Delo - Grega Kališnik: ... na Veliki planini krav‘co jahati!
Ko ga pokličejo, gre v akcijo. Kadarkoli, prostovoljno, a do tančine izurjeno, saj si gorski reševalec ne sme privoščiti napake.
Čeprav so na Koroškem Ravne, so okoli hribi in veliko tamkajšnjih je zapisanih više ležečim krasotam. Tudi 39-letni Matjaž Šerkezi, že dolgo prebivalec Kamnika. Zaposlen je na Planinski zvezi Slovenije kot strokovni sodelavec za usposabljanje in preventivo, alpinist, športnik. Pa gorski reševalec, ljudje te baže so na naši strani Karavank, Kamniških in še katerih prostovoljci.
Ko jih je imel 16, je bil že član GRS Prevalje, alpinist, pripoveduje, je bil že sedem let prej, »bili smo gorniška družina, do svojega devetega leta sem bil na počitnicah na morju dvakrat, s fabriškim avtobusom, sicer v hribih«, pred svojim desetim letom je imel za seboj slovensko planinsko transverzalo.
Pa v osnovni šoli ga dobi v roke učitelj zgodovine in zemljepisa Alojz Pristovnik, alpinist, njegov mentor, Šerkezi se spozna s Francem Oderlapom in Jurijem Gorjancem, »postanemo alpinistična in grsjevska naveza«. Oderlap je umrl leta 2009 na himalajskem Manasluju, ko sta z Davom Karničarjem preskušala opremo za smučanje s K2, za vzpon na drugo najvišjo goro »sem bil predviden tudi jaz«, pove Šerkezi.
Opravi izpit za reševalskega inštruktorja »in znanje predajam naprej, mlajšim«, v GRS Kamnik pa je vodja intervencij. Če ga pokličejo, ko ga pokličejo, gre. Na reševanje. Kot inštruktor se udeležuje tudi mednarodnih vaj, kongresov.
Vseh gorskih reševalcev je v Sloveniji 800, 583 jih ima licenco, normativno, torej, stroškovno pokritih s strani države, pa je 430. Pri Kamničanih je 50 reševalcev, normativno pokritih 28, druge stroške plačujejo sami. Ja, pa pred časom so jih vrgli iz prostorov, zdaj uradujejo v zabojnikih, res pa, da na svoji krpi zemlje.
Ob resnejših reševanjih 50 reševalcev ni dovolj, poklicati morajo kolege iz drugih postaj, število nesreč pa, »če smo imeli leta 2006 292 intervencij, jih je bilo lani 537«. Normativi pa enaki.
V hribe se je vedno množično hodilo, se pa trendi spreminjajo. Razvilo se je turno smučanje, freeride, včasih so pozimi gor hodili le izurjeni alpinisti, danes, kdor si poželi, »veliko je k temu pripomogel splet«, nekdo ugleda čudovit posnetek zimske gorske pokrajine in sledi podobi.
Oprema je cenovno dostopnejša, kupi jo lahko skoraj vsak, a če je ne znaš uporabljati, tisto, kar naj bi pomagalo, postane grožnja. Nekoč pa, »če nisi imel opreme, nisi šel v hribe«. Pa pojav adrenalinskih športov, pa krpljanje, motorne sani, pa po suhem feratarstvo, gorsko kolesarjenje in obča množičnost, kolone na Triglav ...
Prihaja vse več tujcev, ki so vajeni svojih višjih predelov, ko pridejo k nam, pa presenečenje. Letos bo to v visokogorju vseobče, »marsikje bo sneg še avgusta«.
Pro
Pri gasilcih vemo, poznamo prostovoljce in poklicno brigado, pri gorskih reševalcih je vse proste volje. Prostovoljstvo, »za katero pa je potreben profesionalni pristop, vaje v prostem času, ves čas treniramo«, reševalci so soodvisni, »pri nas ni napake«. V bistvu, če je, je ena sama.
Ko gre v akcijo, ob petkih in svetkih, po svetlem ali v trdi temi, »dobim dnevnico, kilometrino«, ki ju ne obdrži zase, ampak gre kamniški postaji, pa refundacijo za odsotnost v službi. Glavnina gorskih reševalcev je alpinistov, ki so opravili izpit, tako da ne gre za usposabljanje z dna, ampak zgolj dousposabljanje.
Kako se ljubitelj gora, gornik, podvoji v reševalca? Včasih, zelo mladi, pravi Šerkezi, »smo v gorah bolj ali manj pomagali le kolegom«. Vsakdo je vedel, da lahko slej ko prej pride na vrsto – za nosila in podobno. Z množičnostjo postane jasno, da je treba pomagati tudi drugim. Med desetimi svežimi alpinisti pa se jih za reševalce odloči tretjina.
Tretjina, nekje v sebi nemirna, da je treba pomagati drugim. Ne zgolj pomahati. Tisti, ki jim je samo do značke, frajerizma, so hitro pogruntani. Ob prvi resnejši, zahtevnejši akciji, ko je treba ponoči v breg, z 20, 30 kilami na hrbtu.
Do najinega pogovora v četrtek so šli gorski reševalci letos na 199 intervencij, udeleženih je bilo 1447 reševalcev (marsikdo, logično, večkrat), od tega je 63-krat posredoval helikopter. Mišljenje, da večino gorskih reševanj opravi zračno plovilo, je zmotno, poudari Šerkezi, dve tretjini reševanj potekata, kakor se izrazi, »na peš«. Zrakomlat nima kaj početi v temi, v slabem vremenu, megli, vetru ...
Subjektivne, objektivne okoliščine nezgod, kolikšen delež nesreč v gorah je nepotrebnih? »Dve tretjini,« izstreli reševalec.
Zakaj? Nizanje začne pri neprimerni obutvi, opremi, ta je lahko napačna, izredno pogosto je neznanje uporabe, tu je nazorska komponenta, vračanje k naravi, bosonogi vzponi, sandali ... Da ne bo pomote, Šerkezi nikogar nazorsko specifičnega ne obsoja, le razmeram se je treba prilagoditi.
Pa patološka želja po izboljševanju rezultatov, podiranju teh in onih rekordov, hitri in lahki, fast and light, pa pride nevihta, sneg sredi poletja in lahna vetrovka ne pomaga prida. In ko si v zadnjici, če malo prevedem, notri ostaneš. Sredi poletja prideš do snežišča, nekaj metrov, a da bi obrnil, to pa že ne. Vendar je že prvega pol metra lahko usodnega.
Šum, kaplja
In v gore hodijo frutek generacije, to so bitja, ki jih zafrustrira vsak šum, ki, če pretiravamo, ob napovedi plohe čez nekaj ur že reševalce kličejo. »Včasih smo znali živeti z naravo, v njej preživeti, prebivakirati noč.« Dandanes pa ... saj gremo tudi na nižinsko urgenco za vsako prasko.
Kaj bi obiskovalce hribov, gora spametovalo, da bi se tehtnica subjektivnih in objektivnih okoliščin nagnila na slednjo plat? Letos je bilo v gorah že 17 smrtnih žrtev. »In če smrt ljudi ne strezni, ne vem, kaj bi jih lahko.«
Morda denarne kazni? »Ne verjamem, v Avstriji je reševanje plačljivo, pa se prav tako dogaja vse več gorskih nesreč.« Gre pač za čredništvo, ovčarstvo v človeški podobi, razberem iz sogovornikovih razmišljanj.
Matjaž Šerkezi piše svoj blog in je zelo aktiven na facebooku, kjer ves čas deluje preventivno, tudi z objavljanjem hudo nazornih fotk. Pa ne pomaga. In marsikomu ni všeč. Ta neposrednost. No, mar je zaradi podob zažganih pljuč na škatlicah cigaret manj kadilcev?
A če bi bilo reševanje pri nas plačljivo, bi imel Šerkezi, kot pravi, vsaj nekakšno zadoščenje. Narediš napako, neumnost, nosiš odgovornost. Saj denar ne bi šel njemu, pač državi, ki bi ga morda vložila v – gorsko reševanje? A kje postaviti mejo med subjektivno neumnostjo in žrtvijo objektivnih okoliščin?
Ob malo čez dvajset let starem mladeniču iz Francije, ki so ga šli pred kratkim sredi noči iskat na Kokrško sedlo, ki je še globoko v snegu? Fant ni dovolj močno potegnil za kljuko zimske sobe, v dolino pa klical, da je zaklenjena. Za varnost je imel s seboj ogromnega plišastega medvedka.
Pa Rusa, oče in šestletni sin, ki sta za sestop z Velike planine povprašala google map, ta je pokazal ravno črto, ki je vodila prek skalnih prepadov. Ali gospica, ki si je na isti planoti zaželela jahati kravo, ta pa ni bila ravno navdušena. Pa frajerji, teh je več v sredo- kot visokogorju, ki ne zmorejo v dolino, gorski reševalci seveda ne smejo preverjati morebitne pijanosti, »a dobro vemo, kdo je namalican«.
Saj bo vsakega dol spravil, pravi Šerkezi, tudi če je pijan, bi bilo pa dobro, če bi moral plačati reševalski zapitek. Velikokrat ne more verjeti, kaj vse ljudje storijo, da bi zašli v težave. In niti ne vedo, kako so se znašli na robu.
Šerkezijeva čisto prva intervencija je bila smrtna. Bilo je težko mladeniču, »a čas te oblikuje, malo tudi otopiš. Smrti reševalci predelamo med seboj,« sem ter tja jim cinizem pomaga, imajo tudi psihološko pomoč, »a kaj naj mi svetuje mladenka, ki je pravkar prišla s faksa,« nekomu, ki je videl, v kaj vse se lahko zveriži truplo.
Imel jih je šestnajst, zdaj prištetih 23. Gorski reševalec – strnjeno natipkano so bili najprej žar, adrenalin in želja pomagati, adrenalin s časom zbledi, z žarom je kot z ljubeznijo do ženske, preide v ponos, tako da z ulomljanjem pojmov dobimo željo pomagati, ponos in dobre prijatelje.
In razmišljanje o prostovoljnem delu brez dlake na cepinu.