatelji gora pa je znan tudi po številnih obiskih Triglava, kamor hodi čakat in lovit sončne vzhode in zahode. Svoje prelepe fotografije ves čas deli s prijatelji, poleg tega pa jih kot član fotokluba TNP Bled večkrat razstavlja.
Pa morda ve, zakaj se to dogaja in ali bi se dalo to izginevanje preprečiti? »Ne vem, le opazil sem, da je notri veliko kamnov in vejevja, ki so ga tja vrgli ljudje. Kotanj ni več, zato se voda tam ne more več zadrževati. Vse skupaj bi se seveda dalo ustaviti, in sicer tako, da bi se skopalo nove kotanje ter dno zaščitilo z neprepustno folijo, a vendar je to neizvedljivo, saj spada v območje Triglavskega narodnega parka (TNP), ki takih posegov v naravo seveda ne dovoljuje,« pripoveduje Franci.
Zelo dobro se še spominja časov, ko se je na Slemenu, kot se tudi imenuje planina, kar trlo fotografov, od poklicnih do ljubiteljskih. Za vsakogar od njih je bilo ujeti podobo Mojstrovk ali Jalovca v Slemenovih očescih prav poseben izziv. »Včasih smo kar v vrsti stali, da smo lahko poslikali. Vsakdo je imel svoj armafleks in potem si se moral uleči čisto do vode, da si dobil lepo fotografijo,« pripoveduje.
Z ovcami izginila tudi voda
O izginjajoči naravni znamenitosti povprašamo na TNP. Tako kot Pogačar so tudi pri njih zaznali, da je bila voda v zamočvirjenih kotanjah nazadnje prisotna v letu 2016, ko jih povprašamo za razloge, da je ni več, nam z gotovostjo zatrdijo, da gre za naraven pojav in ne za neposredni vpliv človeka.
»Na zunanjo podobo Slemena nad Tamarjem vpliva tudi dolgoletna kmetijska raba območja, saj gre za pašno območje, kjer se v poletni sezoni pasejo ovce. V zadnjih dveh letih se je število drobnice bistveno zmanjšalo, kar vpliva na stanje travne ruše in zaraščanje območja. Jezerca sicer niso posebej varovana kot vredna hidrološka telesa, ampak so del skupnega varovanja širšega območja,« razložijo strokovnjaki TNP.
In kakšno je njihovo stališče do morebitnega urejanja dna nekdanjih jezerc, ko bi ponovno obudili idilično podobo iz preteklosti? »Naravne vrednote znotraj narodnega parka strokovna in nadzorna služba TNP redno spremlja, skladno s programom dela za tekoče leto. Sleme nad Tamarjem leži znotraj prvega varstvenega območja narodnega parka, v katerem je osnovni cilj varovanje narave z omogočanjem naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov. Z vidika varovanja narave in prepuščanja območij naravnim procesom posegi za ohranitev naravnih jezerc niso predvideni,« še povedo.