Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kanče, moje spoznanje


Tomaž Rotar: Kanče, moje spoznanje

Blog Tomaž Rotar: Everest | K2 | Kanče
G-L, 15.05.2019: Tretji je Kanč
De/G-L, 09.06.2019: Tomaž Rotar
Osvojitev Everesta je bila zame nekjakšna odrešitev

 


 

četrtek, 20. junij 2019, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1790

Tomaž Rotar: Morda bo zapis spominov in doživetij s tretjega najvišjega vrha na svetu nekoliko drugačen od prejšnjih dveh.

Ne bo poln problemov, s katerimi sem se spopadal na veliki višini ob slabem vremenu, mrazu, lakoti, samoti … Dogodki na zadnjem osemtisočaku, ki mi je odprl svoja vrata, so bili zelo podobni kot na prejšnjih dveh, zato bi bila samo zgodba o vzponu in spustu dolgočasna.

Po nepričakovanem naključju sem se na Kanče znašel v pretežno ženski ekipi, ki je bila v celoti zelo uspešna. Na vrh sem imel čast priti skupaj s prvo Mehičanko, Japonko, Čehinjo in Švicarko na tej gori. Profesionalne ali polprofesionalne alpinistke, ki jim lahko pripišem vrhunsko telesno in psihično pripravljenost, izkušenost in poštenost do soplezalcev. Omenjene nimajo otrok in družin, razen ene, ki sta jo doma čakala dva osnovnošolca. To je bil njen prvi poskus na gori, v času ko to pišem pa je že namenjena na K2, ki jo je spodnesel že dvakrat.
Ko sem poslušal njeno življenjsko zgodbo o poklicnem in športnem uspehu, sem jo na podlagi zakoreninjenih arhaičnih pogledov sam pri sebi označil za nenormalno, skoraj noro, saj je svoje otroke tako rekoč zapustila doma, v oskrbo možu in svoji sestri, sama pa stalno potuje po svetu in hodi po vrhovih Himalaje (bila je tudi prva dama iz svoje države, ki je osvojila Everest s severne strani).
Ko sem dolge ure strmel v strop šotora, ki je drgetal zaradi neusmiljenega vetra sem spoznal, da imam sam podobno slab odnos do svoje družine in kar je najslabše, sem do takrat menil, da je moški in oče do takih dejanj bolj upravičen kot ženska oziroma mama.

Treking po deževnih gozdovih vzhodnega Nepala, ko smo vsi lahko le upali, da bo prenehalo deževati, je bilo megleno in mokro doživetje brez primere. Ko sem si s cigaretnimi ogorki odstranjeval pijavke in se zavijal v vlažno spalno vrečo, me je počasi začelo najedati domotožje. Občutek, ki sem ga tako dobro poznal, se kot večer s svojo samoto zahrbtno priplazi in nevarno razjeda upanje na cilj odprave. V trenutkih nemoči se sebično najprej obrnem na svojo ženo, ki vedno ve kako se problemu streže. Tople besede, ki so me v pragozdovih pod goro lahko dosegle le preko satelita, so kot topel čaj pogrele osamljeno dušo in vrnile upanje na uspeh. Nikoli nisem pomislil, da bi tudi ona doma potrebovala podobne besede. Sicer jo ne zebe, ni mokra ima streho nad glavo in hladilnik poln hrane, vendar ni hujšega kot samota, pogrešati nekoga daleč stran.
Komu je torej težje, meni ali njej? Na odpravi skrbim samo zase in svoje preživetje, ona skrbi še za otroke in, kar je najteže, skrbi, da otrok ne bi skrbelo. Bi se bil sam sposoben postaviti v njeno kožo? Bolj ko iščem odgovor na to vprašanje, bolj sem prepričan, da ne. Bi lahko krotil svoje ljubosumje, ko bi spremljal njene posnetke v družbi postavnih kolegov alpinistov z drugega konca sveta? Najbrž še teže.

Bazni tabor za Kanče je 5500 m. n. m. in je tako najvišji bazni tabor na svetu. Osamljen otok rumenih šotorov obdan s prekrasnimi hribi kot sta Jannu in Jalung Kang je tokrat gostil približno dvajset osebnih šotorov, ločen tuš in sanitarije, ter dve kuhinji. Ekipa Seven Summits, ki sem se ji pridružil tokrat, je štela sedem članov in prav toliko šerp. Šef Dawa, najmlajši človek, ki je brez kisika preplezal vseh štirinajst osemtisočakov in je še vedno “predmet” raziskav višinske bolezni, se je pridružil nekoliko kasneje, ko je šlo “zares”.
V bazi so bili tudi člani prve nacionalne Indijske odprave na Kanče, prepričani, da je gora sveta in da ženske ne sodijo v bazo. Zanimivi prepiri med šefi skupin so pripeljali tako daleč, da so predlagali celo odvzem dovoljenj naši skupini. Na koncu so jim morali celo bogovi poslati sporočilo in kot se spodobi za bogove, jasno in kruto. Pod vrhom sta umrla dva Indijca, višinska bolezen jima je zameglila um, kisik pa je prišel prepozno. Tudi precej drugih je dobilo resne ozebline in nepopravljive posledice.

Z našo ekipo so bili prizanesljivi, prav vsem so dovolili na vrh, tudi meni, morda zato, ker sem spoznal, da je korajža in nesebičnost res ženskega spola in da je le ena tista, ki se jo splača imeti rad, ki se stalno sprašuje kako mi gre in ki me bo vedno pričakala na letališču, ne glede na uspeh in moje sebično vedenje. Ima lastnosti, ki jih sam nimam in se jih na žalost niti ne trudim pridobiti. Je vedno z mano, čeprav mi ne sledi v globokem snegu, vedno čuti in razume moje trpljenje, čeprav ji ne zmzrzujejo prsti. Skrbi, da nepogrešljivi garmin kaže pravo pot, ji stalno sledi, ve kje sem, v megli, mraku, noči, slabem vremenu, čaka na moja sporočila obupa in nanje odgovarja premišljeno, brez tresočih znakov strahu. Zna napovedati vreme, opozarja na hude vetrove, ki lahko tako hitro toplo sapo spremenijo v ledeno smrt. Zdravi bolezni, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje, me rešuje pred pljučnimi in možganskimi edemi, brez klinične slike, brez aparatov, na daleč, s skromnimi sms sporočili. Ko me egoizem žene više in dlje skrbi za dom in posel.
Hčeri sta varni pred zaskrbljujočimi in žalostnimi vestmi z gore, vesta le za lepe in sončne novice, ostalo obdrži zase, pogoltne, čeprav je grenko, boli in peče. Prenaša nestrpne znance, ki jih zanima kako nam gre tam daleč, njihovo radovednost poteši s premišljenimi odgovori, ki ne obljubljajo ničesar, izdajo le tisto kar je potrebno, da sreča nesebično ostane tam kjer mora biti, predvsem z mano. Sama jo namreč ne potrebuje, ker ve kaj počne, ker ima glavo stalno na pravem mestu in nikoli ne pusti, da bi jo zanesla čustva, niti strah in žalost, ki prideta, ko so noči mrzle in dolge in dnevi dolgočasni brez majhnih nepomembnih prepirov, brez petminutne kave zjutraj pred službo, brez utrujenega “Oj” ob koncu delovnega dne, brez tople roke v njeni ko zaspi dan.

Sebi in hčeram odreka dobrine, ker so odprave drage, brez zagotovil o vrnitvi in uspehu, ker se sam ne znam odreči, ker smo alpinisti najbolj sebični ljudje, ker sta vedno pomembna le vrh in uspeh, ne glede na posledice, zdravstvene, finančne, čustvene … Ker živimo v transu, ker sanjamo, da je življenje le pot na vrh, tudi če se tam konča. Ker živimo le zase in le občasno za svojo družino. Ker si v svoja zamrznjena srca ne dovolimo spustiti toplino, ki jo nudi le družina in predvsem tista, ki jo vodi, moja žena. Ženska, ki pogumu daje ime, brez katere najbrž mojih odprav ne bi bilo. Ženska, ki opravlja najtežji poklic na tem planetu, ki nima plačila, le zahvalo.
Zato enkrat za vedno, vsi moji vrhovi so njeni, brez dvoma, brez zavisti, brez laži, brez pretiravanja.


  3. april: Kathmandu
  6. april: Brathmapur
20. april: Bazni tabor
      april - maj: aklimatizacija: rotacije vsak drugi dan, najvišja točka T4

15. maja: vrh Kangčendzenge (8586 m)  

 

Oznake: ALP, HIM, VTG, vtg2019

Komentiraj (4):

Tone Škarja, četrtek, 20. junij 2019, ob 10:46

Hvala za spoznanje, ki prej ali slej dohiti vsakega, čeprav trdovratneže pozno. Splača se to doživeti. Tudi 40 let naša E ´79 je bila lepa priložnost, da je vsak sebe dal na rešeto spoznanj in še malo poškilil k prijateljem, če se tudi njim duša kaj praši.

Peter Pehani, sobota, 22. junij 2019, ob 22:00

Tomaž, hvala za neverjeten zapis. To je pravi slavospev ženski, ženi, materi in njeni arhetipski vlogi varuhinje ognjišča. Za tak zapis pa je treba imeti jajca! Za Kanč pa seveda tudi. Ne vem, za katero od obeh zadev je treba imeti večja ... Vsekakor sta podviga iz različnih plasti človekovega delovanja, zato sta težko primerljiva. Ćestitam, za oboje, seveda!

Marjeta Štrukelj, ponedeljek, 24. junij 2019, ob 21:24

Tega je že dolgo, bila sem mladi, zeleni navdušenec v gorah, kamor so nas vodili tudi »Himalajci« in eden teh se je z odprave vračal k visoko noseči ženi in malemu otroku. Tudi po toliko letih se še spominjam, kako me je presenetilo njeno sprejemanje moževe dejavnosti - ravnanje je bilo tako pristno, da vem, da to ni bila slika za prijatelje, temveč njeno globoko prepričanje, da je tako prav. In takrat še ni bilo sodobnih komunikacij, da bi se lahko medsebojno podpirala vsak dan, tudi odprave so trajale precej dalj časa. Vem samo, da je ona živela s srcem za možev svet, ne da bi to razlagala z besedami. Verjamem, da sebična čustva nikoli ne okusijo globoke ljubezni, svobodna pač! Takrat smo za razumevanje svobodnih ptic kot so alpinisti, imeli na voljo knjige, ki so nam približale njihove sanje.

Pogovarjali sva se, živo mi ostaja v spominu, kako je zanosno rekla: »V eni noči sem jo prebrala, to moraš vzeti v roke!« Nič o težavah samote, ki so jo pestile med tem, ko je mož plezal na nevarno goro, o strahu, da bi se ne vrnil, o delu, ki ga mora opravljati sama, pač pa o knjigah, ki opisujejo življenje tam daleč, o knjigah, ki zadenejo srčiko početja in omogočajo razumevanje čakajočim …

In sem šla v knjigarno še tisto popoldne in naslednje jutro malo zmečkana v službo. Kriv je bil Danilo Cedilnik Den in njegov Congma, ki je hodil spredaj.

Nedvomno, alpinistova žena mora imeti široko srce, izjemno moč in uravnoteženost, s katero zmaguje tri vogale in pomaga možu pri četrtem …, a resnica je vendarle ta, da tudi možje najbrž znajo postoteriti lepe trenutke, ki so jima na voljo skupaj. Tole odkrito javno spoznanje je zagotovo darilo izjemni ženski, darilo katerega šatulja je odprta v razmislek vsem, možem in ženam. Z veseljem bi poznala (prebrala) tudi njeno navdihujočo zgodbo.

Andrej Erceg, sreda, 26. junij 2019, ob 14:10

Danny DeVito je ljubezen do žene povzel v enem samem stavku: “Love you, miss you, want you” in to samo nekaj metrov nad morjem. Čestitam za spoznanje in vzpon!

eXTReMe Tracker