Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ne sodi, pomagaj!

Delo, 07.07.2019 08.30
Ne sodi, pomagaj! 

ponedeljek, 8. julij 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 1258

Delo - Grega Kališnik: Andreja Jagodic iz Cerkelj na Gorenjskem ne razume, kako gre lahko človek mimo nekoga, ki je v stiski.

Gorska reševalka, pa ekstremna, vzdržljivostna športnica je.

Besedna zveza gorski reševalec ima slovnično in dejansko spolsko ustreznico, gorsko reševalko. »Ni nas veliko, nekaj pa le, na tržiški postaji gorske reševalne službe sva dve,« pove 44-letna Andreja Jagodic iz Cerkelj na Gorenjskem, gorska reševalka 11 let, 14 let je, kar je pristopila h GRS, »leta 2008 sem opravila izpit«.

Že od otroštva je zaljubljena v gore, »že dolgo so moj drugi dom«. Veliko je plezala, je alpinistka.

Na ljubljanski mestni občini je zaposlena na področju prometne ureditve in prostorskega planiranja, končala je fakulteto za pomorstvo in promet v Portorožu, podiplomski študij na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani.

Ob hoji v gore, vsem dogajanju, ki ni vedno lepo, »človek začuti klic«, človeka v stiski, klic na pomoč. K zavedanju o nujnosti pomoči v gorah je morda pripomoglo tudi, da je Andreja končala srednjo medicinsko šolo. In fantje reševalci so jo hitro medse sprejeli.

Velikokrat ji kdo reče, »ti bom jaz štrik nesel, a ga raje nosim sama«. Kjer je potrebna ekstra moč, se ne sili, a za vse je dovolj dela, poudari. »Smo prijatelji, vemo, kdo kaj zmore.«

Andreja ves čas trenira, lahko bi rekli, da je ekstremna športnica, gibanje, »to je moj način življenja«. A v pogonu bi bila tudi, če ne bi bila gorska reševalka.

Pri plezanju, pravi, potrebuje čas, soplezalca, na kolesu, v hribe pa greš lahko sam. Trening, beseda ni mišljena tekmovalno, je zanjo »sprostitev, to je pridobivanje energije«.

Od osnovne šole se ukvarja s športom, atletika, ples, čisto malo karateja, padalstvo, iz letala, ko se sreča z alpinizmom, padalstvo (od)pade. Ko je rodila prva hčerko, se je vse obrnilo, zdaj ima dve hčerkici. Najbolj jo vleče kolesarjenje po hribih in bike parkih, enduro in spusti.

Tekmovala je amatersko v cestnem kolesarstvu, trikrat nastopila zmagovalno na Dirki okoli Slovenije, pa na Franji, pa na maratonu Alpe, vozila je kronometre in cestne dirke za slovenski pokal. Vadbeno nikdar ni delala dolgih tur, ampak »intenzivno, na pulz«.

Udeleževala se je tudi, no, pustolovskih preizkušenj, denimo tisoč kilometrov po Kanadi, kjer je z ekipo hodila, veslala s kajakom, kanujem, tekla, plezala ...

Na trening gre, kadar lahko gre, kadar ima varstvo za deklici, ne ovira je ne dež ne tema, ponoči večinoma gor-dol po gmajni. Pa domači fitnes, »v klasičnega ne bi šla«.

Ne sodi, pomagaj!

Kot gorska reševalka mora biti absolutno fit, do ponesrečenca moraš priti pripravljen, »da ga boš lahko oskrbel, ne pa da bi morali še za tebe skrbeti. Reševanje mi pomeni ogromno, na vprašanje, zakaj to počnem, nimam odgovora, to začutiš v sebi, o tem ne razmišljaš.«

Andreja pravi, da je treba pomagati vsem, tudi živalim, »če nekomu pomagam, me to osrečuje, pomoč je nekaj normalnega«. Ne razume, kako k nekomu, ki je stiski, ne bi priskočila kot rešiteljica, reševalka.

Preveč je selfijev, ljudje ne vidijo več lepote, tišine, kajti tišina govori.

Ker se v gorah ogromno nezgod pripeti zaradi takšne ali drugačne baže neumnosti, kako gleda na to? »Ponesrečenca ne bom sodila, ampak mu najprej pomagala.« Ko bo na varnem, pa mu bo skušala dopovedati, kako naj v svoje dobro ravna odslej. Gore ostajajo ves čas iste, le nanje hodi vse več ljudi, hribolazenje je postalo modno.

Ampak »preveč je selfijev, ljudje ne vidijo več lepote, tišine, kajti tišina govori«. Množičnost, slaba opremljenost, pripravljenost, več nesreč. Do gora bi bilo treba vzgojiti večje spoštovanje, iskanje informacij, kam se odpravljamo ... »Bistvo je preventiva, ozaveščanje.« Veliko reševanj, s smrtjo se kot reševalka še ni srečala. Pač kot alpinistka, v Franciji.

Gorski reševalci in reševalke imajo redne vaje, eno glavno zimsko, eno (po)letno, specifične tedenske in usposabljanje za prvo pomoč.

Ja, kot se zdi, da množice v hribe ali kam drugam hodijo, da tam vidijo zgolj sebe in se ovekovečijo, svet okoli njih, nas pa kot da ne obstaja – enako se zdi, da bi lahko počeli izurjeni planinci, gorniki, ki jim je obiskovanje nadmorskih ekstremnejših višin in naklonin neizmerna strast.

Za katero pa vedo, da skriva v sebi pasti. In da na svetu nismo sami. Pač različni, tudi takšni, ki, velikokrat kajpak nehote, zaidejo čez rob varnosti.

Zadnje čase se Andreja v hribe večinoma odpravi s kolesom, kolesari tudi pozimi, zakaj ne. Pa hodi, hodi, zdaj, ko ima dve hčeri, popleza. Kaj lažjega. Za dušo, zaradi sebe in z mislimi na druge.

Vse skupaj pa pripomore k temu, da je vsak hip psihofizično pripravljena. Kot gorska reševalka.

 

Komentiraj (2):

Marjan Bradeško, ponedeljek, 8. julij 2019, ob 17:09

Modra misel: "Preveč je selfijev, ljudje ne vidijo več lepote, tišine, kajti tišina govori." V hribe hodimo, da doživimo naravo. In če ne bomo gledali okoli sebe, potem bo tedaj, ko bo baterija v pametnem telefonu odpovedala, hudo.

Matej Kucler, ponedeljek, 8. julij 2019, ob 20:58

Imam s seboj pametni telefon + navadni telefon na tipke, ki ga imam vedno v žepu.

eXTReMe Tracker