Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tomo Česen,

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... alpinist: Na slovite vrhove si želijo tudi ljudje, ki tam nimajo nič početi

Tomo Česen je plezalska legenda. V devetdesetih je počel stvari, ki si jih je upalo le malo alpinistov. Sam je preplezal najtežje zimske vzpone v Alpah, Dolomitih in v Julijcih. In seveda v Himalaji: Jalung Kang, severna stena Jannuja in južna stena Lotseja. Zdaj pleza še več kot takrat.

Po mučni epizodi o resnici vzpona na Lotse se je Tomo Česen umaknil v ozadje, a ne iz plezanja. Bil je eden ključnih ljudi pri vzpostavljanju tekmovalnega sistema mednarodne športnoplezalne zveze, treniral je Martino Čufar v njenih šampionskih letih, še vedno dela kot strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Novembra bo dopolnil 60 let, pravi, da je prestar za premikanje mej, tudi solira ne več, še vedno pa pleza iz želje po gibanju, avanturi, zlitju z naravo.
In še vedno je v razmišljanju neposreden, oster in odločen v svojih prepričanjih.

Vas je poleg hribov sploh zanimalo še kaj drugega?
Včasih sem kaj več slikal s fotoaparatom, kot mulec tudi s čopičem. Kakšna stvar je tudi – po mojem mnenju – v redu nastala. To me še vedno zanima, a imam druge prioritete. Z očetom sva tudi igrala šah, šah ni rutina, vsakič je nekaj drugega, vsakič sem moral tuhtati, kako bi ga nategnil, in tako dolgo sem ga živciral, da mi je na koncu uspelo zmagati. Pozneje sem igral šah sam s sabo. Zanimivo mi je bilo razmišljanje vnaprej, načrtovanje.

Ste imeli v času svojih najdrznejših vzponov, ko sta bila sinova Aleš in Nejc še majhna, veliko dilem?
Imel sem jih, na Jalung Kangu, ko sem komaj preživel, je bi Nejc še v trebuhu. Zdaj se mi zdi, da sem bil takrat zelo egoističen.

Ste se tega zavedali?
Takrat tega nisem doživljal tako. Pomisliš sicer na mogoče posledice, misliš tudi, da bo lažje, ko bodo otroci večji, a ni, le čedalje težje je, ko te mali vpraša, kam greš in kdaj se boš vrnil. Ljudje, ki so odvisni od tebe, bi ti upravičeno rekli: kaj počneš, mene ne zanima ta tvoja obsedenost. Zato je odločitev, da greš, težka, tudi nenehno odhajanje in vračanje je vse prej kot preprosto. A ko se odločiš, si skoncentriran le še na odpravo, na cilj, in ne misliš več na nič drugega. To je pač nujno.

Kako pa je bilo takrat, ko sta začela z zahtevnimi in nevarnimi vzponi sinova, še posebej Aleš?
Takrat sem doživel drugo stran. Sam sem dobro spoznal ta tveganja, a sem vedel, da je Aleš samostojna, odrasla oseba, z alpinizmom je rasel, in da tega ni mogoče – niti se ne sme – preprečiti. Rečeš »Jebiga, tako je,« ni ti pa fino, veliko razmišljaš o tem, da mora iti vse v redu.

Ste bili lani, ko je Aleš z Luko Stražarjem in Tomom Livingstonom plezal na Latok, v skrbeh?
Da, bilo je potencirano, ker sem vedel, za kaj gre. Napeto je bilo tudi že prej, ko sta šla z Luko Lindičem na Gašerbrum IV in še pred tem. Svojih sinov nikoli nisem napeljeval v to; ko sta bila majhna, smo seveda šli v hribe, zdelo se mi je prav, da mulariji pokažeš naravo. Saj smo šli tudi na morje, čeprav tam težje vzdržim. Potem sta začela s športnim plezanjem in plezanjem v hribih, nisem ju posebej spodbujal k temu, preostalo mi je le to, da ju naučim najboljše, kot ju lahko. Predvsem tega, naj razmišljata z glavo. Tudi sam se zdaj, ko veliko več zahajam v hribe, še vedno pripravim na turo tako, kot je treba, še nikoli si nisem rekel, eh, tole pa ni nič težkega.

Še vedno uživate v plezanju v gorah?
Še vedno sem v hribih kot otrok. Poznam le še enega takšnega otroka, Andreja Štremflja. V odnosu do hribov sva na isti valovni dolžini, ko se srečava, se navdušeno pogovarjava o plezalskih dogodivščinah. Mica (Marija, Štremfljeva žena, op. p.) se samo reži in pravi, da sva usekana. Res uživam v gibanju v tem svetu, v naravi, čeprav besede adrenalin ne maram prav preveč, za navdušenje se mora zgoditi nekaj več.

Da se na neki način zliješ z naravo?
Da, tudi ko greš skozi gozd in zapiha veter, je nekaj povsem drugega, kot ko greš skozi betonsko mesto. Ljudje smo večinoma izgubili ta občutek, včasih, ko grem zjutraj v službo in opazujem kolone, razmišljam, v kaj smo se ljudje prisilili, v obsedenost s časom, telefoni…

Kam najraje hodite plezat?
Povsod, v Dolomite, Alpe, naše gore. Dolomiti so zame najlepši hribi na svetu iz sto razlogov – vizualno, logistično, zaradi dobre skale. Stvari poskušam tudi nadoknaditi, saj v najaktivnejših letih nisem imel možnosti, da bi veliko hodil tja.

Še solirate?
Ne več, ženi sem obljubil, da tega ne bom več počel. Kakšna Nemška ali Slovenska smer v Triglavu pač ne šteje, priznam pa, da včasih še pomislim na to. Vrnem se v tiste čase in na neki način me zamika, vendar se zavedam, da bi potreboval preveč časa za ponovni proces psihične priprave. Če imaš partnerja, je pač treba živeti z njim, to ti mora biti jasno, sicer se lahko spet vse podre. Vseeno se ne počutim prav nič prikrajšanega, v hribih še vedno počnem vse, kar želim, in tudi če grem v lepem dnevu le na navadno turo, neizmerno uživam.

Verjamete, da je soliranje najvišja oblika alpinizma?
Zame je to le drugačna, redkejša oblika alpinizma, ki je vedno obstajala in vedno bo. Zahteva bistveno več, predvsem pa ti da nekaj drugega. V glavi si moraš razjasniti, zakaj to počneš. V meni je bilo toliko individuuma, da me je to zanimalo; že pri petnajstih, ko sem začel plezati, sem v Paklenici prvo smer splezal sam. Sicer je bila lahka, vendar to ni najpomembnejše. Bistveno je, da te to vleče, in zavedanje, da se ne moreš zanašati na nekoga drugega. Podobno je, ko vodim kot gorski vodnik: tura je lahko nezahtevna, a so vse odločitve odvisne od mene.

Tako kot so bile na Jalung Kangu leta 1985, ko ste, po tem, ko je pod vrhom umrl vaš soplezalec Borut Bergant - Čita, ostali sami?
Nisem vedel, kaj me čaka, bil sem zelo neizkušen – koliko pa je izkušenih pri bivakiranju brez opreme nad 8000 metri? Najprej sem bil prepričan, da ni rešitve. V resnici pa v taki situaciji zmoreš bistveno več, kot si predstavljaš. Znanje, ki ga imaš, butne ven, zato sem ob nesreči Čite vedel, kaj je treba narediti za preživetje oziroma česa ne smem narediti: da bi se ustavil in zaspal. Šele v baznem taboru je prišlo za mano spoznanje, v kakšnem zosu sem bil. Psihično in fizično sem bil tako na robu, da nisem mogel niti zaspati.

Ste videli, kako je umrl Bergant?
Spuščala sva se z vrha, skoraj povsem se je že stemnilo, on je šel prvi. Nisva imela plezalnih pasov, ne pripomočka za spust po steni. Naročil sem mu, naj naredi »dülferja« – to je star način spuščanja z vrvjo. Motovilil je z vrvjo, videl sem, da ni nič pripravil, zato sem mu sam napeljal vrv okoli telesa in mu rekel, naj se spusti do skalnega kota ter me tam počaka. Šel sem za njim, narediti je bilo treba še kratek spust. Slonel je ob skali in se zvrnil vznak. Zdi se mi, da je takrat umrl, saj se ni niti zdrznil niti ni zatulil.

Po vzponu v južni steni Lotseja leta 1990 – posledično pa še zaradi vzpona v severni steni Jannuja leta 1989 – ste doživeli plaz obtožb o goljufanju. Še pomislite na to afero?
Pomislim, seveda. Doživljal sem napade, ker sem za neko stvar tvegal ves svoj čas, energijo, finance in na koncu samega sebe. Že dolgo pa sem povsem pomirjen s tem, zame je najpomembnejše, da sem doživel to, kar sem doživel. Nekateri ljudje so zelo nečimrni, nekaj, kar so počeli, želijo nenehno podoživljati in dajati na neki piedestal. Sam tega nimam, pri nobeni stvari ne čutim potrebe po poveličevanju. V življenju bi bil rad še kje drugje in počel kaj drugega. Včasih me je prav strah, da mi bo zmanjkalo časa. Na Lotse imam lep spomin, zadovoljen sem s tem, kar sem doživel, podrobnosti pa gredo tako ali drugače počasi iz spomina.

Južna stena Lotseja ostaja trd oreh za vrhunske alpiniste.
Problematična je zaradi sto razlogov, od nadmorske višine do tega, da je tako nevarna – ironično – zaradi svoje položnosti in toliko večje količine plazov. Precej mi je pomagalo, da sem dva meseca preživel na Lotse Šaru in jo opazoval.

Solirali ste zelo zahtevne smeri. Kako ste doživeli vzpon ameriškega plezalca Alexa Honnolda v smeri Free Rider v El Capitanu pred dvema letoma?
Za to, da opraviš tako ekstremen solo vzpon, so potrebna leta in leta, kilometri treninga, ki ga moraš opraviti sam. Ko se spraviš v tako smer in se začneš premikati, preprosto nimaš več možnosti za popravljanje napak, vse gibe je treba narediti natančno, če ne, je konec, greš dol.

Plezalec Matjaž Jeran je za Dnevnik povedal, da je čarovnija Honnoldovega plezanja v popolni koncentraciji, v nekem toku, ki ga nič ne sme prekiniti. Ta vzpon je primerjal z vašim solo plezanjem smeri Ženska za nagrado, težavnosti 8a, v Bohinjski Beli leta 1994.
Med gledanjem filma Free Solo o Honnoldovem vzponu sem podoživljal svoje plezanje, vrnil sem se v tisti čas, z vsem, kar je Honnold razlagal, pa se popolnoma strinjam. Enako sem razmišljal sam, seveda pa je bila njegova »naloga« še težja, saj obstaja razlika med koncentracijo, ki jo moraš zagotoviti za nekaj minut plezanja, in tisto, ki te mora »držati« več ur. Poleg tega je bilo pri Honnoldu vpletenih veliko več ljudi, celotna produkcijska ekipa, tega se je presneto zavedal in verjetno je imel zato še večji podzavestni pritisk.

Tudi vi ste imeli publiko in Matjaž Fištravec je vaš solo vzpon posnel.
S Fištro sva bila zmenjena za snemanje povsem neobvezno, zato nisem čutil posebnega pritiska. Naključno je bilo tam tudi nekaj ljudi in razumem, da jim zaradi mojega plezanja ni bilo fino. S tega vidika je tako dejanje videti popolnoma noro. Ko je Honnoldova punca začutila, da prihaja čas za njegov vzpon, ga je vprašala nekako v tem smislu, ali je tega res treba. Odgovoril ji je, da mu ni treba, vendar pa mora. Mene pred vzponom tega nihče ni spraševal, potem pa so me spraševali točno to – ali mi je bilo tega treba. Ne, ni mi bilo treba, a sem to moral narediti. Ko imaš to v sebi, preprosto moraš. Kdo bi to razumel.

Menda ste se pripravljali na vzpon s poslušanjem pesmi Paula McCartneyja Hope of Deliverance.
Da, to skladbo sem nenehno poslušal, takrat, ko sem se pripravljal, sem imel vedno isti ritem. Nejc Zaplotnik, sin alpinista, je bil pri teh pripravah velikokrat z mano, vedno sem ponavljal iste rituale. Še zdaj, ko sicer poredko slišim to skladbo, mi vzbudi spomine na to, kako sem gradil koncentracijo.

Je zmožnost te koncentracije, psihične osredotočenosti, uporabna tudi izven plezanja?
Seveda, uporabna je pri vsem, kar počneš. To občuti vsak, ki se tako močno poglobi v stvar, ki jo počne, da se sploh ne zaveda okolice, ne sliši ne levo ne desno.

Vidite v zadnjem obdobju v Himalaji ali drugih gorstvih kakšen pomemben dosežek?
Več takih vzponov obstaja. Na neki način je zaradi celotne zgodovine izstopal lanski vzpon Aleša, Luke in Toma na Latok, skrbno so naštudirali celotno logistiko vzpona in sestopa. V visokih hribih se sicer že dalj časa ni zgodilo kaj prelomnega. Najvišji hribi niso več tako privlačni, zdajšnja generacija ima raje zahtevnejše plezanje v nižjih gorah, in to ni prav nič manj vredno. Mogoče pa sem bolj opazil »negativne« stvari, ki se dogajajo v Himalaji. Everest je postal norišnica…

letos pa še Anapurna, Kangčendzenga, trenutno je na vrsti K2.
In po istem vzorcu bodo kmalu oblegani vsi osemtisočaki. Agencije so zaradi zaslužka te avanture ponudile ljudem, ponujajo tudi Antarktiko, ki stane še več kot himalajski vzponi, naročniki pa plačujejo kot zmešani. Šerpe so se osamosvojili, sami prevzemajo posel, dobri alpinisti postajajo, konec koncev je bil Kami Rita letos že štiriindvajsetič na Everestu. Kaj vse ljudje počnejo za denar, pa nismo tako ogorčeni, kot smo ob dogajanju v Himalaji. Nategovanje bank na primer kar stoično prenašamo.

Intenzivna komercializacija se dogaja tudi v drugih gorstvih.
Pred 200 leti so v naše hribe hodili in jih osvajali ljudje, ki jih je to zanimalo in vznemirjalo. V Himalaji se je to dogajalo sredi prejšnjega stoletja, zdaj pa lazijo po njej že vsi. Slovite vrhove, Mont Blanc in Matterhorn ali pa Aconcaguo in Denali, pri nas pa Triglav, si zaželijo tudi ljudje, ki v resnici nimajo tam nič početi, a jim nekdo to omogoči in jih servisira.

Z denarjem lahko prideš kamorkoli?
Prepričan sem, da bodo začeli ponujati paket 14 osemtisočakov – zakaj pa ne? Verjamem, da bodo v prihodnosti tržili tudi helikopterski prevoz na vrh Everesta. Stvari se povsod korenito spreminjajo. Ob lepem sončnem dnevu je na Kredarici zelo podobno kot v komercialno podivjani Himalaji, le narava je pri nas malo prijaznejša: tako kot so nameščene fiksne vrvi do vrha Everesta, je do vrha Triglava jeklenica. Potem se nekdo, pripet nanjo, privleče od začetka do konca, na vrhu pa ga je blazno strah. Če bi bilo mene tako strah, bi si rekel, da tega raje ne bom počel. Predstavljajte si, kaj bo na grebenu nekega dne, ko se bo vreme nenadoma obrnilo, ko bodo v nevihti sekale strele. Potem bo javnost hudo ogorčena.

Zimskega vzpona na K2 pa vendarle ni uspelo opraviti še nikomur.
K2 je zalogaj že poleti, problem je vreme, sam sem ga doživel, hitro sem moral obrniti in jo ucvreti dol, sicer me mogoče ne bi bilo več med živimi. Iz popolne jasnine je v eni uri nastalo totalno sranje, veter je tako nabijal, da ni bilo mogoče hoditi niti po ravnem.

V takih razmerah se težko reši že izkušen alpinist, kaj šele »turist«.
Nesreče se dogajajo preprosto zato, ker hodijo na osemtisočake šalabajzerji, ki dobijo možnost, da plačajo in poskusijo. To seveda nima nobene zveze z vrhunskim alpinizmom. Nekaj takšnega sem zinil že pred 20 leti in jo dobil na gobec, čeprav to drži.

Kaj ste rekli?
Na lep način sem povedal, da zbiranje osemtisočakov nima nobene zveze z vrhunskim alpinizmom. Kaj bodo zdaj rekli tisti, ki so takrat skočili v zrak? Koliko je razlike med temi, ki jih agencija za plačilo rine od začetka do vrha gore, in med veliko odpravo, na kateri šerpe napeljujejo vrvi, od neke višine naprej pa se gre do vrha s kisikom?

Sodelovali ste pri postavljanju tekmovalnega sistema mednarodne športnoplezalne zveze. Kaj menite o komercializaciji plezalnega športa?
Tekmovalna piramida takrat ni nastajala od spodaj navzgor, ampak v nasprotni smeri. Bil sem eden tistih, ki so zagovarjali vzpostavitev tekmovalnega sistema za mlajše kategorije. Ta sistem je kar dobro zaživel, s tem pa se je tudi neizogibno začelo spreminjati plezanje kot tekmovanje, saj čedalje bolj postaja profesionalni šport. S sprejemom med olimpijske športe se lahko čar tekmovalnega plezanja spremeni, sodelovanje med plezalci zna izginiti. Če pride do tega, bom kar malo žalosten, saj se mi zdi fino, da tekmovalci v težavnostnem plezanju med ogledom smeri in reševanjem problemov v njej vsaj malo sodelujejo. Včasih smo se trenerji iz različnih držav brez pomislekov pogovarjali, zdaj sem prepričan, da se ne pogovarjajo več, saj nihče noče razkriti svojega sistema in govoriti o skrivnostih svojega uspeha. Seveda pa se bodo tekme v plezanju prilagajale vsem zakonitostim medijskega spremljanja, saj šport brez medijev ne obstaja več. Gledalstvo pove, koliko je stvar pomembna, in zagotovi sponzorje, na koncu pa se žal vse vrti le okoli denarja.

Vi ste se iz začaranega kroga plezanja, medijev, sponzorjev in slave kmalu umaknili.
Hitro sem začutil, kje bi se lahko to končalo. Mi pač nismo začeli plezati zaradi denarja. Zdaj je plezanje razširjeno po vsem svetu bolj, kot si ljudje predstavljajo.

Zakaj so slovenske tekmovalke toliko uspešnejše od tekmovalcev?
Ena od stvari, ki sem jih opazil že med treniranjem Martine Čufar in bi lahko veljala nasploh, je, da so punce bistveno resnejše pri tem, kar delajo. Tiste, ki se odločijo za plezanje, so zelo predane in se v tekmovalnih letih zelo osredotočijo. Ne znamo pa si razložiti, kako iz relativno skromnega bazena nenehno prihaja kup dobrih plezalcev. Martina je bila zagotovo zelo pomemben dejavnik razvoja športnega plezanja, tako kot je bil Bojan Križaj za smučanje. Mladim ljudem ogromno pomeni, če imajo zgled doma, in ko se svojim športnim vzornikom približujejo, je to zanje dokaz, da lahko tudi njim samim uspe. Velika prednost je tudi to, da smo zaradi majhnosti Slovenije kot ekipa skupaj, da se plezalci učijo drug od drugega. Kot vidim, slovenski tekmovalci zdaj še bolj sodelujejo med sabo. 

Dnevnik, 23.06.2019 06.07
Tomo Česen, alpinist: Na slovite vrhove si želijo tudi ljudje, ki tam nimajo nič početi 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti