Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Narcise na Golici

   
   
   
   
   
   
   
   
nedelja, 2. junij 2019, ob 07:00, Silvo Baznik, ogledov: 1594

Silvo Baznik: Po jutru se dan pozna. 

Jutro se prebuja in z njim tudi sam. Pripravim zajtrk, pridruži se mi sin in čez nekaj minut sva že v avtomobilu in se peljeva pod oblačnim nebom na današnjo turo. Na obvoznici je že prava norija, tudi na avtocesti je dosti prometa in z Jesenic se povzpneva v Planino pod Golico, kjer parkirava avtomobil.

Preobujeva se, oprtava nahrbtnika in pod še vedno oblačnim nebom stopiva mimo številnih kažipotov desno na cesto, kjer je parkirišče pod Savskimi jamami. Stopava po makadamu v smeri Markljevega Rovta ob bučnem Črnem potoku, katerega vode padajo preko številnih pregrad do mostu, ki preči potok. Sva na manjši jasi z mizo in klopmi ob zagrajenem Korlnovem dednem rovu, najdaljšem rudniškem rovu Savskih jam. Z jase stopiva na markirano pot, kjer že po nekaj višinskih metrih greva mimo slapu Bašar, ki po obilnem deževju bučno pada preko stene. Pot se vije skozi gozd. Stopava po razmočenih tleh do gozdne ceste, kjer je spodnja postaja tovorne žičnice in od koder lahko gremo po zimski težji ali lažji letni poti. Po slednji nadaljujeva vzpon do lepega rastišča Clusijevega svišča in navadnega slečnika in od koder sta že vidna Struška in Vajnež. Še naprej se vzpenjava in ko stopiva iz gozda, sva na stičišču poti pod pobočji Krvavke. Na levi je vidna Koča na Golici, na desno pa gre pot za Pusti Rovt in po tej stopiva, saj hočeva uživati na bližnjih pobočjih, polnih snežnobelih cvetov ključavnic, kot narcisam rečejo domačini.

Že po minuti ali dveh zapustiva markirano stezico in raje hodiva nekoliko višje v objemu brezštevilnih narcis. Vsa pobočja se šibijo pod cvetovi, nekateri so odprti, nekateri se bodo odprli v naslednjih dneh, a že sedaj je povsod ena sama belina. Sva pod Malo Golico in po eni od reber pobočja stopiva navzgor. Počasi napredujeva in z višino se odpirajo vedno lepši razgledi na Julijce in bližnje vrhove Karavank.

Ko doseževa greben, naju zajame piš vetra, ki piha z avstrijske strani. Stopiva na vrh, narediva kopico posnetkov, hitro nekaj pojeva in že se spuščava proti zahodu do neizrazitega sedelca, od koder greva strmo navzgor po pobočju Krvavke. Narcis ni več, stezica se umakne grebenu in ker ne gre na vrh, jo zapustiva. Povzpneva se na greben in na sam vrh, od koder je zlasti lep pogled na Malo Golico, Ptičji vrh, Korenščico, Struško, Vajnež in vrh Stola.

Veter ne poneha in zato se odpraviva dalje. Spustiva se na sedelce med Krvavko in Golico, koder se pridružijo poti s koče. Pobočje Golice je ograjeno s pašno ograjo in sliši se meketanje in kmalu tudi vidiva trop ovac. Ob ograji se povzpneva na vrh 1835 m visoke gore, od koder so veličastni pogledi na Julijce, vse od Viševnika preko Triglava in Škrlatice do Mangarta in Ponc.

Na vrhu nas je kar nekaj pohodnikov, a bolje je malce nižje na klopcah v zavetrju. Midva stopiva še proti zahodu, da se pokažejo poleg že videnih Kleka, Hruševega vrha in Dovške Babe še Kurjeki in Kepa, nato pa se vrneva v zavetrje, kjer narediva odmor in se okrepčava. Triglav ima že ves čas najinega vzpona sončno okno in zato še bolj izstopa od svojih sosedov, ki so le občasno obsijani s sončnimi žarki. Lepo je in prijetno, a navkljub temu se sredi dopoldneva počasi odpraviva z vrha.

Po stezici, kjer je kar nekaj cvetja na njenih robovih, se spustiva do koče. Pohodniki uživajo v pogledih, hrani in pijači, midva pa stopiva mimo do smerokazov, kjer pospraviva jopiča v nahrbtnika in po stopnišču stopiva pod skalovje. Pogledam navzgor in pogled zastane na čudovitih rumenih cvetovih avriklja, ki dobesedno raste iz skale. Enkratno. Še pogled navzdol in na skali se poleg ruševja bohoti slečnik. Je potrebno kaj več, da užijeva dan v polni meri. Tisto več so le narcise, ki pa so tu bolj redke. Pod stičiščem poti sedem na klopco in naredim zadnje posnetke Julijcev.

Nato pa v gozd in do rastišča svišča, kateri cvetovi so sedaj odprti in seveda brez fotografiranja ne gre. Še greva navzdol, srečava večjo skupino francosko govorečih starejših pohodnikov in pogosto je v zraku Bonjour in Dober dan. Še nekaj spusta in sva pri postaji tovorne žičnice in na cesti. Tokrat ubereva drugo pot in s ceste se ponovno spustiva v gozd, prečiva nekaj studenčkov, kjer s poti zavijem še na ograjeni pašnik, poln cvetočih narcis. Ko poslikam, se vrnem k sinu in skupno nadaljujeva spust do vodohrama nad vasjo. Le še nekaj korakov in sva v vasi, kjer v studenčku opereva pohodne palice in najine čevlje ter stopiva navzdol do avtomobila. Najina pohodna tura je zaključena.

Ko se pripravljava za odhod, pripelje avto in iz njega stopita mladenki, ki ju zanima pot na Golico. Poveva, kje sva hodila, a verjetno bosta šli po opisu, ki ga imata s seboj. Pospraviva pohodno opremo in odpeljeva na Jesenice in naprej proti domu.

 

eXTReMe Tracker