Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Boj za Skalaško,

G-L, 27.09.2014 - France Malešič
Pregled člankov o nesreči Eda Deržaja
G-L, 06.07.1927 - Jutro
Prva planinska nesreča v triglavskem pogorju


Friko, 24.06.2019 20.36
Boj za Skalaško, padec, tožba in Gruh

nedelja, 30. junij 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 757

Friko - Peter Mikša: ... padec, tožba in Gruh

Najbolj oblegana smer v Steni v medvojnem obdobju je bila kombinacija Skalaške in Gorenjske po levem razu Triglavskega oziroma Osrednjega stebra – kar danes v celoti imenujemo Skalaška z Ladjo; to sta bili četrta in peta smer v Steni in druga v osrednjem delu.
Poskusi preplezati celotno linijo so trajali tri leta. Smer naj bi obrnila petnajst navez, preden sta jo dokončala Pavla Jesih in Milan Gostiša leta 1929. Najprej so Joža Čop, Miha Potočnik in Stane Tominšek leta 1928 splezali zgornji del stebra in ga imenovali Gorenjska. Prvi dan so bivakirali dvajset metrov pod Ladjo (zgornja polovica stene), naslednji dan je Čop nabil Ladjo in s tem rešil problem zgornjega dela »Skalaške«.

Zdaj je čakal še spodnji del. Junija leta 1927 je v nagledano linijo vstopil znani nemški alpinist iz Dunaja Roman Szalay in na ključnem mestu na začetku smeri padel 15 metrov. Julija sta vstopila Mira Marko Debelak in Edo Deržaj, tokrat je na istem mestu Deržaj padel 25 metrov. Deržaju se je pri plezanju najtežjega mesta odlomil klin, padel je in se težko poškodoval. Debelakova je padec zadržala in uspela priklicati reševalce. Deržaj je preživel. Dogodek je kasneje opisala in poslala za objavo v Planinski vestnik, a urednik Josip Tominšek besedila ni hotel objaviti (tudi zaradi nasprotovanja nekaterih članov iz TK Skale), češ, da je zgodba nemogoča, da tako hudega in dolgega padca plezalec ne bi mogel preživeti ter da plezalca le iščeta pozornost.

Čez štirinajst dni je Szalay spet vstopil in spet padel na tem istem mestu. Prihodnje leto, 1928, je Jesihova splezala čez ključno mesto, a sta zaradi dežja obrnila. Leta 1929 je v Vrata prišel Szalay z novim soplezalcem, znanim Karlom Prusikom, prav tako Dunajčanom (po njem se imenuje prusikov vozel). Salay je o svojem načrtu pisal »svojim ljubljanskim prijateljem«, zato sta ju Jesihova in Gostiša za en dan prehitela; smer sta preplezala med 9. in 14. avgustom 1929. Szalay in Prusik sta tako vstopila v Steno bolj desno in preplezala današnjo Prusik-Szalayevo smer.

Deržajev padec in njuno poročilo o nesreči napisano za Planinski vestnik in odziv uredništva ter plezalcev, je zanetilo polemike o varovanju, odgovornosti itd. Deržaja in Debelakovo so izključili iz TK Skale. Opis padca je Miri Marko šele leta 1930 objavil Henrik Tuma v Pomenu in razvoju alpinizma (ki ga je, zanimivo, založil TK Skala). Tisti znani odlomek je: »Nad seboj zaslišim žvenket kovine in zamolkel krik … Deržaj se je takoj po par metrih padca prevesil vznak … Vedela sem, da prvi sunek tudi mene potegne v globočino. Z desno roko sem pustila vrv ter se krčevito oprijela prijemka v duplinici (na stojišču ni imela klina, op. A. B.) Deržaj je priletel s pleči in glavo na rob grede in se prevrnil preko roba z nogami naprej … Sledila je večnost. Tovariša nisem klicala, saj je bil mrtev, razmesarjen! Na robu grede se je svetila velika mlaka krvi … Razveži vozel in rešena boš! pravi mi pritajen glas. Ne, ne, skupaj v steno, skupaj v smrt! … in moj Bog, vrv se je premaknila! 'Edo! Edo! Živiš? Edo, najdi stop, ne morem več držati …Na robu grede se prikažeta dve s krvjo opipani roki, nato – glava. Moj Bog, je li to tovariš, ta rdeča gmota krvi in mesa? Zatisnila sem oči. Le s silo sem se obvladala, da nisem zakričala. Tovariš se je vzpel na gredo in na nji obležal nezavesten … 'Edo!' 'Šta vičeš?' 'Na pomoč!' – 'Pa šta, nemoj da vičeš.' Prosila sem in rotila, naj gre v Aljažev dom po pomoč. Vse zastonj. Bila je obmejna straža, ki ne zapusti službe

Ljubosumje, tekmovanje in male zamere že takrat niso bile neznanka med plezalno srenjo, ta padec pa je prinesel pravo tožbo. Mira Marko je tožila Alojza Gšpana, novinarja časopisa Jutro zaradi neresničnega podajanja novic o nesreči in klevetanja. Pravda je bila tudi bolj med zagovornikoma - odvetnikoma vpletenih; na strani Mire Marko je bil alpinist Henrik Tuma, na Gšpanovi pa Josip Ciril Oblak, planinski funkcionar.

Mira Marko Debelak – takrat še z dekliškim priimkom Pibernik – je Gšpana tožila da je v svojih člankih škodoval njenemu dobremu imenu in ugledu. Gšpan je namreč trdil, – kot je razvidno iz sodbe sodišča – da »da njena poročila glede dogodka na Triglavski steni, ki se je pripetil njej in g. Deržaju, ne drže popolnoma in da je zlasti pri navajanju daljave Deržajevega padca po zanesljivem poročilu narastla ta daljava od 5 na celih 50 metrov …« ter da »niso planine pripravna kuliserija za senzacijonalne povesti« in priporočal Miri Marko, »da svoje prvotne izjave, ki so bile izpovedane naibrže v razburjenosti, resnici na ljubo korigira.« Trdil je dalje, da tožiteIjici dokaz resnice ni uspel, da se njene trditve ne ujemalo docela z realnostjo in da govori vsekakor to kočljivo mesto (v poročilu) o neresničnosti informatorja in naravnost kriči po razjasnitvi. »Naposled trdi toženec, da je plezalstvo tožiteljičine vrste neestetično in nesocijalno, je planinsko kronometerstvo, ter pristavlja, da je proti igračkanju, neresnosti, častihlepnosti, srčni nekulturi itd. zagnal kamen in da se je ta kamen dotaknil ravno tožiteljice …«

Gšpan se je opiral na različne priče, ki pa seveda niso bile priče dogodka. Tako sta se udarila še oba zagovornika, sicer oba ljubitelja gora, a z različnimi izhodišči do udejstvovanja v gorah: alpinist Henrik Tuma in planinec Josip Ciril Oblak. Prvi je trdil, da je turistika »najplemenitejši šport« drugi pa, da je »nekaj vzvišenega«. Kot priča je nastopil tudi Stanko Tominšek, član t.i. "zlate naveze", ki je z njo leto prej preplezal zelo odmevno Direktno smer v Špiku, in se postavil v bran navedbam Debelakove. Končno je sodišče razsodilo v prid Mire Marko Debelak in spoznalo Gšpana za krivega klevetanja, ga obsodilo na en teden zapora in plačilo globe v višini 1000 dinarjev ter objavo sodbe v Slovenskem narodu, a le zaradi stavka, da je »plezalstvo tožiteljičine vrste neestetično in nesocijalno, da je planinsko kronometerstvo in da je proti igračkanju, neresnosti, častihlepnosti. srčni nekulturi itd. zagnal kamen in da se je ta kamen dotaknil ravno tožiteljice«, zaradi preostalega članka pa je bil oproščen. Menda je bilo olajševalna okoliščina dejstvo, da je Gšpanov članek izviral bolj iz »drugačnega razumevanja pojma turistike kakor iz namena žalitve

Čeprav je bil Deržaj pri vsem tem vpleten le kot ponesrečenec, pa je bil sicer izjemno pronicljiv opazovalec plezalske srenje, celotne družbe in odličen pisec, da o slikarskem talentu ne govorimo. Gotovo je tudi vsa vihra okrog njegove nesreče v Triglavski steni pripomogla, da je napisal satirično knjigo z naslovom Gruh, ki jo je izdal sicer šele leta 1937. V njej pretanjeno opisuje in nastavi ogledalo plezalski druščini z vsemi njenimi značilnostmi. V tej luči je zanimivo brati poglavje o pravilih alpinistične ture in o alpinističnih predavanjih, sicer pa je njegova besedna karikatura univerzalna in velja v veliki meri tudi danes. Tudi po tem se vidi, da se plezalstvo v nekaterih 'prvinah' v vsem tem času ni kaj dosti spremenilo. Deržaj je namreč o pripravi na turo napisal: »Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči. Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno

O pravilih za predavanjih pa je Deržaj svetoval takole »Po vznesenih uvodnih besedah predsednika društva, ki je povabil zmagovalca te in take stene, sledi navadno kratek uvod predavalca samega, ki podčrtava svojo skromnost, nesebičnost in veliko ljubezen do gora. Sledi kratko poročilo o trening--turah in o pripravah, ki so bile potrebne za vzpon, o katerem namerava govoriti. Nato začne z opisovanjem vzpona, ki mora biti sestavljen tako, da se težkoče stopnjujejo od minute do minute in dosežejo svoj višek v tem, da se je moral predavalec s tovarišem skoraj vrniti, a da se mu je vendar posrečilo zmagati v tej borbi 'na življenje in smrt'. Nevarnosti se polagoma zmanjšujejo in prenehajo z izstopom na vrhu. Ne pozabi živahno opisati prisrčnega sprejema, ki sta ga bila s tovarišem deležna na vrhu, v koči in v planinskih hotelih. Pri opisovanju naj ne manjka bomb kakor: 'plazovi so grmeli v dolino, zapadno kamenje je vršalo mimo naših glav, roke in kolena so krvavele...itd.' Poudarjaj, da je bilo življenje tovariša v tvojih rokah; patetično povzdiguj svoje brezmejno junaštvo, zdaj to lahko nemoteno storiš. Sploh se vedi tako, da imajo poslušalci občutek, da so poslušalci deležni posebne milosti, če sede tu ter poslušajo in gledajo junaka-polboga, ki ga je usoda izbrala, da poveličuje gorski svet

Vir: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.
Naslovna fotografija: Skalaška z Ladjo (Skalaška smer + Gorenjska smer). Vir: vertikala.com).
Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker