Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rzenik

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
nedelja, 9. junij 2019, ob 05:29, Silvo Baznik, ogledov: 1303

Silvo Baznik: Sončen dan z nekaj oblakov in vetra, napoved kot naročena za sprehod v objemu gora. 

Sonce je že visoko na nebu, ko se šele peljeva na izhodišče pohodne ture. Kolona vozil se po polžje premika na drugi strani avtoceste v smeri mesta, medtem ko midva voziva v obratni smeri. Iz avtoceste preko Domžal in Kamnika proti Kranjskemu Raku, kjer greva na makadam in se ustaviva šele na parkirišču za Ušivcem na Veliki planini.

Zamenjava obutev, oprtava nahrbtnika in s palicami v rokah stopava po gozdni cesti večino časa navzdol v smeri planine Dol. Minute minevajo in ceste kar ni in ni konec. Drevesa mečejo senco in poskrbijo, da nama ni prevroče. Venomer pogledujeva proti desni, kjer se kaže gozdnato pobočje Rzenika nad planino Dol in končno zagledava Kalški greben, ki pa žal že ima sivo kapo.

Še zadnji spust po cesti in sva na planini, kjer je polno rumenih cvetov regrata. Stopiva proti zahodu do drevesa s tablo za smer Konj, kjer greva desno čez travnik v gozd. Pot se postopno a vedno bolj vzpenja. Oznak ni veliko vendar je lepo sledljiva. Višje gre mimo manjšega razgledišča in kmalu stopava po redkem gozdu, ki preide v pas ruševja, od koder je le še kratka pot do skalnatega grebena, ki se prevesi in preide v travnike planine Rzenik. Na planini stoji Mlakarjeva bajta in tu narediva prvi kratek postanek in nato stopiva proti zahodu preko trav v iskanju stezice. Z nekaj truda najdeva komaj vidno stezico, ki naju popelje v pas ruševja, kjer so pridne roke pred leti posekale vejevje in naredile prehod za pohodnike, ki se sedaj počasi oži. Stezica je z obeh strani obdana z ruševjem in tako ne daje veliko možnosti za razgled. Šele ko stopiva na rob grebena, ki prepadno pada na sever v dolino Kamniške Bele, vidiva visoke gore, katerih vrhovi so skriti v oblakih. Stezica gre nato z grebena desno in nato še malce navzgor do travnatega vrha z nekaj skalovja. Običajni mir v gorah tokrat moti visoko in nizko preletavanje vojaškega letala in čez nekaj minut pride še vojak, ki nemudoma vzpostavi vezo.

Na vrhu 1833 m Rzenika je kljub vetru prijetno, izmenjujeta se sonce in senca, midva pa pogledujeva naokoli. Spodaj pod nama slišiva nekaj glasov pohodnikov, ki hodijo med ruševjem na Konja. Kljub sopari v zraku so dobro vidne gore, le Grintovec nikakor noče pokazati svoj vrh. Lepo so vidne planine in Gradišče na Veliki planini, pod nama pa še planina Rzenik.

Po daljšem odmoru in okrepčilu se počasi odpraviva z vrha. Tokrat greva proti vzhodu po stezici, ki poteka tik ob grebenu, kjer se bohoti gorsko cvetje Clusijevega svišča, brezstebelne lepnice, navadnega slečnika in drugo. Spust popestrijo še metulji, ki pridno obletavajo cvetje. Z Rzenika sestopiva na pobočje Konja, se obrneva desno in greva na planino, kjer malce zastaneva ob hrupu preletov letala ter nato stopiva v gozd in se po poti vzpona ob srečanju s skupinico planincev vrneva na planino Dol.

Na planini je nekaj obiskovalcev, ki so se pripeljali z avtomobilom in pohodnika, ki stopata pred nama preko planine v gozd. Nekaj trenutkov posvetiva fotografiranju in občudovanju narave, nato pa stopiva preko poljane rumenih cvetov v gozd in pričneva vzpon skozi gozd na planino Konjščico, kamor prispeva po slabih pol ure hoje. Na planini pasejo govedo, vse je v cvetju. Zlasti veliko je pogačic, svišča in ranjaka. Nebo je ena sama sivina in prve meglice pritiskajo navzdol in že objemajo višje predele planine.

Kaj hočeva, tako pač je in zato le pot pod noge in greva dalje v smeri središča planote. Srečava nekaj planincev, hodiva mimo Velike jame, v bližini Koritnega vrha, po kolovozu in poteh, med jamami in vrtačami. Vidiva, da so ostanke neke bajte vrgli v bližnjo vrtačo, posekali kopico ruševja in pustili nekaj velikih kupov suhega vejevja zobu časa. Prideva do ceste na Zelenem robu, se obrneva proti Velikemu stanu in nato stopiva do znamenite jame Vetrnica. Po nadelanem stopnišču se spustiva v jamo, ki jo sestavljata Mala in Velika Vetrnica, ki sta nastali ob porušitvi stropa. V jami je še ostanek snega. Za nama je prišla glasna skupina tujcev, ki pa na srečo niso ostali dolgo in v jamo se je vrnila tišina. Iz jame se vrneva na prosto, stopiva med cvetove gorskega cvetja po trati na cesto in do Velikega stanu. Veter poštene brije in zato greva dalje. Spustiva se v dolino med Tiho dolino in pobočjem Bukovca in se povzpneva na planino Dovja Raven mimo številnih naravnih napajališč za živino, ki dajejo svojevrsten pečat naravi. Svoj pohod nadaljujeva mimo bajt Stolniškega stanu na cesto proti Ušivcu. Raje kot po cesti greva po travnatnih pobočjih, od koder je lep pogled na Rogatec in Lepenatko ter dolini Lučnice in Savinje, nad katero se vzpenja Raduha.

Hodiva in hodiva, zapustiva cesto in se po poti spustiva do parkirišča, kjer zaključiva s hojo. Ko se odpravljava, pridejo planinci, ki sva jih srečala pri sestopu z Rzenika in beseda da besedo. Bili so na Konju in planini Konjščici. Oboji zadovoljni z opravljenem sprehodom se tako odpravimo proti domu.
 

eXTReMe Tracker