Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Solarni radiatorji

AO Jesenice, 11.06.2019
Solarni radiatorji

sreda, 12. junij 2019, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 487

AO Jesenice - Lidija Režek–Družijanič: Med tem ko je večina že vključila klimatske naprave in ko ...

... se plaže ob morju že veselo polnijo s trupli željnih bronza barve, sva midva z Božom poiskala užitke med bio-solarnimi radiatorji. Da pa nama ne bi uspeli pokazati svojo napačno naravnano delovanje, sva jih prelisičila z ranim vstopom. Ja; ti solarni radiatorji so namreč »naštelani«, tako da poleti ogrevajo, pozimi pa le stežka dajo kaj od sebe. Prav taki so tudi v Tulicah (beri Tulovih gredah). Ampak gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Z Božotom sva se v petek zarana spustila z Gorenjske proti morju in naprej do Paklenice. Ob prihodu so bile temperature in sonce že v višavah. Ni bilo kaj razmišljat, plezat bo treba v še nekaj podarjenih senčnih stenah. Vstopiva v Zimski cvijet (6a+, 210 m). Odličen izbor! Sončnim žarkom sva se izognila vse do vrha smeri in večji del sestopa. Priporočljiva, za začetek ne predolga smer, s konstantno napetostjo.

V soboto se skupaj s prebujajočo zarjo odpraviva na Tulice, kjer potrpežljivo čaka Winnetou. Tistega uprizorjenega Winnetoua že dolgo ni več, je pa po njem imenovana Winnetou (6a+,420 m). Lahko bi jo imenovali tudi Winnetou čez tri stebre. Smer poznava, saj sva jo plezala že pred leti, tako da sva vedela, s čim nama bo lepotica postregla. Blagodejen 15-minutni dostop in že se ti vstop postavi pokonci, začenši z dvema konkretnima raztežajema. Po treh pa si že na vrhu prvega stebra. Kratek spust ob vrvi in stojiš pred drugim stebrom in tako naprej; po štirih cugih si na vrhu drugega, nato nekaj metrov sestopa in si pod tretjim stebrom. Še štirje cugi in si na vrhu smeri, kjer si poleg top plezanja nagrajen še z navdihujočimi razgledi ptičje perspektive širom okoli in navzdol. Kdor na Tulicah išče mine, bo razočaran. Kdor si želi brezmejne plisirane vzpone, je tamkajšnja divjina pravi naslov.

Rana ura – prijazna ura, da ti poleg plezanja še večinoma skritega pred neprizanesljivimi UV sevanji, prizanese še z dovoljšnjim preostankom dneva za obisk tamkajšnjega legendarnega staroselnega pastirja, skok v morje, razvajanja brbončic z gastronomskim okušanjem in na koncu na terasi ohlajanja telesa od zunaj in znotraj.

Nedeljski dan pred odhodom se nama ni in ni dalo spravit iz kanjona Paklenice. Splezala sva Joe de Ripper (6a, z vstopno Lidijino smerjo 110 m) in nato še Trik (5a/a+, 125 m), na koncu pa sproščala v družbi matičarjev. Zanimivo je bilo slišati njihov tradicionalni pozdrav na vrhu splezane smeri.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker