Silvo Baznik: Pričel se je znameniti Tour de France in dan je potrebno
preživeti na kolesu.
Z vzhoda Ljubljane se na kolesu podam na drugi konec mesta do prijatelja, kjer družno nadaljujeva kolesarjenje in po nekaj kilometrih odvijeva na Ljubljansko barje. Asfalt zamenjava za kolovoz, ki poteka preko barjanske ravnice, se za trenutek ustaviva za fotografiranje konjev na paši in ponovno pritisneva na pedala.
Preko plodne ravnice po kolovozu izogibajoč jamam kolesariva proti oddaljenem hribovju, ko na levi v žitu zagledava srno v svojem počitku, toda že naslednji trenutek se oddaljiva in tako prikolesariva v vasico Brest, kjer se po cesti usmeriva proti zahodu in pridno poganjava in poganjava, da za nama ostajajo kilometri in kilometri. Pred seboj zagledava na hribovju cerkvico Sv. Ane, ko voziva skozi vasico Jezero in v Podpeč ter nadaljujeva vožnjo po cesti na robu barja srečajoč vedno več kolesarjev. Prikolesariva v Prevalje in kmalu sva pred Borovnico, kjer se usmeriva levo na cesto, ki se zložno vzpenja prečno v gozd. Srečava jutranje pohodnike in višje preideva na makadam, po katerem narediva lepo število kilometrov skozi gozd, da prideva do lovske koče, kjer doni glasba in veseljačenje. Midva zapustiva direndaj in se spustiva do ceste, ki pelje iz Preserj na Rakitno in po njej v stalnem vzponu in kratkem spustu, ko mimo naju vozijo številni motoristi, prispeva do odcepa za Krim.
Oznaki ob cesti napotujejo na osem in deset kilometrsko pot do doma na Krimu. Za optimiste je dovolj osem, za one druge pa deset kilometrov. Držala se bova prve, pa če je prava ali ne. Zopet sva na makadamu in zaradi stalnega vzpenjanja kilometri počasi drsijo izpod koles, a nič za to. Malce klepeta na kolesih ne škodi in vse je lažje in hitreje. Kolesariva mimo spominskega obeležja do prevala, kjer se nekoliko spustiva do naslednjega odcepa za dom na Krimu. Tu je parkiranih nekaj avtomobilov. Spet je treba v klanec in greva. Prehitiva nekaj pešakov, srečava kolesarje in počasi me utruja vzpon, medtem ko prijatelj v enakem tempu premaguje višino. Grem za njim malce počasneje, a vztrajam in gre in gre in še prijatelj zmanjšo frekvenco svojih obratov, da ga dohitim in skupno nadaljujeva proti vrhu. Cesta se obrača okoli hriba in končno prideva do parkirišča, kjer me malce zmanjka in prijatelj odpelje do vrha, jaz pa počasi za njim, da končno tudi sam stopim s kolesa ob planinskem domu na 1107 metrov višine. Čas je za oddih in hladna brezalkoholna pijača še kako prija. Na vrhu je veliko obiskovalcev, tako pohodnikov kot kolesarjev, a poglede na okolico zastirata tako sopara iz doline in kot meglica v višavah.
Po nekaj minutah sva nared za odhod in odpeljeva po poti vzpona. Prijatelj se prepusti cesti, jaz pa vozim počasneje ob uporabi zavor ob stalnem tresenju, ko vozim po številnih kamnih in skalcah. Kot se spodobi, me nižje pričaka in nadaljujeva spust do parkirišča, kjer preideva na boljši in širši makadam in se spustiva po njem navzdol. Cesta lepo zavija okoli številnih vrtač in se v serpentinah spušča navzdol. Pri jami Velika Pasica preide makadam v asfalt in po njem še vedno srečajoč kolesarje se spustiva v vas Gornji Ig, kjer se ustaviva, da v miru naredim nekaj posnetkov.
Zaprosim kolesarko še za najino skupno fotografijo s Krimov v ozadju, nato pa se spustiva po strmi cesti v vas Iška, od koder gre desno cesta v Iški Vintgar, midva pa odvijeva levo in greva v Iško vas in proti Igu.
Pred Igom odvijeva levo in po cesti proti zahodu kolesariva do desnega slabega makadamskega odcepa, po katerem prideva v Iško Loko in na stebru zagledava gnezdo in v njem štorkljo. Greva skozi vas na barje, na enega od številnih kolovozov, ki naju pripelje do Ižanke. Prečkava prometno cesto in kolesariva po kolovozu, ko naredi buuuum.
Nesreča nikoli ne počiva, Zadnje kolo je prazno in za povrhu je nastala kar velika luknja na plašču. Ustaviva, odvijeva zadnje kolo in pričneva z zamenjavo rezervne zračnice. Na notranjo stran plašča namestiva nekaj krpic, vstaviva zračnivo in pričnem pumpati, a glej ga zlomka. Zrak gre noter in ven in ugotoviva, da ventilček na novi zračnici ne deluje kot bi moral. Tedaj pripelje avtomobil in prijazen voznik nama skuša pomagati, za kar sva mu hvaležna, a ko ne gre, pač ne gre. Sledi naslednji in pravi korak. Prijatelj stopi na svoje kolo in se odpelje domov po avtomobil, medtem ko jaz ostanem na mestu nezgode. Čez čas zazvoni telefon in prijatelj sporoči, da se vrača. Še enkrat se pripelje prijazen voznik in ponudi pijačo, a ker je imam še dovolj, se mu le zahvalim in odpelje. Še nekaj minut in pripelje prijatelj. Naloživa kolo v prtljažnik, sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti domu. Iz kolesarskega izleta je nastala prava avantura.