Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tiha rdeče-bela

Delo, 05.07.2019 08.02
Tiha rdeče-bela spremljevalka planincev, ki nikoli ne zataji

Za planinca, ki se podaja v neznani gorati svet in morda ne ve natančno, kam mora zaviti, ni prijetnejšega pogleda, kot je markacija. FOTO: Jure Eržen

sreda, 10. julij 2019, ob 05:28, Uredništvo G-L, ogledov: 322

Delo - Anja Intihar: ... spremljevalka planincev, ki nikoli ne zataji

Knafelčeva markacija je že zdavnaj prerasla osnovno poslanstvo in postala svojevrsten grafični simbol.

Rdeče-bela pika, nema spremljevalka slovenskih planinskih poti, je že skoraj 150 let nepogrešljiva sopotnica slehernega pohodnika. Če se znajde na križišču, na skali, na razpotju, pa ne ve prav dobro, katera smer je prava, ga Knafelčeva markacija hitro odreši muk.

Prva z značilno piko označena pot je bila – kot izhaja iz Planinskega vestnika – leta 1879 speljana iz Bohinja čez Komarčo na Triglav, leta 1922 pa so lične oznake postale del planinskega standarda.
18. novembra 1933 je bila markacija zaščitena z uredbo Kraljeve banske uprave Dravske banovine.

Danes je Knafelčeva markacija že zdavnaj prerasla osnovno poslanstvo in postala zaščitena blagovna znamka, pa tudi svojevrsten grafični simbol, ki se je simpatično in okusno zlil z naravo. Alojz Knafelc je – če gre verjeti legendi – navdih za legendarno piko dobil na krilih metulja gorskega apolona. Naj bo to res ali ne, markacija je dokaz njegovega likovnega talenta, saj je izbral opazni barvi, ju povezal v ravno pravem razmerju, da sta vidni že na daleč, ter ob vsem tem predvsem pazil, da drevesa in kamni z njo niso »oskrunjeni«.

Arhitekt Miloš Kosec je pred leti v reviji Outsider značilno markacijo celo postavil ob bok nekaterim drugim vrhuncem slovenskega industrijskega oblikovanja – znamenitemu stolu Rex, Savnikovemu telefonu Iskra in Mächtigovemu kiosku K67.

Knafelc, sicer kartograf in seveda navdušen planinec, se je po upokojitvi povsem posvetil markiranju slovenskih planinskih poti. Današnjim markacistom je mož, ki se je rodil pred natanko 260 leti, za seboj pustil natančna navodila, kakšna mora biti markacija – njen premer je od osem do deset centimetrov, razmerje med rdečo in belo barvo pa ena proti dve. Prav tako je uvedel markiranje v obe strani, da so pohodniki mirni tudi pri spustu, ne le pri vzpenjanju na vrh hriba.

»Markacije ne moremo kar narisati, kakor nam pade na pamet. Zato imamo redne izobraževalne tečaje za markaciste in na osnovnem nivoju dajemo poudarek prav risanju. Dobro moramo premisliti tudi, kam jo bomo postavili. Biti mora na desni strani približno v višini oči, postavljena takoj za križiščem, da pohodnik ve, v katero smer nadaljevati pot,« je pojasnil Boštjan Gortnar, dolgoletni markacist PD Medvode in član tehnične skupine markacistov Komisije za planinske poti PZS, pa tudi inštruktor markacist.

Na vprašanje, koliko je po slovenskih hribih in dolinah teh »slavnih« rdeče-belih krogov, ki izgubljenemu pohodniku pošljejo vetra pod noge, ni mogoče natančno odgovoriti, lahko pa se malce poigramo s preprostim matematičnim izračunom. V Sloveniji je okoli 10.000 kilometrov planinskih poti, markacije pa so postavljene približno na vsakih 200 metrov. Torej jih je pri nas okrog 50.000. Na cestah nekoliko manj, v zaraščenem svetu in visokogorju malce več.

Knafelc, sicer kartograf in seveda navdušen planinec, se je po upokojitvi povsem posvetil markiranju slovenskih planinskih poti. Današnjim markacistom je mož, ki se je rodil pred natanko 260 leti, za seboj pustil natančna navodila, kakšna mora biti markacija – njen premer je od osem do deset centimetrov, razmerje med rdečo in belo barvo pa ena proti dve. Prav tako je uvedel markiranje v obe strani, da so pohodniki mirni tudi pri spustu, ne le pri vzpenjanju na vrh hriba.

»Markacije ne moremo kar narisati, kakor nam pade na pamet. Zato imamo redne izobraževalne tečaje za markaciste in na osnovnem nivoju dajemo poudarek prav risanju. Dobro moramo premisliti tudi, kam jo bomo postavili. Biti mora na desni strani približno v višini oči, postavljena takoj za križiščem, da pohodnik ve, v katero smer nadaljevati pot,« je pojasnil Boštjan Gortnar, dolgoletni markacist PD Medvode in član tehnične skupine markacistov Komisije za planinske poti PZS, pa tudi inštruktor markacist.

Na vprašanje, koliko je po slovenskih hribih in dolinah teh »slavnih« rdeče-belih krogov, ki izgubljenemu pohodniku pošljejo vetra pod noge, ni mogoče natančno odgovoriti, lahko pa se malce poigramo s preprostim matematičnim izračunom. V Sloveniji je okoli 10.000 kilometrov planinskih poti, markacije pa so postavljene približno na vsakih 200 metrov. Torej jih je pri nas okrog 50.000. Na cestah nekoliko manj, v zaraščenem svetu in visokogorju malce več.

'Posvojili' so jo tudi planinci iz drugih držav nekdanje Jugoslavije

Slovenci seveda nismo edini, ki smo po planinskih poteh za lažjo orientacijo in varno hojo natrosili »drobtinice«. Smo pa, brez trohice napihovanja, v samem vrhu, kar se tiče okusnosti in ličnosti markacij. Avstrijci imajo pasasto markacijo, tri trakove, ki si sledijo v točno določenem vrstnem redu – rdeč, bel, rdeč, ob tem jim pri orientaciji pomaga tudi številka posamezne poti. Podobno je pri Italijanih, a te oznake so večje in precej manj diskretne kot Knafelčeva markacija.

Če vržemo oko proti severu, odkrijemo, da so se Norvežani domislili markacije v obliki črke t, na Madžarskem so markacije beli okvirji, v katerih sta križ in trikotnik v določeni barvi. V Albaniji se zna zgoditi, da se bo na poti na dvatisočaka način markiranja trikrat zamenjal. Medtem so »našo« planinsko oznako, ki je bila v uporabi seveda že v nekdanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi posvojili tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori.

Ko tujce zanese v prelepe slovenske gore, so zadovoljni, da jih pri nas pričakajo urejene planinske poti in nepogrešljiva spremljevalka. »Tuji pohodniki dobro poznajo Knafelčevo markacijo, velikokrat so se mi že na mestu samem zahvalili, da urejamo poti in skrbimo za to, da se pri nas počutijo varne,« je povedal Gortnar, ki navdušenja nad ličnostjo naše oznake za planinsko pot ne skriva.

Za planinca, ki se podaja v neznani gorati svet in morda ne ve natančno, kam mora zaviti, ni prijetnejšega pogleda, kot je markacija. Tiha spremljevalka, ki ždi na drevesu ali počiva, narisana na kamnu. Ne možici, vedno pogosteje postavljeni ob množično obiskanih planinskih poteh, ne morebitni grafiti na drevesnih deblih, ki tja niti najmanj ne spadajo, ne bodo pahnili v pozabo kraljice – znamenite rdeče-bele pike, ki že vseh sto let pridno opravlja svoje poslanstvo. Če le znamo dvigniti pogled s tal, se obrniti okrog sebe in jo poiskati.

eXTReMe Tracker