Silvo Baznik: Danes na kolo, se odločim, po ogledu neba
nad Ljubljano.
Piha veter, na nebu je nekaj koprene in oblakov, Kamniške gore so skrite za sivino, ko naredim prve obrate na kolesu. Od doma na vzhodu Ljubljane hitim preko mostu čez reko Ljubljanico s pogledom na domači Debni vrh in vozim ob reki v Zavoglje in Sostro, kjer odvijem na nekajkilometrski klanec, ki me bo popeljal na Pečarja, kjer se lahko spustim v dolino Besnice ali pa nadaljujem kolesarjenje v klanec proti Žagarskemu vrhu.
Po nekaj ovinkih na klancu žal naletim na žalostno a resnično dejstvo, ki samo potrjuje rek “samo, da ni pri meni”. Ob cesti je velik kup odpadkov vseh vrst, ki jih je človeški izmeček stresel s polnega kamiona in izničil tako lepo naravo in jo bo verjetno odnesel brez posledic zase, a žal naredil ogromno škodo, da o drugem niti ne govorim. Taka je naša realnost. Še nekaj klanca in sem na Pečarju, odvijem desno in nadaljujem vožnjo v klanec do klopce ob cesti na Žagarskem vrhu, kjer naredim kratko pavzo.
Danes imam s seboj fotoaparat in zato sem se in se še bom nekajkrat ustavil. Naredim nekaj fotografij s pogledom na Lipoglav in Pugled, nato pa nadaljujem z vzponom in spustom po grebenu hribovja skozi naselje Javor. Pot nudi lepe razglede na hribovja in vasi.
Preden se cesta spusti proti središču vasi, odvijem levo in po nekaj deset metrih zapustim asfalt in preidem na makadam, ki se hitro prične vzpenjati in se moram pošteno potruditi, da ne stopim s kolesa dokler ne pridem na vrh dolgega klanca pod kmetijo Pri Teličarju. Sledi spust na gozdno cesto, ki poteka skozi gozd in ima nekaj ravnine, kopico spustov in vzponov sledeč grebenu valovitega hribovja, preide v kolovoz, ki je dobro utrjen, tako da mi tokrat ni potrebno stopiti s kolesa, le nekaj več truda je potrebno vložiti za premagovanje klancev navzgor in previdno navzdol z uporabo zavor za čimpočasnejšo vožnjo. Kolovoz čez čas preide v gozdno cesto. Tudi tu so dobro utrdili cestišče in le enkrat sestopim, ko zadnje kolo zavrtim v prazno. Prevozim še zadnje ovinke v gozdu in pripeljem na Mali vrh in s tem na asfalt.
Spustim se z vetrom v laseh proti središču vasi, se za kratko ustavim, da naredim nekaj posnetkov in nato skozi vas strmo navzdol v Trebeljevo, kjer bi lahko odvil v dolino Besnice, a to danes ni moj namen in tako kolesarim naprej in kmalu navzgor po klancu v Prežganje in do cerkvice Sv. Marjete, od koder je lep pogled na prekolesarjeno hribovje. Iz torbice na kolesu vzamem nekaj kalorij, ki nadomestijo porabljeno energijo, iz bidona steče nekaj požirkov vode z magnezijem in čas je za odhod.
Spustim se po klancu navzdol v naslednjo vas Volavlje, kjer me dočaka naslednji daljši vzpon. Volje in moči je dovolj in metri brzijo izpod koles. Cesta se prevesi in že sta vidna Janče in Tuji grm. Spustim se navzdol in pri transformatorju odvijem na makadam, kjer moram krepko držati krmilo zaradi številnih jam na cesti. Košnja je na vrhuncu, to je videti že lep čas in tudi tu trava pada pod kosilnicami na strmih travnikih ob gozdovih. Cesta se prevesi in ponovno je potrebno prestaviti v lažje prestavno razmerje in z nekaj več moči premagati klanec do vasice Gabrje, kjer grem po asfaltu na dvoinpolkilometrski klanec, ki vse do vrha ne popusti. Pripeljem v Janče in s tem opravim z večjimi vzponi na današnji turi.
Iz vasi se sputim po asfaltu, a že po dobrih sto metrih odvijem levo na makadam in ponovno previdno navzdol ob stalnem tresenju kolesa. Ko pridem iz gozda na krajšo ravnico, ustavim. Ob cesti so še nepokošeni travniki in sredi njih ob robu gozda je zbrana čreda konj. Seveda fotografiram in uživam v vetru in zibanju travniškega cvetja. Lepo, lepo in še enkrat lepo, a potrebno je iti dalje. Ponovno stopim na pedala in zavrtim gonilko. Kolesa drsijo po kamnitem cestišču, sledi kratek spust in sem pri idilični hiši z obnovljenim gospodarskim poslopjem in kar je najpomembnejše za pohodnike in kolesarje pod drevesom sta klopci in miza, ki vabijo in kot že nekajkrat se tudi tokrat ne uprem klicu. Prislonim kolo ob drevo, sedem za mizo in se okrepčam z dobrotami, ki jih imam s seboj. Nikjer ni nikogar, le polprazna steklenica in poln kozarec na mizici ob poslopju sta nemi priči življenja. Uživam v tišini in nato se odpravim dalje. Cesta gre malce navzdol in malce navzgor in že sem v Zgornji Jevnici, od koder gre le še navzdol ob pogledu na hribovje nad Savo. Prekolesarim številne ovinke in mimo redkih hiš na najbolj strm del pred dolino, kjer se ovinki močno zgostijo in je vožnjo potrebno opraviti z vso skrbnostjo in že sem v Spodnji Jevnici in s tem v dolini, od koder grem proti vzhodu.
Kolesarim med gozdom in železniško progo, ki jo kmalu prečim in se že vozim ob reki Savi. Po nekaj kilometrih sem v Lazah in nadaljujem vrtenje pedalov po cesti ob progi na eni strani in reko na drugi in ne gre, da se vsaj enkrat ne ustavim. Zapustim cesto in grem na obalo reke, kjer ribiča mečeta trnke v reko v pričakovanju dobrega ulova, jaz pa naredim zadnjo današnjo panoramsko sliko
in odhitim nazaj na cesto ter odkolesarim do sotočja. Tudi tu se ustavim, saj je pogled na obe reki, Ljubljanico in Savo, lep in bi bilo škoda le iti mimo. Fotografija in že grem dalje.
Še zadnji kilometri se vale izpod kolesa, še nekaj ovinkov in že peljem po domači ulici, kjer ustavim pri domu, kjer pozdravim ženo na vrtu. Nekaj ur na kolesu je hitro minilo in jutri bo nov dan in morda spet kaj novega...