Iztok Rutar: Spodaj zapisano naj služi zgolj kot mnenje naključnega mimoidočega oz. ker smo že pri Bohinjski smeri v Triglavu bo bolje rečeno ...
... stoječega za istim šankom Aljaževega doma in naj ne bo nikakor razumljeno kot poizkus kvazi-vzvišenega pametovanja.
Skica in opis predstavljata avtorjev poizkus po najboljših močeh makro umestitve poteka smeri v steno, medtem ko je iskanje mikro poteka stvar alpinista, ki se je odločil v smer vstopiti. Seveda je to z boljšo, preglednejšo, z bolj izometrično predstavljeno skico lažje. Kako težko/lahko je izdelati dobro skico, sploh če se v steno ne podaš samo s tem namenom pa ve vsak, ki je to kdaj poizkusil, ko ti doživetje iz spomina izbriše določene posebnosti raztežaja, katere bi po mnenju ponavljalcev moral vključiti na skico, včasih odnese tudi cel raztežaj … Tematika je seveda izmuzljiva in dvorezna in verjetno se v veliki meri strinjamo, da bomo v trenutku, ko bo iz ture izginila tančica skrivnosti iskanja prehodov, ko boš iz Partisa zdawnoudau Garmina za triglavsko severno steno in si ga naložil na svojih 50 kvadratnih centimetrov veliko prenosno pamet, da bo takrat naša dejavnost naredila nekaj velikih korakov naprej proti ponižanju na nivo (nevarne) orodne telovadbe …
V vodniku za Steno pri skici Bohinjske smeri manjka vrisan en raztežaj pod nosom oz. kakor za koga lahko rečemo tudi, da je mišljeno, da tisti del povlečeš v enem raztežaju izvedbe česar si zaradi morebitnega trenja sicer sam ne predstavljam. Tam ti bolj kot tisti dodatni krogec na skici pride prav stavek iz vodnička Vzhodne Julijske Alpe … do poličke pod velikim nosom. Po njej levo okrog roba v žlebič in navzgor do previsne zapore ki jo obideš po levi, …
Erozija časa in podatkov je podrobnosti prehoda pod nosom v Bohinjski smeri zabrisala, prehod je bilo treba kar malo poiskati vendar težave niso zašle čez zgornjo četrto ali spodnjo peto stopnjo, tako da z zapisi o šesticah nebi ustvarjal fame okoli smeri. Spodaj priloženo je nastalo nekaj dni po vzponu pred dvanajstimi leti, ko je bila splezana s pomočjo osmih vrstic iz vodnička Vzhodne Julijske Alpe. Ocena prostega vzpona čez drobljiv previs ni predmet komentarja. Ker me zrak pod sidriščem ni mikal, polica pa še manj sem se tam povlekel za komplet, gredo pa seveda vse čestitke bratoma Mihelič, da sta tam v tistem spodjedenim in drobljivim previsom zabila klin in še pred tem dobila tako elegantne prehode do tja.
Kot docela subjektivno mnenje bi rekel, da je 'težava' vodnička za Steno v njenem zahodnem delu v tem, da sta iz skic (konkretno Bohinjska in Zahodna zajeda) izpadli mesti A0, številčna ocena pa se ni korigirala. Ja, če grem na ekstremna stališča in pretiravam, potem bi rekel, da v kolikor držita oceni na dveh mestih v omenjenih smereh, potem je potrebno oceno najtežjih mest v smeri Sandija Wisiaka korigirati za stopnjo navzdol. Opisna in subjektivna primerjava ter nevključenost ocenjevanja zahtevnosti plezalnih vzponov v mednarodni sistem enot pač daje možnost različnih zaključkov. Debate ali je nekaj 5 ali 5+ v neki smeri so pa tako ali tako večna stalnica omizij koč na izhodiščih tur, družabnega dela po sestankih odsekov, bivakov, zborov alpinistov,… Tematiko je lepo nakazal Škamperle v njegovem Lastovičjem letu, tako kot tudi Tezeja, Ariadno in Minotavra v labirintih severne stene Triglava.
Čestitke za preplezano lepo in zapostavljeno lepotico, Iztok.