Janez Pikon: Dolina Rezije med visokimi gorami s čudovito pokrajino, z izvirno obrtjo rezil in brusil ter zavito slovensko besedo. 
Pot nas vodi mimo Trbiža po Kanalski dolini do Tablje in po Železni dolini do kraja Na Bili (Resiutta) in vzhodno v dolino z naravnim ozkim vstopom v Rozajanski kumün do vasice Solbica (Stolvizza). Dolina Rezije nam je vsakokrat služila zgolj za izhodišča in vzpone na visoke gore Zahodnih Julijskih Alp, Veliko Babo, Skutnik, Monte Kucer, Žrd (Monte Sart), Visoki Kanin, Monte Pisimoni. Tokrat se držimo doline v obrobju visokih gora, kjer se za oči in srce na široko odpira neprecenljivo bogastvo kulture in lepot, ter zgodb in podob, ki jih v sebi nosi »Rozajanska dulïna« in jih je na najlepši možni način doživimo, ko se sprehodimo po rezijanski »Ta Lipi Poti.« Od tu dalje je skoraj vsaka beseda odveč ali pač, kjer smo začutili Rezijo točno tako, kot smo si jo v domišljiji želeli videti. Nenavadno skrivnostno, na trenutke divjo, neskončno samotno in s pridihom nekih časov, ki so že davno minili.
Desetkilometrska ali petkilometrska panoramska pravljična stezica vodi po nižjih obronkih doline Rezije z lažjimi vzponi, mimo visokega slapu, ob in nad rečno strugo s prijetnimi spusti, ki se začnejo in zaključijo v vasici Solbica, vzorno označene in vzdrževane poti, kjer se sredi ničesar samodejno ustavi korak. V miru in tišini občudujemo in zaznavamo tisto, kar nam ob poti ponudi rezijanska »Ta Lipa Pot,« ki je vsekakor vredna svojega imena.
Nepozabno doživetje s presenečenjem za uho in dušo nas je pričakalo, ko smo se vrnili krožno s poti v vasico Solbica. Za trenutek so nas domačini z izvirnim dejanjem miselno popeljali v naše domače kraje, kajti počutili smo se izjemno. Po ogledu muzeja brusačev smo odšli še v etnološki muzej, kjer na poti zaslišimo slovensko pesem, katere izvajalca sta bila starejša domačina, ki sta sedela pred okrepčevalnico. Na videz nepomembno dejanje je slovenska pesem slišana od starejših domačinov ogrela naša srca in nam še polepšala dan, pozdravila in pomahala sta nam z nasmehom na obrazu.
Obisk vasice z odlično ohranjeno arhitekturo starih rezijanskih vasi zaključimo še z ogledom Muzeja brusačev in etnološkega muzeja, seveda smo zavili in si ogledali tudi notranjost vaške cerkve, ki na zanimiv način prikazuje delček zgodovine tamkajšnje odmaknjene alpske doline. Dolino Rezije obdajajo pretežno težko prehodne gore z divjimi soteskami, tudi zato so se v Reziji stari običaji in slovenski jezik ne le ohranili štirinajst stoletij, marveč so se vso to dolgo dobo tudi po svoje razvijali, takšen razvoj je krepil istovetnost in samosvojost Rezijanov.
Janez Pikon