VIVA - Darja Zgonc: ... vrhunski alpinist - Intervju

Alpinizem je šport, fiolozofija, ljubezen

Pred natanko tridesetimi leti je Viki Grošelj, danes eden od najbolj znanih slovenskih in svetovnih alpinistov, prvič stal na vrhu himalajskega osemtisočaka. Peti najvišji vrh na svetu, 8463 metrov visoki Makalu, je bil prvi osemtisočak sploh, na katerega so se povzpeli Slovenci. Od takrat jih je Grošelj osvojil še devet, namero, da stopi na vrh vseh štirinajstih najvišjih gora sveta, pa mu je "preprečilo" rojstvo otroka. V smehu pove, da, odkar se je rodil njegov najtežji osemtisočak – sin – manj tvega, saj je odgovornost do vseh, ki ga imajo radi, velika. "Včasih imam prav slabo vest, zaradi tega, kar jim počnem," pravi, vendar je izziv intenzivnih doživetij in čistega veselja, ki mu ga dajejo plezanje in gore, tako močan, da se mu ne more upreti.

Več kot štirideset let že traja vaša zgodba z gorami. Kaj vas je sploh potegnilo vanjo?
Čista radovednost je bila tista, ki me je potegnila v alpinizem. Vse se je zgodilo povsem slučajno: zvedav otrok, kot sem bil, sem se pripeljal mimo turnca pod Grmado, kjer so ravno imeli plezalno šolo. Seveda me je zanimalo, kaj se dogaja, šel sem pogledat in nenadoma vstopil v zame takrat povsem nenavaden in samosvoj plezalni svet. Pri tem sem imel izjemno srečo; prve korake v svet plezanja sem namreč naredil pod budnim očesom strokovnjakov. To je nadvse pomembno, saj je plezanje lahko zelo nevaren šport. Takrat, bil sem v šestem razredu osnovne šole, seveda nisem niti slutil, v kaj se bo razvila ta nova dogodivščina ter kako velik in kako pomemben del mojega življenja bo postala.

Ko enkrat začutiš moč in mogočnost gora, se jim najverjetneje težko odrečeš. Bi lahko rekli, da gre za nekakšno zasvojenost?
O sebi lahko mirno rečem, da sem odvisen od alpinizma, kajti ne mine dan, da se ne bi ukvarjal z njim. Neposredno ali posredno, kot je, denimo, tale najin pogovor. Toda če že govoriva o odvisnosti, moram povedati, da je to zelo pozitivna odvisnost. Ali povedano drugače, to je predvsem velikanska želja, tako velika, da jo vedno znova uresničuješ. Ko smo se pred meseci odpravljali na zadnjo odpravo, so bili moji občutki popolnoma enaki kot pred tridesetimi leti, ko sem šel prvič v Himalajo. Bil sem enako navdušen in enako iskreno vesel. Dokler ima človek v sebi to otroško veselje, navdušenost in predanost, je to to, naj se temu reče zasvojenost ali kako drugače.

Najbrž je izredna sreča, da te po toliko letih še vedno prežemajo ta izjemna čustva in otroško veselje …
Vsekakor. Resnično sem srečen človek.

Povzpeli ste se na deset od štirinajstih svetovnih osemtisočakov. Kateri vzpon je v vas pustil najgloblje sledi?
Težko bi se odločil za enega, saj je vsak zase izjemna zgodba in posebno doživetje. To je približno tako, kot če bi me vprašali, kateri od desetih otrok mi je najljubši - vsi so mi enako ljubi. Morda me poseben spomin veže na prvi slovenski osemtisočak Makalu. Takrat sem bil prvič v Himalaji, plezali smo prvenstveno smer in se kot popolni anonimneži postavili ob bok vodilnim svetovnim himalajskim velesilam.

Namenili ste se preplezati vse osemtisočake, a ste se po desetem ustavili. Zakaj?
Res je, ko se je rodil moj najtežji osemtisočak (smeh), to je moj sin, sem se ustavil. Od takrat naprej sem v Himalaji podzavestno manj tvegal, dvakrat sem priplezal zelo visoko, a nisem šel do konca, ker je bilo tveganje preveliko. Če ne bi imel družine, bi nemara ravnal drugače, vendar menim, da sem se odločil pravilno.

Stali ste na najvišjih vrhovih vseh celin. Kakšen je občutek tam zgoraj, ko vam "ves svet leži pod okornimi čevlji", kot je zapisal prvi človek, ki je stopil na vrh Everesta?
Slike z vrha so seveda fantastične, a jih v glavnem vidim šele doma, na platnu v dnevni sobi. Ko stojiš na vrhu gore, jih sicer registriraš, prevzamejo te izredno močna čustva, pogosto se zjočeš, misliš pa lahko samo na preživetje. Ko si enkrat na cilju, je največje olajšanje spoznanje, da ni več treba navzgor. Samo še navzdol, samo navzdol bo šlo, ampak pazi, pazi, pazi … To je vse, kar ti gre po glavi. Vsa doživetja, slike in podobe podoživljaš šele, ko si na varnem, v baznem taboru. Takrat pride vse za tabo. Vso čudovito dogodivščino nato podoživljaš še doma, ob slikah, pogovorih, predavanjih. Po vsakem osemtisočaku si vsaj za pol leta ali leto dober, kot temu pravim (smeh), saj si tako izpolnjen s tistim, kar se ti je zgodilo tam zgoraj, da zlahka živiš v tem malce nevrotičnem in kaotičnem svetu spodaj.

"Strah je postal moj prijatelj, zaradi strahu je tveganje še mikavnejše, zadovoljstvo ob zmagi še večje," je še zapisal sir Edmund Hillary. Velja to tudi za vas?
Zanesljivo. Strah pojmujem kot izredno pozitivno lastnost. Pravi odmerek strahu je nadvse koristen in človeku omogoča preživetje. Če imaš premalo strahu, ne boš dolgo živel, če ga imaš preveč, ne boš nikamor šel. Tisti pravi odmerek strahu mora biti, saj nas na eni strani potiska naprej in na drugi sili v previdnost.

V francoskih Alpah ste izgubili brata, v gorah je ostalo veliko vaših prijateljev in kolegov. Je smrt neizogibna spremljevalka alpinizma?
Da, toda kaj v življenju pa ni?! Jaz sem samo na himalajskih odpravah izgubil sedem soplezalcev, z drugih gora se v dolino ni vrnilo petdeset prijateljev in znancev. Na drugi strani je najmanj dvesto znancev umrlo v prometnih nesrečah ali zaradi bolezni. Tako pač je, smrt je spremljevalka življenja.

Toda včasih se dozdeva, kot da jo alpinisti nalašč izzivate?
Verjamem, da marsikdo misli tako, toda ali so se kdaj vprašali, kaj sploh je čar in mik življenja? Izziv! Nekaj čutiti, nekaj doživeti! Saj vem, da ljudi veselijo najrazličnejše stvari in da so zadovoljni z mirnim življenjem. Tudi sam sem pogosto povsem zadovoljen v tem svojem svetu, toda pravo življenje, življenje na polno, začutim predvsem v gorah. Ko premagaš strah pred nevarnostjo, ko ti je dano stopiti na vrh gore in ko presežeš samega sebe, so občutki tako močni in izjemni, da jih je včasih težko krotiti, kaj šele opisati.

Je izziv tisto, kar vas žene, da se vedno znova lotevate skrajnih podvigov, ki pogosto zahtevajo nadčloveške napore?
Da, izziv je tisto, kar me žene. Izziv, kaj zmorem na področju, ki me neizmerno izpolnjuje. V gorah sem srečen. Srečen sem, ko se odpravljam na pot, srečen sem, ko hodim in plezam, a tudi, ko čepim v slabem vremenu in čakam. Takrat razmišljam o sebi, o svojih dejanjih, o smislu in nesmislu, skratka o stvareh, na katere doma zaradi pomanjkanja časa običajno niti ne utegnem pomisliti. Današnji svet je namreč zame kar malce preveč kaotičen, jaz sem nekoliko bolj staromoden, morda bi se bolje znašel nekje na začetku 20. stoletja (smeh). O stvareh rad razmislim, naloge, ki si jih zastavim, želim izpeljati in se nanje odzvati, ne pa samo butati iz ene smeri v drugo. Zato rad hodim na odprave, zato sem rad v hribih, kjer se umiriš in "skuliraš".

Alpinizem, kot ga doživljate vi, še zdaleč ni samo šport.
Seveda ne. Alpinizem je šport, filozofija, ljubezen … Alpinizem je vse to in še marsikaj več. Alpiniste zaradi telesne dejavnosti sicer uvrščajo med športnike, toda alpinizem je le redko samo šport, za vse nas, staromodne romantične alpiniste (smeh), je tudi način življenja.

Koliko je v vrhunskem alpinizmu mazohizma in koliko egoizma?
Nemara se komu od daleč zdi, da smo alpinisti mazohisti, vendar to nikakor ne drži. Mazohizem je zame vztrajati v službi, ki ti ne ustreza, čeprav bi jo lahko zamenjal. Če pa greš nekam predano in z veseljem, to, kljub telesnim naporom, ne more biti mazohizem. Res je, da se pogosto srečujemo z nevarnimi situacijami, toda te so pričakovani del izziva, ki smo si ga zastavili. Plezanje je telesna dejavnost, ki jo štejem za vrednoto. V gorah sem dobil najboljše ideje in prav med telesnimi napori so se mi porodile najboljše zamisli.

Kar zadeva egoizem: ta je v alpinizmu po svoje neizogiben, saj je, tako kot drugod, lahko pomembno gonilo napredka. Seveda pa morajo imeti vrhunski plezalci tudi povsem drugačne lastnosti: znati se morajo vključiti v skupino in v njej učinkovito delovati. Skupni duh tovarištva in ekipnega dela je namreč za odpravo enako, če ne celo bolj pomemben od telesne pripravljenosti njenih članov.

Vsa Slovenija je poleti spremljala dramo Tomaža Humarja na Nanga Parbatu. Nekateri so ga slavili kot junaka, drugi so ga kritizirali kot ekshibicionista. Vi ste takrat organizirali Tomaževo reševanje, kako danes gledate na vse tedanje nadvse burne odzive?
Tomaž Humar je izjemna osebnost in izjemen plezalec, eden od tistih redkih v svetu, ki premikajo meje možnega. Je svetovna alpinistična zvezda, ki se ji je v briljantni karieri prvič zalomilo. Naj prvi vrže kamen tisti, ki se mu ni nikoli. Ljudje radi komentiramo marsikaj, četudi brez argumentov. Tomaž je karizmatična in za medije zelo zanimiva osebnost, zato vsako njegovo dejanje sproži številne odmeve in komentarje. In to poletje smo lahko slišali obilo najrazličnejših komentarjev. Sam sem predvsem nadvse vesel, da smo Tomaža rešili. Ne glede na to, kaj bom še v življenju naredil, sem ponosen, da nam je to uspelo. Tomaževo reševanje štejem za enega od svojih največjih alpinističnih dosežkov, četudi tako rekoč nisem stopil iz hiše.

Humarjev dramatični podvig je sprožil vrsto polemik tudi v strokovnih alpinističnih krogih. Marsikoga je zmotilo predvsem dejstvo, da so dogajanje v Rupalski steni Nanga Parbata ves čas spremljali mediji.
Po pravici povedano, me je takšen odziv presenetil. Vsak alpinist ima vso pravico plezati na svoj način. Če Humarju prisotnost medijev pomaga pri tako imenitnih podvigih, potem hvala bogu. Če bi ga mediji motili, jih najbrž ne bi povabil zraven. Jaz jih gotovo ne bi, saj imam med plezanjem rad mir. Takrat hočem biti zbran in misliti samo na tisto, kar delam. Ko sem v nevarnem položaju, ne mislim ne na ženo in ne na sina, kajti v tistem trenutku je misel nanju, čeprav ju imam zelo rad, lahko moteča, saj vpliva na mojo zbranost.

Kako pa žena in sin doživljata take trenutke?
To so težke stvari, ki si jih lahko samo zamišljam. Najhuje je, ko družina nima informacij, ko ostaneta le negotovost in čakanje. Takrat je nam, alpinistom, znatno lažje, saj v vsakem trenutku vemo, kaj se dogaja in kaj se utegne zgoditi. Zdaj, ko imamo satelitske telefone, je komunikacija sicer lažja, toda včasih se zgodi, da preprosto ne moreš poklicati. To zagotovo sproža dodaten stres in strah pri domačih. Odkrito moram priznati, da imam včasih prav slabo vest zaradi tega, kar počnem ljudem, ki me imajo radi.