VEČER, Prosti čas - Barbara Gavez Volčjak: V naravnem parku Zirbitzkogel-Grebenzen si lahko v toplejšem delu leta spočijete možgane ob brenčanju čebel, žvrgolenju ptic in šumenju vetra v vejah.
Ljubitelji pohodništva, pokukajte čez Karavanke!
V Avstrijo Slovenci sicer najraje hodimo smučat in po nakupih, a naša severna soseda ima na turističnem področju veliko ponuditi. Če ste ljubitelj pohodništva in že poznate naše bregove in doline kot svoj žep, bi bil morda čas, da pokukate čez Karavanke. Ob meji med avstrijsko Štajersko in Koroško, približno 40 km severno od Celovca in 110 km zahodno od Gradca, leži Naravni park Zirbitzkogel-Grebenzen, pohodniška regija, v kateri se za vsako generacijo kaj najde.
Pokrajina precej spominja na Pohorje in Kozjak, le da je na vrhu bolj gola. V naročju med pogorjem Grebenzen na zahodu in Seetalskimi Alpami na vzhodu, katerih najvišji vrh je Zirbitzkogel z 2395 metri nad morjem, leži pokrajina z dobro ohranjenimi močvirji, gnezdišči redkih vrst ptic, obsežnimi gozdovi in naravnimi jezerci. Pozimi je območje priljubljeno pri smučarjih, saj ponuja prijetne družinske proge, pa tudi dodatno ponudbo, denimo sankanje in krpljanje, za regeneracijo pa plavanje in velnes.
Od pomladi do jeseni pa je naravni park eldorado za ljubitelje ptičjega petja, brenčanja čebel in šumenja vetra v vrhovih smrek. Prehoditi ga je mogoče po 130 km dolgi krožni poti Via natura, za katero so organizatorji predvideli teden dni hoje. Preveč? Označenih je tudi deset posameznih etap, od najkrajše v dolžini 3,7 km do 37-kilometrske proge, na kateri premagate 1448 višinskih metrov. Posamezne etape so po težavnosti označene z modro (najlažja), rdečo ali črno barvo, vsaka pa predstavi določeno temo iz narave: pomen vode, zvoka, vreme in podnebje in podobne. Snovalci naravnega parka Zirbitzkogel-Grebenzen namreč niso zgolj označili poti, temveč si prizadevajo pohodnike tudi poučevati in ozaveščati. Vodiči, zaposleni v naravnem parku, so usposobljeni za “branje narave”: povedati znajo marsikaj zanimivega o geologiji, rastlinah in živalih, ki jih popotniki srečajo na vsakem koraku. Seveda pa se lahko obiskovalci na pot podajo tudi sami, z zemljevidom in telefonom v roki. Na voljo jim je kar 150 poti različnih dolžin in zahtevnostnih stopenj, tako za družine z otroki kot za bolje pripravljene pohodnike.
Toda na območju, ki velja za priljubljeno dopustniško regijo, pridejo na svoj račun tudi obiskovalci bolj lene sorte: po Vii naturi oziroma do izhodišč posameznih etap se je mogoče peljati tudi z električnim kolesom, izletniškim avtobusom, električnim avtomobilom ali taksijem. V parku je deset jezerc – ki se jim v nemščini sicer reče Teich, kar pomeni ribnik – v katerih se je mogoče kopati, v posameznih nastanitvah pa ponujajo tudi velnes kotičke. Vse za popoln odklop torej.
V kraju Neumarkt, ki leži skoraj sredi naravnega parka Zirbitzkogel-Grebenzen, so oktobra lani odprli NaturLeseMuseum, po naše “muzej branja narave”. Po zasnovi in izvedbi je še najbliže otrokom, saj jih želi s pisanimi barvami, upodobitvami živali in poučnimi dejavnostmi pritegniti, da bi v naravi prepoznali vrednoto, ki jo je treba spoznavati in ohranjati. Toda predstavitve v muzeju, posebno pa učne poti, poimenovane NaturLeseSpaziergang (sprehod branja narave), so dobra izkušnja tudi za starejše. Zlasti na vodenem sprehodu vodiči pokažejo in opozorijo na marsikatero zanimivost, ki je obiskovalci sicer ne bi zaznali: kje domujejo ptiči, kje imajo drevesa obraz, katere so najbolj medonosne rastline in še veliko drugih znanj, ki so se zlasti med meščani sčasoma porazgubila, na dopustu pa znova najdejo čas zanje.
Barbara Gavez Volčjak
Fotografiji:
(1) Naravni park se razprostira med pogorjem Grebenzen na zahodu in Seetalskimi Alpami na vzhodu. (Foto: TVB Naturpark Zirbitzkogel-Grebenzen)
(2) Možnosti za pohodništvo so skoraj neomejene, med številnimi potmi se najdejo primerne za vse generacije. (Foto: Tom Lamm)
Kje lahko prespite?
V naravnem parku so številne možnosti namestitve v hotelih, gostiščih, penzionih, kampih, na turističnih kmetijah, v počitniških hišah in planinskih kočah.
Preizkušeno:
Planinska koča Tonnerhütte: udobne, z lesom obite sobe z razgledom na vso dolino omogočajo počitek v miru in tišini; v rustikalni jedilnici so gostom na voljo zajtrk, lahko kosilo in večerja s štirimi hodi; po naporni hoji se lahko spočijete v velnesu s savno, kmečkim džakuzijem (lesen čeber, napolnjen s toplo vodo), na ležalnikih na sončni terasi; bivate lahko tudi v koči sredi gozda brez vode in elektrike in se spomnite starih časov; za otroke je urejeno majhno igrišče, sicer pa je njihovo najboljše igrišče širen gozd, ki obdaja kočo in vabi na potep.
Naturparkhotel Lambrechterhof: sredi kraja St. Lambrecht, blizu slikovitega benediktinskega samostana, stoji sodoben hotel, v katerem veliko lesa in na- ravne barve dajejo občutek povezanosti z naravo. V pritličju je velnes kotiček z bazenom, savnami in masažami, pod streho pa velika igralnica za otroke. Tudi štirinožni ljubljenčki so dobrodošli.
Nekaj dobrega za pod zob
Regionalna kulinarika sicer slovi po svežih ribah in divjačini, a poskrbijo tudi za vegetarijance.
Preizkušeno:
Grebenzenhaus: v planinski koči ob smučišču Grebenzen postrežejo tudi s polnjeno papriko, ki jo imajo Štajerci onkraj meje prav tako za svojo kot mi; sicer pa so na meniju različne juhe, testenine, zrezki, solate in sladice.
Knappenwirt: gostišče v kraju Mariahof se ponaša s kuharsko kapo Gault-Millau pa tudi avstrijskimi kulinaričnimi priznanji. Ponujajo štajerske in mednarodne jedi, dobro založena pa je tudi njihova vinska klet.