Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ste že plezali

Friko, 30.06.2019 16.40
Ste že preplezali Čopov steber?

Linija smeri z označenimi mesti bivakov. Vir: Planinski vestnik.

 

sobota, 6. julij 2019, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 940

Čopov steber - Friko, Peter Mikša

Težko je razumeti, kaj je Pavlo Jesih in Joža Čopa gnalo, da sta se pred 74 leti pognala v Osrednji steber v Triglavski severni steni. Bilo je komaj dober mesec dni po koncu druge svetovne vojne, za njima so bila štiri leta vojne, Joža je imel že 52 let, Pavla 44. Pavla ni resno plezala že od padca 11 let prej v steni Mojstrovke, ko se je močno polomila.

26. junija 1945 sta se v steno podala »kar tako, na oglede«, da spet okusita plezanje. Najprej sta hotela le preplezati Steno, verjetno po Nemški smeri oziroma kjer bo najbolje šlo, s sabo sta imela kratko, cca. 20 metrsko Pavlino vrv, Joža si je izposodil 17 klinov – za vsak slučaj. Sredi stene sta po Zlatorogovih policah zavila pod Osrednji steber, da si ga spet malo pobližje pogledata.

Ta triglavski steber je bil v letih med obema vojnama najbolj zaželjen plezalski cilj domačih in tujih alpinistov, a ga, zanimivo, nihče ni resno napadel. Domnevno si ga je ogledoval tudi Emilio Comici, ki naj bi Jožu, ko sta si ga skupaj preučevala svetoval: »Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš al ga ne greš!«

Morala sta »provare«, vsaj v spodnjem delu. Steber se je spočetka kazal gostoljuben, plezanje jima je dobro šlo. Tako dobro, da je Joža zaplezal v previsnejši del in jima tako zaprl možnost za umik. Že po prvem bivaku sta plezalca kazala znake utrujenosti, vedno več je bilo manjših padcev in visenja na vrvi, začelo je še deževati. Tudi klinov sta imela vse manj, na vrsti pa je bila nova, hladna in mokra noč.

Vseeno sta tretji dan počasi pridobivala višino in premagovala metre stene vse do zadnjega težkega mesta – najtežjega mesta, ki so ga slovenski alpinisti preplezali do takrat - danes imenovane Čopove prečnice. Joža je to mesto zmogel preplezati, Pavla mu ni več mogla slediti in tam dokončno omagala. Odločila sta se, da Joža poskusi sam izplezati na vrh stene in se z reševalci vrne po Pavlo. Joža je tako še enkrat preplezal najtežje mesto, sam in nevarovan. Kasneje ni znal pojasniti, kako je premagal te zadnje najtežje metre in zadnji del stene ter kjer je izplezal, tako utrujen je bil. V svojem hudomušnem slogu je pripomnil, da je bila tako gosta megla, da se je kar na njo naslonil in je šlo.

Na Plemenice je prišel že ponoči in tam prespal noč. Zjutraj je sestopil do Aljaževega doma, kjer so že bili zbrani reševalci. Po nekaj urah počitka se je z reševalci ponovno povzpel do Plemenic, a tisti dan Pavlinega položaja v steni niso uspeli locirati. Pavla je tako v steni brez hrane in vode morala preživeti še eno noč noči, ko so do nje prišli reševalci. V petih dneh in štirih nočeh je Pavla veliko prestala, a je bila tako ponosna in trmasta, da se ni pustila izvleči. Ko so jo bolj na silo hoteli potegniti, se je Pavla začela odvezovati. Sprijaznili so se s tem in skrbeli, da je bila vrv ohlapna. Tako je Pavla, dobro zavarovana, le sama izplezala. Reševalci so kasneje hudomušno pripomnili, da bi morala biti vsaj še eno noč v steni, da bi jo nato morda le lahko izvlekli »na horuk«.
Poročevalci so takrat in pozneje veliko pisali o »tragičnem reševanju« v steni, a v steni take drame ni bilo. Ta se je za nesrečno Pavlo v naslednjih tednih šele začela …

Novica o plezalnem podvigu je med slovenskimi alpinisti pa tudi širšo javnostjo odjeknila kot bomba. Prvi zapisi so govorili o vzponu v smeri Čop-Jesihova, plezalca naj bi bila sicer domenjena, da bosta dala ime smeri Skalaški steber, po prvi ponovitvi pa sta Daro Dolar in France Avčin predlagala ime Čopov steber, ki se je naposled obdržalo.

Še nekaj kronologije:

Triglav, severna stena, Srednji raz, smer Čop-Jesihova 26. 6.—30. 6. 1945, (VI+, 450 m). Plezala Joža Čip in Pavla Jesih. Danes se smer imenuje Čopov steber.

Smer sta 18. in 19. avgusta 1948 prva ponovila France Avčin in Daro Dolar, ki sta za ves vzpon — začela sta po Slovenski smeri — potrebovala 16 ur in pol. Drugo ponovitev sta opravila Sandi Blažina in Dane Škerl, in sicer v začetku po Skalaški smeri do Skalaškega turnca. Zaradi slabega vremena sta bivakirala. Za njima sta smer 12. septembra 1948 ponovila Ciril Debeljak in Rado Kočevar, zmogla sta jo osmih urah. Prvi mešani ponovitvi sta opravili Danica Pajer (poročena Blažina), ki je smer preplezala 8. avgusta 1950 s Sandijem Blažino, in Nadja Fajdiga, ki jo je plezala istega leta z Vidom Vavknom. Prva ženska naveza v smeri je bila Barbka Lipovšek-Helena Lužar 16. septembra 1961. Smer pa je seveda zamikala tudi soliste. Kdo bo prvi sam ponovil Čopa, se je odločalo skoraj v foto finišu, saj je Zagorc izplezal iz Čopovega stebra le dve uri za drugim – pravzaprav prvim –samotarjem v tej smeri, Janezom Zorkom.

Prvo zimsko ponovitev Čopovega stebra so po številnih poskusih domačih pa tudi tujih navez v dneh od 31. januarja do 7. februarja 1968 opravili Stane Belak-Šrauf, Aleš Kunaver in Tone Sazonov.

PAVLA JESIH

Pavla Jesih (1901–1976), rojena Ljubljančanka, članica TK Skala, je med leti 1926 in 1933 opravilabštevilne prvenstvene vzpone v navezi z našimi najboljšimi takratnimi plezalci: Jožetom Čopom, Tonetom Guerro, Mihom Potočnikom, Stankom Tominškom, Danilom Martelancem, največ pa z Milanom Gostišo in kasneje z Jožo Lipovcem. V večini je plezala v navezi kot vodilna plezalka. V severnih stenah Triglava, Debele peči, Škrlatice, Velikega Draškega vrha, Rakove špice, Špika, Travnika in Rogljice se je lotevala prvenstvenih smeri, ki so se odlikovale po dolžini, vrstečih se težavah in so terjale večjo uporabo klinov. Skupno je nanizala 18 prvenstvenih smeri. Njene smeri so povečini dobivale imena Skalaška (npr. Skalaška smer v Triglavu, Skalaška smer v Špiku, Skalaški steber v Škrlatici), kar kaže na njeno klubsko pripadnost. Po padcu v Veliki Mojstrovki leta 1934 se prvenstvenih vzponov ni več lotevala, razen prvenstvenega vzpona takoj po koncu druge svetovne vojne, konec junija 1945, ko sta s Jožem Čopom preplezala zgoraj opisano smer.

JOŽE ČOP

Jože Čop (1893-1975) je začel plezati leta 1921. Že naslednje leto je skupaj s Janezom Kvedrom, Klementom Jugom in Lojzetom Volkarjem skupaj preplezal Triglavsko severno steno po Slovenski smeri. Leta 1927 je začel plezati skupaj z Miho Potočnikom in Stankom Tominškom. Čop se je v nekaj letih razvil v enega vodilnih alpinistov pri nas. V slovenskih stenah je preplezal okrog 25 prvenstvenih smeri, med katerimi je vsekakor najbolj znan vzpon po zgoraj opisani smeri v Triglavu. Plezal je večinoma v Julijcih pa tudi v Zahodnih Alpah, Durmitorju in albanskih gorah, najraje pa v severni Triglavski steni (več kot 300-krat). Bil je član Turistovskega kluba Skala, dolgoletni odbornik ter v letih 1938 do 1940 tudi predsednik jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Kasneje je bil odbornik jeseniškega planinskega društva in postaje GRS. Kot plezalec in igralec je nastopal v filmih V kraljestvu Zlatoroga (režija J. Ravnik; 1931) in Triglavske strmine (režija Ferdo Delak; 1932).

Peter Mikša

Naslovna fotografija: Joža Čop in Pavla Jesih. Vir: Slovenski planinski muzej.

Oznake: ALP, ZGO

Komentiraj (1):

Igor Pavlič, nedelja, 7. julij 2019, ob 06:30

Na spodnji sliki so (z leve proti desni): Jože Štolcar, Joža Čop in Pavla Jesih, spredaj pa leži Tomaž Ravhekar. - Foto: Jaka Čop). Fotka je bila med drugim objavljena leta 1978 tudi v reviji Železar, ki je izhajal v okviru Železarne Jesenice med letoma 1952 in 1991. Zadnja številka je izšla 24. januarja 1991 v štiridesetem letu izhajanja. Nasledil ga je Informator - Interne informacije Železarne Jesenice, ki pa je bil od predhodnika precej krajši (povprečnoje obsegal dve strani) in osredotočen zgolj na novice podjetju.

eXTReMe Tracker