... ki rešujejo težave vseh vrst — Gremo v hribe
Mogoče res večina superunakinj in junakov nosi ogrinjala in gate čez pajkice, ampak izjema, ki potrjuje pravilo, so gotovo gorske reševalke in reševalci. Junaki gora, ki se žrtvujejo, da rešujejo. Njihova hrabrost, nesebičnost in pripadnost so spoštovanja vredni, ob njihovih reševalnih zgodbah se naježi koža in v grlu zraste cmok.
Gorski reševalci so ekipa izkušenih hiribolazcev, alpinistov, zdravnikov, vodnikov reševalnih psov, ki so visoko usposobljeni in trenirani za reševanja vseh vrst, ki hribe poznajo kot lasten žep in ob pomoči pilotov vojaških in policijskih helikopterjev živijo v pripravljenosti na klic. Za svoje delo ne prejemajo plačila, kar na nek ironičen način rešuje zadrego, saj takega dela v denarju sploh ni mogoče ustrezno ovrednotiti. Zelo ironičen.
Kaj torej človeka žene, da je pripravljen v trenutku, ko zazvoni, vstati od nedeljskega kosila, razkleniti objem, odkorakati iz pisarne, obesiti svoj vsakdan na obešalnik in se odpraviti na pogosto tvegano pot reševanja popolnih neznancev?
"Če bi me to vprašali 20 let nazaj, bi rekel neizmerna želja, žar, adrenalin. Po toliko letih, številnih preživetih urah na reševanjih, v težkih razmerah, ko se včasih ni vedelo ali bomo prišli vsi dol, po vseh videnih razbitih telesih, znancih in prijateljih, ki smo jih prenesli z gora, se na poti borili za njihovo življenje, ki je tik pred zdajci ugasnilo; in na drugi strani neizmerni sreči, veselju objokanih deklet, otrok, staršev, ko smo jim v naročje vrnili njihovo ljubljeno osebo, živo … Adrenalin je s časom zbledel. Žar se je kot ljubezen z žensko, ki z leti prerase v zaupanje, spremenil v ponos. Ostala je želja, želja pomagati. Mi, pa kot nadebudni alpinisti z vseh vetrov, dobri prijatelji, ki si zaupamo in verjamemo. Želja pomagati, ponos, dobri prijatelji … to me žene," je o svoji gorečnosti povedal Matjaž Šerkezi, dolgoletni in zelo aktivni član GRS Kamnik.
GRSjevci med planinci uživajo velik ugled, vseeno pa še preredko upoštevamo njihove nasvete, ko opozarjajo na nevarne razmere, spodbujajo varno gibanje v gorah, priporočajo uporabo ustrezne opreme, opominjajo na kondicijo in preudarnost. Morda nekateri prav zaradi zaupanja vanje včasih nanje prelagajo del skrbi za lastno varnost – »če bo šlo kaj narobe, nas bo že GRS rešila«. Kar je vsaj nedopustno in nespametno, če že ne kompletno neumno in neodgovorno. (Preberi več o nujni opremi, ki ne sme manjkati v nobenem planinskem nahrbtniku.)
Kljub temu, da jih navadni smrtniki – sploh tisti, ki so imeli z njimi izkušnje in so zaradi njih sploh še z nami – smatramo za superjunake, so tudi GRSjevci le ljudje. Imajo družine, službe, sobne rastline, hobije, skratka – svoje življenje. Ki je tako krhko, kot tvoje in moje. »Gorski reševalci imamo velik ugled in skoraj bi lahko rekli slavo. To nam izredno veliko pomeni in nam je v zelo veliko spodbudo pri našem delu. S tem se pravzaprav hranimo. Ob vsem tem ugledu pa planinci in javnost pričakujejo od nas, da bomo storili vse, kar je mogoče, ob tem pa verjamejo, da smo res sposobni storiti čisto vse. Tudi sami smo vedno bolj prepričani v to, da za nas ni ovir. Včasih pozabljamo, da smo navadni ljudje z vsemi svojimi slabostmi in šibkostjo in nismo nikakršni nadljudje ali supermani. Med nami včasih ni nikogar, ki bi pomislil, da smo med reševanjem precej bolj v nevarnosti.« (Malešič F., Griljc C., Kopač V., Štebe M., Škarja T., et al, 2002, Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom: ob devetdesetletnici Gorske reševalne službe Slovenije in osemdesetletnici Postaje Gorske reševalne službe Kamnik, PZS, str 424)
Res je, da zmorejo ogromno, ker so neustrašni in imajo srce na pravem mestu, pa vendar to tudi njim kdaj vsaj za trenutek zastane. Kadar se v gorah kaj hudo zalomi, se morda po malem lomi tudi srce. So pač le ljudje.
In biti samo človek je pomembno. Ne direktorica, tajnica, influencer, kulturnik, lastnik Audija, veleposestnica. Le človek. Ko se v hribih znajdemo v stiski po lastni neumnosti, neizkušenosti ali po spletu nesrečnih naključij, nam od vseh nazivov ostana samo še ta in vse, kar morda v dolini šteje, izgubi sijaj. Takrat spoznamo, kako je biti človek človeku, in česa so sposobni le ljudje z junaškim poslanstvom.
#vednovarno #vednoodgovorno
Donacijo za gorske reševalce bomo zbirali tudi v soboto, 15. junija 2019, v Mojstrani, na prizorišču pred Slovenskih planinskim muzejem. Poklonili se bomo dnevu Gorskih reševalcev in jih opazovali v akciji. Pomerili se bodo namreč v tekmovanju ekip z vse Slovenije v prvi pomoči v gorah in nas naučili, kako postopati, ko se znajdemo v težavah.
Vabimo vas med 8. in 16. uro, ko bomo zbirali podpise, za katere bo v vašem imenu Pivovarna Laško donirala 1 EUR za Gorsko reševalno zvezo Slovenije.
Med 8. in 16. uro se bodo na prireditvenem prostoru zvrstile številne družabne nagradne igrice za mlade in mlade po srcu, otroci pa bodo lahko ves čas ustvarjali in se zabavali v izobraževalnih in ustvarjalnih delavnicah.
Slovenski planinski muzej bo ta dan ves dan in celo noč odprt za vse brezplačno. #poletnamuzejskanoč