VEČER v soboto, Tema - Zvezdana Bercko: Ženske v Himalaji: Vitezinje brez strahu in meča
Alpinistke so se morale v Himalaji poleg strmih sten in vseh ostalih težav spopasti še s predsodki, tako moških kolegov kot širše družbe. A niso se dale; čeprav s precejšnjim zamikom so ženske med letoma 1974 in 1998 osvojile vse osemtisočake.
"Človek mora stopiti zelo visoko, da bi videl v dno svoje duše," pravi stara budistična modrost. Višje kot na osemtisočake ne gre. Na Zemlji je 14 vrhov, ki presegajo čarobno mejo osem tisoč metrov. Izpolnjevanje sanj o vzponu na vrhove, ki se skoraj dotikajo neba, je še zlasti v pionirskih časih himalajizma poleg alpinističnih veščin zahtevalo ogromno energije, neomajnosti, poguma, garanja in kljubovanja. Za ženske velja to še bolj; poleg strmih sten in vseh ostalih težav so se morale spopasti še s predsodki, tako moških kolegov kot širše družbe. A niso se dale; čeprav s precejšnjim zamikom so alpinistke med letoma 1974 in 1998 drugega za drugim osvojile tudi vse nepalske in pakistanske osemtisočake.
Tekma za osemtisočake
Prve tujke, ki so uzrle najvišje vrhove na svetu, so bile žene pustolovcev, ki so konec 19. stoletja začeli raziskovati tako nepalski del Himalaje kot Karakorum, ki leži na ozemlju današnjega Pakistana. Kmalu so začele tudi plezati, že v prvih desetletjih 20. stoletja so ženski višinski rekord dvignile nad 7000 metrov.
Po drugi svetovni vojni, kmalu po tistem, ko so moški preplezali prva dva osemtisočaka, je o takem vzponu razmišljala tudi francoska alpinistka Claude Kogan. Morda bi ji leta 1954 uspelo priplezati na Čo Oju, šesto najvišjo goro sveta, na katero so se tisto leto vzpenjali avstrijski alpinisti, vendar ženski niso dovolili, da bi se jim pridružila. Pet let kasneje je Claude Kogan poskusila z lastno odpravo na Čo Oju, na kateri pa je skupaj s soplezalko in nosačem umrla v snežnem plazu. S tem so se ženski poskusi na osemtisočakih za precej časa končali. Uveljavljeno prepričanje, da ženske za visoke nadmorske višine nimajo fizioloških pogojev, pa tudi drugi dejavniki so bili razlog, da so ženske himalajske vrhove osvojile s precejšnjim zamikom za moškimi, ki so do leta 1964 že opravili prve vzpone na vse osemtisočake.
Medtem je odrasla nova generacija alpinistk, ki so premagovale vse težje smeri. V 70. letih so se v Himalaji poleg Japonk in Američank poskusile tudi Poljakinje. To so bili časi, ko so se informacije prenašale nepredstavljivo počasi, sploh med težko dostopnimi himalajskimi dolinami, zato je vprašanje, ali so vedele druga za druge, a njihovi cilji, razmišljanje in strategije so bili zelo podobni, šlo je za to, katere bodo kot prve ženske stale na vrhu katerega od osemtisočakov. To je nato uspelo Japonkam, ki so leta 1974 preplezale Manaslu.
Logična pot tudi za ženske
Usode prvih žensk na najvišjih vrhovih so bile pogosto zelo zapletene, celo krute, piše češka alpinistka Dina Štěrbová v svoji knjigi Prve ženske na osemtisočakih, ki smo jo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu. Ne samo zaradi vseh naporov, ki so jih morale vložiti v svoje vzpone, še bolj zaradi poguma in vztrajnosti pri premagovanju predsodkov.
Štěrbová alpinistke, zlasti himalajke, imenuje vitezinje brez strahu in meča. Mednje gotovo lahko uvrstimo tudi slovenske alpinistke, čeprav našim vrhunskim plezalkam predvojnih in prvih povojnih generacij Himalaja ni bila dosegljiva. Tudi v prvih državno organiziranih, takrat še jugoslovanskih himalajskih odpravah, mesta za alpinistke ni bilo, četudi je Barbka Lipovšek Ščetinin že leta 1968 splezala na 7134 metrov visoki Pik Lenina, najvišji vrh Pamirja, Slava Mrežar Suhač pa leta 1977 na 7350 metrov visoki Nošak v afganistanskem Hindokušu.
Pripovedi o teh vzponih so prevzele takrat perspektivno plezalko Marijo Štremfelj. "Ob koncu 70. in v začetku 80. let se je v Sloveniji nabralo toliko dobrih alpinistk, da je bila ideja o ženski alpinistični odpravi realna," je pripovedovala na okrogli mizi po predstavitvi knjige Dine Štěrbove in premieri filma Ženske v Himalaji, ki je po scenariju Nuše Ekar in v režiji Boža Grlja nastal v produkciji RTV Slovenija. Leta 1982 je sedem članic ženske odprave doseglo vrh 7495 metrov visokega Pika komunizma v Pamirju. Potem je bila pot za dekleta odprta tudi v Himalajo. "So bile pa različne ideje - ali se usmeriti na osemtisočak ali izbrati težjo steno na katerem od nižjih vrhov," se spominja Marija Štremfelj.
Gonilna sila ženskega alpinizma pri nas je bila takrat Marija Frantar, ki je leta 1986 organizirala prvo slovensko žensko himalajsko odpravo, katere cilj je bil zahteven greben 7219 metrov visoke Južne Anapurne. "Odprava sicer ni bila uspešna, je pa vsekakor nakazovala pravo pot in smeri razvoja, ki imajo še danes največjo vrednost ne le v ženskem, ampak tudi v moškem vrhunskem himalajizmu," v dodatku h knjigi Prve ženske na osemtisočakih piše Viki Grošelj.
Še istega leta so Slovenke zabeležile vzpon na prvi osemtisočak, Marija Štremfelj je stala na vrhu 8051 metrov visokega Broad Peaka. "Možnost, da bi šla na osemtisočak, se mi je zdela logična, naravna pot, kakršno so 20 let prej prehodili tudi moški. Za to odpravo so izbirali že formirane naveze, prijavila sva se s soprogom Andrejem. Bila sem edina ženska v odpravi."
Slovenke v svetovnem vrhu
Štiri leta kasneje - 1990 - je Marija Štremfelj, spet skupaj z Andrejem, osvojila Everest. "Andrej je bil na Everestu že leta 1979 z Nejcem Zaplotnikom in nekaj časa je razmišljal, ali bi se sploh udeležil te odprave, na katero so ga povabili zamejski Slovenci. Potem pa je nekega dne rekel, kaj pa, če bi šla skupaj, saj Broad Peak nama je lepo uspel? Ni bilo lahko, takrat sva imela že dva otroka in bilo je še kup drugih vprašanj, tudi na gori smo imeli težave, zato smo spremenili prvotni načrt in se namesto po ameriški smeri s prvenstveno varianto na hitro odločili za smer prvopristopnikov. "Da sem prva Slovenka na Everestu, sem vedela, to je bila tudi gonilna sila, ki me je gnala skozi vse napore, s katerimi se srečaš v visokih gorah. Nisem pa vedela, da sva z Andrejem prvi zakonski par na vrhu, to sva izvedela šele kasneje."
Marija Štremfelj, mama treh otrok, ki ima za sabo 40 let alpinistične kariere, pa pravi: "Himalajizem na splošno je splet veliko različnih dejavnikov, eden od teh je gotovo čas. Vsaj v začetnih časih so odprave trajale tudi po tri mesece - in to je pomenilo tudi tako dolgo odsotnost od doma, družine, otrok, službe. Zato je za ženske zelo pomembno zaledje doma. Če greš na odpravo z gotovostjo, da doma vse teče, kot je treba, lahko izklopiš ta del svojega življenja in se osredotočiš na izbrani cilj. Bistveno je razumevanje tistih ljudi, ki ostanejo doma, da razumejo tvojo potrebo, da kljub vsemu, kar delaš v življenju, želiš še nekaj več." Po letu 1990 je vse več Slovenk sodelovalo na odpravah v Himalajo in druga visoka gorstva. Enega največjih uspehov je dosegla Marija Frantar, ki je leta 1990 kot prva ženska ponovila Schellovo smer v južni steni osemtisočaka Nanga Parbat in dosegla vrh gore. Žal pa je svojo pot tragično končala že naslednje leto pri poskusu prvega ženskega vzpona na tretji najvišji vrh sveta, 8586 metrov visoko Kangčendzengo.
Med pomembnejšimi mejniki slovenskega ženskega himalajizma Viki Grošelj navaja še prvi ženski vzpon v zahtevni smeri Eternal Flame v 6239 metrov visokem Trango Towerju v Pakistanu, ki ga je leta 2006 dosegla povsem ženska naveza - Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar, ter vzpone Irene Mrak, ki je organizirala in vodila številne odprave predvsem v pakistanski del Himalaje. Stala je na vrhu osemtisočaka Gašerbrum 2, v ženski navezi z Mojco Švajger je dosegla 8035 visok predvrh Broad Peaka, leta 2011 pa sta dekleti v alpskem slogu preplezali Diamirsko steno osemtisočaka Nanga Parbat.
Kot ocenjuje Grošelj, sledi žensko vrhunsko plezanje na velikih višinah povsem enakim ciljem kot moško, to je opraviti vzpon čim višje težavnostne stopnje, v alpskem slogu in po možnosti po novi smeri. Slovenci smo v svetovnem himalajizmu še vedno zasidrani v njegovem najožjem vrhu. In, brez vsakega dvoma, Slovenke tudi.
Pri moških občudovano, pri ženskah omaloževano
Je pa med vrhunskimi alpinisti, povsod po svetu in tudi pri nas še vedno relativno malo žensk. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, so na okrogli mizo z Dino Štěrbovo iskale predstavnice treh generacij slovenskih alpinistk.
"Res ne vem in ne razumem, zakaj se več žensk ne ukvarja z vrhunskim alpinizmom, saj je to ena najlepših dejavnosti. Tudi plezanje kot oblika gibanja je ženskam blizu, to se vidi v plezališčih, kjer je žensk celo več kot moških," pravi Tina Di Batista, ki je bila v Himalaji trikrat. Razmišlja, da je morda razlog mraz v visokih gorah, saj je znano, da ženske mraz prenašajo težje kot moški, mogoče družina, ženske so bolj časovno omejene.
Marija Štremfelj, mama treh otrok, ki ima za sabo 40 let alpinistične kariere, pa pravi: "Himalajizem na splošno je splet veliko različnih dejavnikov, eden od teh je gotovo čas. Vsaj v začetnih časih so odprave trajale tudi po tri mesece - in to je pomenilo tudi tako dolgo odsotnost od doma, družine, otrok, službe. Zato je za ženske zelo pomembno zaledje doma. Če greš na odpravo z gotovostjo, da doma vse teče, kot je treba, lahko izklopiš ta del svojega življenja in se osredotočiš na izbrani cilj. Bistveno je razumevanje tistih ljudi, ki ostanejo doma, da razumejo tvojo potrebo, da kljub vsemu, kar delaš v življenju, želiš še nekaj več."
Dina Štěrbová razloge za manjše število žensk v vrhunskem alpinizmu v knjigi strne takole: "Predsodki in psihološki dejavniki, še zlasti sprejetje tveganja, povezanega z izbranim alpinističnim ciljem. To je bilo preprosto različno vrednoteno. Pri moških se je občudovalo, pri ženskah pa večinoma štelo za prezira vredno lahkomiselnost in neodgovornost."
Usode prvih žensk na najvišjih vrhovih so bile pogosto zelo zapletene, celo krute
Tudi Dina Štěrbová, s soplezalko Vero Komarkovo prvopristopnica na Čo Oju, je mati. "Iz lastnih izkušenj se spomnim te frustracije, dvoma, občutka nemoči in pogosto tudi slabe vesti, ker sem sina pustila doma. Fenomen materinstva lahko mirno označimo za Ahilovo peto ženskega alpinizma, še zlasti himalajizma. Lepo je, ampak hkrati grenko, da se na vrhove športniki navadno podajajo v času, ko jim biološka ura veli začeti s potomstvom. Za moške to ni tako velik problem, čeprav seveda ta osnovna in radostna človeška dolžnost nikomur ne poenostavi življenja. Tudi moški alpinist se zaveda, kako hitro lahko svojega otroka prikrajša za očeta. Alpinistke pa to zaradi svoje ženske osnove doživljajo veliko bolj dramatično. Še zdaleč ne gre samo za dolgoročno prekinitev športnega udejstvovanja in izgubo kondicije, veliko slabša je globoka in samo težko premagljiva psihološka težava, ki se navadno pojavi pri vsaki mamici po rojstvu dojenčka. Pogosto se dogaja, da znane himalajistke otrok sploh nimajo ali pa jih imajo šele takrat, ko se svojemu zahtevnemu konjičku nehajo posvečati."
Tudi Irena Mrak nima otrok. "Zavestno sem se odločila tako. Če bi imela otroka, ne bi šla več v Himalajo. Alpinizem ni športno plezanje, zahtevata veliko več časa, fizične in psihološke priprave, tudi finančno je večje breme. So pa visoke gore, zlasti himalajske, izjemno kompleksne, pri tako zahtevnih vzponih je najpomembnejša glava, tu pa ne vidim razlik med moškimi in ženskami. Na nekaterih mojih odpravah so bili moški celo bolj 'cagavi' kot ženske."
Alpinistke so bile enotnega mnenja, da v navezi in na odpravi ni pomemben spol udeležencev, ampak njihove osebnostne lastnosti. "Sploh v Himalaji to gotovo velja. Samo en slab odnos v ekipi lahko podre vse. Spoštovanje med udeleženci je ključno, ne glede na to, da mogoče z nekom nimaš enakih pogledov, in ni pomembno, ali je moški ali ženska," je svoje videnje predstavila Marija Štremfelj. Dina Štěrbova pa je opozorila na pomen medsebojnega prijateljstva, ki se žal izgublja tudi že v alpinizmu. "Ne smemo dopustiti, da bi alpinizem postal samota v množici."
Zvezdana Bercko
Fotografije:
(1) Marija Štremfelj: “Bistveno je, da ljudje, ki ostanejo doma, razumejo tvojo potrebo, da kljub vsemu, kar delaš v življenju, želiš še nekaj več.” (osebni arhiv)
(2) Tina Di Batista: “Ne razumem, zakaj se več žensk ne ukvarja z vrhunskim alpinizmom, saj je plezanje kot oblika gibanja ženskam blizu.” (osebni arhiv)
(3) Irena Mrak: “Pri zahtevnih vzponih je najpomembnejša glava, tu ne vidim razlik med moškimi in ženskami. Na nekaterih mojih odpravah so bili moški celo bolj ‘cagavi’ kot ženske.” (osebni arhiv)
(4) Dina Šterbova: “Fenomen materinstva lahko mirno označimo za Ahilovo peto ženskega alpinizma, še zlasti himalajizma.”
Prve ženske na osemtisočakih
1974 Manaslu - Naoko Nakaseko, Mieko Mori, Masako Uchida (Japonska)
1975 Everest - Junko Tabei (Japonska)
1975 Gašerbrum 2 - Ana Okopinska, Halina Krüger-Syrokomska (Poljska)
1978 Anapurna - Vera Komarkova, Irene Beardsley Miller (ZDA)
1981 Šiša Pangma - Junko Tabei (Japonska)
1982 Daulagiri - Lut Vivijs (Belgija)
1982 Gašerbrum 1 - Marie-Jose Valencot (Francija)
1983 Broad Peak - Krystyna Palmowska (Poljska)
1984 Čo Oju - Vera Komarkova, Dina Šterbova (ZDA, Češka)
1984 Nanga Parbat - Liliane Barrard (Francija)
1986 K2 - Liliane Barrard, Wanda Rutkiewicz (Francija, Poljska)
1990 Makalu - Kitty Calhoun (ZDA)
1996 Lotse - Chantal Mauduit (Francija)
1998 Kangčendzenga - Ginette Harrison (ZDA)