Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Upam, da bo

Delo, 15.06.2019 10.08
Upam, da bo nekoč nekdo ponovil moj uspeh, šport se mora razvijati


Poglejte, kako poroča o nedavni Janjini zmagi PlanetMountain.com
Janja Garnbret veni, vidi, vici in Vail
z grafično podobo strojnega slovenjenja


 

nedelja, 16. junij 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 777

Delo - Mojca Finc: ... nekoč nekdo ponovil moj uspeh, šport se mora razvijati

Janja Garnbret, prva v zgodovini, ki je na balvanih zmagala na vseh tekmah sezone, nikoli ni iskala lahke poti, ampak najtežjo.

Zvezdnica plezalnih sten Janja Garnbret je stara komaj 20 let in v svetovnem pokalu ima 25 zmag. Pravi, da jo je neracionalno plezanje v preteklosti stalo še kakšne več; probleme v steni je namreč zavestno prepogosto poskušala rešiti po najtežji poti. V prvem delu letošnje sezone je osupnila z nepremagljivostjo na vseh balvanskih tekmah za svetovni pokal, česar v zgodovini športnega plezanja ni dosegel še nihče. Želi si, da bi se v prihodnosti pojavil nekdo, ki bi njen uspeh ponovil.

V Tokiu 2020 največja favoritinja

Janja Garnbret ima pri 20 letih 25 zmag v svetovnem pokalu. Tri sezone zapored je bila nepremagljiva v skupni razvrstitvi težavnosti in kombinacije. Pred enim tednom je prvič v karieri osvojila še seštevek v balvanskem plezanju. Na svetovnih prvenstvih je zbrala štiri kolajne, na evropskih tri. Na olimpijskih igrah v Tokiu prihodnje leto bo najbolj verjetna kandidatka za kolajno.

Kakšno je počutje zmagovalke štiri dni po velikem dosežku: govorimo o veseli in ponosni Janji, Janji, ki ji je odleglo, ali utrujeni Janji?
Še vedno sem vesela in ponosna. To je dosežek, ki mi pomeni največ od vseh in nanj bom ponosna vse življenje. Sem pa tudi še utrujena od poti in vsega, kar se je dogajalo. Kar ne morem verjeti, kaj mi je uspelo! Če bi mi kdo pred sezono dejal, da lahko na balvanih zmagaš na vseh tekmah, bi se samo nasmehnila, saj se je zdelo nepredstavljivo.

Kaj je bil na zadnji tekmi v Vailu največji izziv?
Višinska razlika. Bili smo namreč na 2500 m nadmorske višine. Čutila sem, da sem malce čudna, težko se je bilo prilagoditi. Občutiš, da ni tako, kot si navajen. Hitro se utrudiš. Dvakrat greš na balvan in zdi se ti, da ne moreš več. Ne moreš se spočiti. Druga stvar je bila še živčnost. To je bila zame najbolj živčna preizkušnja doslej, saj sem vedela, da sem lahko prvi človek v zgodovini športnega plezanja z zmagami na vseh balvanskih tekmah sezone.

Predvidevam, da je bila tudi regeneracija v primerjavi z drugimi tekmami zato daljša?
Doma sem takoj občutila utrujenost. Nisem si predstavljala, da bi se lahko takoj spet vrnila k treningom, vzela sem si nekaj prostih dni, v sredo sem začela spet plezati, a nič pretežkega, samo zaradi občutkov. Drži, to je bila tekma, po kateri sem bila doslej najbolj utrujena.

Po prihodu iz ZDA ste se umaknili domov na Koroško. Tam najbolj najdete svoj mir?
Večinoma sem pri Domnu (Škoficu, izbrancu, op. a.) na Gorenjskem, tam so tudi boljše razmere za trening, rada pa pridem tudi domov na Koroško zaradi družine. Da se vidimo in malo pomenimo.

Lani ste si pred svetovnim prvenstvom poškodovali desno ramo, zdaj v ZDA vam je nagajala leva – kakšno je stanje?
Med plezanjem moram biti previdna, ne smem delati gibov, pri katerih čutim bolečino. Takoj, ko jo začutim, je bolje, da se ustavim. Fizioterapevt pravi, da ni nič resnega, vendar naj pazim. Z rameni imam nekaj težav, posvečati jim moram veliko pozornosti, delati preventivne vaje. Nisem edina, vsi plezalci imamo tovrstne probleme. A verjamem, da bo vse v redu.

Kakšne poškodbe so vaše stalne spremljevalke? Verjetno krvaveče blazinice na prstih?
Nisem tista, ki ji krvavijo blazinice med plezanjem, me pa pečejo. Ramena niso boleča, samo preventivno moram skrbeti, da se ne bi resno poškodovala. Stalnica so modrice in odrgnine. Letos sem si zvila gleženj, sicer pa nimam poškodb – no, bom raje trikrat potrkala na les.

Ste bili po polfinalu v Vailu tudi jezni? Kako jeza deluje na vas?
Nisem bila, to je bilo samo zaradi živcev, ker nisem dosegla prvega vrha, naslednje tri pa sem potem rešila v prvem poskusu. Vesela sem bila, da sem se uvrstila v finale, saj v preteklosti v Vailu tako daleč še nisem bila. Nisem bila razočarana. Sicer pa moraš pri sebi najti pravo ravnovesje med jezo, sproščenostjo in veseljem. Name jeza ne vpliva pozitivno.

Na tistih balvanih, ki so bili za tekmice nerešljivi, ste vi vso sezono blesteli. Preplezali ste jih, kot da so bili povsem enostavni.
Tudi jaz se sprašujem, zakaj je tako in nimam odgovora. Morda sem bolj sproščena. Če nobena tekmica ne doseže vrha, imam upanje, da bom pa jaz tista, ki ji bo uspelo. In ker sem toliko bolj sproščena, to tudi storim.

Pri zadnjem balvanu v Vailu se je zdelo, da ste ga preplezali do vrha že v mislih, še preden ste sploh šli na steno.
Vedela sem, da potrebujem vrh. Bila sem v svojem elementu, povsem osredotočena, res sem si predstavljala v mislih, kako ga preplezam. Brez kakršnegakoli ponovnega ogleda sem se ga lotila takoj, nič nisem razmišljala in naenkrat sem se znašla na vrhu. In potem so se mi ulile solze. Nikoli nisem bila tako čustvena.

Imate sicer dovolj časa za ogled problemov, ki jih rešujete?
Na voljo imamo dve minuti za ogled vsakega, kar je dovolj. Če je povsem jasen, kot je bil zadnji v Vailu, je to to – tam nisem imela več kaj početi, v 20 sekundah je bilo vsega konec, zlezla sem na vrh. Pri tretjem pa je bilo veliko oprimkov in potreboval si malo več časa. Pri balvanih je ponavadi tako: bolj ko gledaš, manj ti je jasno. Zato je bolje vse skupaj pustiti in ko prideš pred steno, začneš plezati. Takrat začutiš, kaj deluje in kaj ne.

Komentator na kanalu mednarodne zveze, ki prenaša tekme, je dejal, da takšne prevlade, kot jo vi kažete, v zgodovini plezanja še nismo videli in morda je nikoli več ne bomo. Kaj pravite na to?
V čast mi je to slišati. Verjamem, da bo čez petnajst let, ali pa morda že prihodnje leto, prišla neka nova plezalka, ki bo delovala na enak način. Podobno kot sem prišla jaz s petnajstimi leti in v Chamonixu postala evropska podprvakinja. Prepričana sem, da bo enkrat nekdo ponovil moj dosežek. Vsaj upam, da se bo to zgodilo. Šport se mora razvijati.

Vaš kolega iz reprezentance Jernej Kruder je dejal, da imate moški slog plezanja, da si drznete tvegati in delati gibe, pri katerih si druga dekleta ne zaupajo.
To mi je reklo že veliko ljudi in je res. Zgodi se, da kdaj »zacincam« in se obotavljam, v večini primerov pa si upam tvegati gibe, ki si jih kakšna druga tekmica ne bi upala. To je moja prednost. Vsaka ima svoj slog, v katerem se počuti udobno. Moj je pač takšen in ne bi ga spreminjala.

Nekaterih problemov v steni se lotevate povsem drugače od tekmic.
Sem oseba, ki ne išče lažje poti, ampak poskusi najtežjo in upa, da ji bo uspelo. V prejšnjih letih sem imela težave, ker sem iskala pot do vrha na težji način. Zelo zahtevna in stroga sem do sebe. To je napaka, ki me je pogosto stala zmage. Morda se je to letos malo spremenilo in plezam bolj racionalno. To tveganje se namreč lahko izide kot uspešno ali neuspešno. Meni je pomembno to, da dam ob vsakem tveganju od sebe sto odstotkov. Če se izkaže, da ne deluje, poskusiš nekaj drugega. Pomembno je, da iztisneš iz sebe svoj maksimum.

Je ta moški slog plezanja tudi odraz treninga s fanti? Z Domnom veliko vadita skupaj.
Ne zdi se mi, da sem se tega naučila. Od majhnega sem takšna.

O vas ves svet športnega plezanja govori z izbranimi besedami. Če bi se postavili na drugo stran in bi opazovali vaše letošnje nastope, kaj bi rekli Janji?
Rekla bi ji, da je nora, neverjetna! Zanimivo se mi zdi, da mi vsi pravijo, da sem med reševanjem problemov v steni videti, kot da nimam težav. Pa ni tako. Večkrat mi je bilo težko.

Pogledate kakšno svojo tekmo?
Včasih tega nisem marala oziroma se mi je zdelo, da če preveč debatiraš o neki stvari, potem preveč razmišljaš, kar pa ni dobro, ker se lahko »zaplezaš«. Prideš na tekmo in se ukvarjaš samo s tem, kaj moraš popraviti, namesto da bi preprosto plezal. Zdaj, ko sem malo starejša, to vzamem kot šolo. Napake poskušaš odpraviti na treningih, na tekmah pa pozabiš na vse in samo plezaš. Rada pogledam svoje nastope – dobre in slabe.

Pa res še najdete kaj slabega?
Seveda. Precej se še da popraviti.

Katere športe ste spremljali v otroštvu prek medijev?
Umetnostno drsanje, gimnastiko, atletiko, tudi smučanje. Nikoli pa nisem namensko gledala, kdaj bo kaj na sporedu.

Plezanja, ko ste bili otrok, ni bilo v televizijskih prenosih, kajne?
Ne, sem pa tekme spremljala prek spletnega kanala mednarodne zveze.

Tudi zdaj na televiziji ni veliko priložnosti videti, kako plezate, a priljubljenost tega športa pri nas je vse večja.
Tudi meni se zdi tako. Več se piše o plezalcih.

Vam laska, da ste zvezdnica športnega plezanja, ali bi se raje kdaj umaknili?
Včasih bi se hotela kar malo skriti. Po tekmi bi si želela malo časa, da si uredim misli in dojamem, kaj se je zgodilo. Se pa s tem ne obremenjujem. Delam svoje, še vedno sem ista oseba, nič drugače se ne obnašam, ko sem v javnosti ali ko sem sama doma.

Kaj vam pomeni to, da ste vzor otrokom?
To me pa veseli. Fino mi je, da pridejo do mene po avtogram, da bi bili radi kot jaz. Rada bi jim pokazala, da se da. In upam, da se bo v prihodnosti pojavila kakšna deklica, ki me bo imela za vzor in se bo znašla v enakem položaju, kot sem se jaz ob Mini (Markovič, op. p.), svoji vzornici, s katero sva hitro postali največji tekmici. Panoga mora iti naprej, novi rodovi pa morajo premikati meje.

Letos so vas zaposlili v športni enoti Slovenske vojske, sponzorirati vas je začel Red Bull. Je bilo mogoče že pred tem živeti od plezanja?
Da, bilo je mogoče, ne morem pa reči, da bi lahko zdaj končala kariero in živela naslednjih nekaj let samo od tega. Za zdaj sem preskrbljena, pozneje pa se vidim v trenerski vlogi. Ko bova z Domnom odprla plezalni center, bi rada vodila kakšno skupino in začela tudi to pot. Škoda bi bilo, da svojega znanja in izkušenj ne bi prenesla naprej.

Še letos gradnja plezalnega centra

Garnbretova s fantom Domnom Škoficem načrtuje skupni plezalni center. »Počasi se zaključujejo kalkulacije, Domnov oče se s tem ukvarja. Jaz sem bolj za stene, povem, kaj bi bilo primerno. Graditi se bo začelo letos,« je razkrila 20-letnica, ki se vidi v novem projektu tudi v vlogi trenerke.

So denarne nagrade takšne, kot so bile na ekshibiciji na Kongresnem trgu, na tekmi Triglav The Rock?
Manjše so. Nagrada za zmago v svetovnem pokalu je 3800 evrov, vendar je treba pri tem odvesti še davek.

Koliko plezalcev lahko živi od tega športa?
Tisti, ki so si ustvarili ime. To so pravzaprav tisti, ki ne tekmujejo – denimo Sasha DiGiulian. Nekoč je tekmovala, zdaj več ne. Dobro se je spromovirala in lahko živi od tega.

Vrhunec bo panoga doživela na olimpijskih igrah v Tokiu 2020. Kolajne bodo podelili za kombinacijo vseh treh disciplin (balvani, težavnost, hitrost). Za OI 2024 pa plezanja še niso potrdili.
Drži, niso, je pa panoga med predlogi. Balvani in težavnost naj bi bili združeni v eno disciplino, hitrost pa bi bila ločena. Kar je veliko veliko boljše kot v Tokiu, ampak še vedno to ni to, saj gre za tri povsem različne discipline, obravnavati bi morali vsako posebej.

Koliko karavano zmotijo razprave o tem, ali bo plezanje v olimpijskem programu ali ne?
Ker bo panoga prvič na OI, so vsi motivirani. Nihče ne mara kombinacije, ampak vsi jo trenirajo. Ko bodo OI mimo in ne bo treba trenirati hitrosti, je nihče ne bo več vadil. Hitrost je povsem nekaj drugega kot dejansko plezanje. Vsi smo malo razočarani, ker s takšnimi kombinacijami uničujejo naš šport, a smo se sprijaznili s tem. Ni mi v veselje, da bi v svojem programu vadbe vseskozi imela hitrostno plezanje, ampak nekajkrat na leto je v redu. Super je, ko vidim, da se moj čas izboljšuje. Ne prikaže pa ta disciplina prave odlike plezalca.

Sezona bo še dolga. Na sporedu so še tekme v težavnostnem plezanju v svetovnem pokalu, svetovno prvenstvo in olimpijske kvalifikacije. Bo za vas po vseh dobljenih tekmah na balvanih naprej lažje ali težje?
Seveda mi bo lažje, saj je bila zmaga v balvanskem seštevku moj glavni cilj sezone. Imam pa zdaj še drugi cilj v težavnosti in na SP. V istem ritmu bom poskušala nadaljevati, uživati in kar se zgodi, se zgodi. Če bi se odvijalo naprej enako kot na balvanskih tekmah, bi bilo popolno!

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker