Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Živalski vrt na strehi sveta:

30.05.2019 06:00 
Živalski vrt na 'strehi sveta'
: prestopanje trupel in prepričanje, da denar kupi vse

petek, 31. maj 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 661

24ur.com - Anja Kralj: ... prestopanje trupel in prepričanje, da denar kupi vse

Ed Dohring, zdravnik iz Arizone, je celo življenje sanjal o tem, da bo nekoč stal na 'vrhu sveta'. A ko se je pred nekaj dnevi v nepregledni koloni ljudi, med katerimi je imela večina pomanjkljivo alpinistično znanje, končno približeval uresničitvi svojih sanj, je bil osupel nad tem, kaj ga je tam pričakalo: "Bilo je strašljivo, bilo je kot v živalskem vrtu."

Z Mount Everesta se letos ni vrnilo najmanj 11 ljudi, zato pa, kot poudarjajo poznavalci, še zdaleč niso krive le krute vremenske razmere, temveč tudi korupcija ter pohlep posameznikov in nepalske vlade, ki lačna vsakega evra izda preveč dovoljenj za vzpon.

Bilo je strašljivo, bilo je kot v živalskem vrtu

Ljudje so se prerivali, da bi si na strehi sveta zagotovili selfi. Na položnem delu vrha, ki ga je ocenil na velikost dveh miz za namizni tenis, se je gnetlo vsaj dvajset ljudi. Da je prišel na vrh, je moral na poledenelem, strmem terenu, ki ne dopušča prostora za napake, stati stlačen v vrsti, v kateri je lahko čutil oblačila drugih gornikov. Na poti je moral celo prestopiti truplo ženske, ki je pred kratkim umrla. "Bilo je strašljivo, bilo je kot v živalskem vrtu," je, potem ko se je vrnil z odprave, opisal za The New York Times.

Korupcija in lakota po vsakem evru, ki ga lahko iztržijo

Letošnja sezona je ena izmed najbolj smrtonosnih sezon na Mount Everestu. A kot opozarjajo strokovnjaki, bi se lahko marsikateri smrtni žrtvi izognili.

Krivci, da se nekateri nikoli ne vrnejo z gore, namreč niso le krute vremenske razmere, plazovi, viharji in močni vetrovi. Izkušeni alpinisti in strokovnjaki namreč za porast smrtnih žrtev na veličastni gori krivijo preveliko število ljudi, predvsem zato, ker jo želi osvojiti preveč neizkušenih udeležencev. Podjetja, ki organizirajo 'turistične' odprave, na Mount Everest odpeljejo tudi neusposobljene in neizkušene rekreativce, ki pa predstavljajo tveganje za vse na gori.

Poleg tega je letos nepalska vlada lačna vsakega evra, ki ga lahko iztrži od častitljivega vrha, izdala več dovoljenj za vzpon, kot jih lahko varno obvladajo. Poleg tega se Nepal, ena najrevnejših držav v Aziji in najbolj popularno izhodišče vzpona na goro, že dlje časa sooča s slabo zakonodajo in korupcijo, ki je v strmem porastu. Rezultat tega so prizori nagnetenih čakajočih ljudi na nadmorski višini, kjer prostora za napake ni.

Kot pravi slovenski vrhunski alpinist Andrej Štremfelj, ki je Mount Everest osvojil dvakrat, prvič z Nejcem Zaplotnikom, drugič pa s svojo ženo Marijo, je bilo prej ali slej "to za pričakovati, saj je jasno, da so stvari ušle izpod nadzora. A ljudje vedo, kaj jih čaka, če jim je všeč čakati v vrsti, bodo še vedno hodili, v nasprotnem primeru bodo nehali". Tudi on je prepričan, da je zato v prvi vrsti kriv zaslužek, ki si ga delijo nepalska vlada, agencije in vodniki. "Za dovoljenje za vzpon, ki je edini pogoj, je treba odšteti 10.000 dolarjev. To je ogromno denarja za nič dela, za en sam podpis na kosu papirja."

Nekateri ne znajo obuti niti derez

Kot zatrjujejo šerpe in poznavalci razmer, so več smrti letos povzročili ljudje, ki so se zadnjih 300 metrov pred vrhom nagnetli v dolge kolone, kar je onemogočilo, da bi se ljudje lahko z vrha spustili pravočasno, da bi obnovili zaloge kisika. Nekateri pa preprosto niso dovolj usposobljeni in tako fizično kot psihično pripravljeni, da bi bili na gori. Kot pričajo nekateri vodniki in tisti, ki so se povzpeli na vrh, nekateri sploh niso znali nadeti derez.

Da bi dosegli vrh, plezalci pozorno pretehtajo vsak gram opreme, ki jo vzamejo s seboj. Večinoma s seboj vzamejo toliko kisika, da ta zadostuje ravno toliko časa, da priplezajo do vrha in nazaj. Na takšni nadmorski višini je težko razmišljati racionalno, vsaka dodatna ura, ki je niso všteli v 'jeklenko s kisikom', pa lahko pomeni ločnico med življenjem ali smrtjo.

S tem, da se na goro vzpenjajo slabše pripravljeni alpinisti, se strinja tudi Štremfelj: "Ko sva se midva vzpenjala na Mount Everest, sva hodila od petih zjutraj in devetih zvečer, na vrh sva šla po neznanem svetu, pa sva preživela. Ljudje pa očitno hodijo na Mount Everest pripravljeni le za osem ur hoje. Meni je pred vrhom vedno zmanjkalo kisika, a če si pripravljen, lahko greš nazaj tudi brez njega in nimaš težav. Ti ljudje pa so slabše pripravljeni, slabše trenirani kot alpinisti in vsaka motnja zanje pomeni smrtno nevarnost."

Denar in alpinizem ne gresta skupaj

Pred nekaj desetletji so bili tisti, ki so želeli osvojiti Mount Everest, zelo izkušeni alpinisti, ki so bili pripravljeni za vzpon na vrh odšteti znatne vsote denarja. V zadnjih letih pa so se pojavili nizkocenovni ponudniki, ki pogostokrat slabo poskrbijo za varnost odprave in ponujajo možnost, da na vrh odpeljejo praktično kogar koli.

Nepal namreč nima strogih pravil, ki bi določala, kdo se lahko odpravi na najvišjo goro sveta, in poznavalci opozarjajo, da je to recept za katastrofo.

Kaj pomeni obstati v vrsti pred vrhom, pa komentira: "Res je, da je v vrsti stati dve uri in čakati povsem nekaj drugega, kot če zakasniš pa se pri tem ves čas gibaš. Je pa res, da so zdaj neprimerno bolje opremljeni kot včasih, a imajo toliko slabše pripravljen organizem."

Kot pojasnjuje, so kriteriji agencij, da ljudi vzamejo na Mount Everest, zelo ohlapni. Kot pravi je najpomembneje, kako oseba prenaša višino, a na to se ne da bistveno vplivati: "Nujna je seveda fizična pripravljenost, vem, da nekatere agencije zahtevajo, da gredo ljudje prej vsaj na sedemtisočake, a to postaja vedno bolj ohlapno. Denar in alpinizem ne gresta skupaj."

Na vprašanje, zakaj se po njegovem mnenju ljudje sploh odločijo za ta podvig, če so mejno pripravljeni, meni, "da za odpravo ni ponudbe pod 50.000 evrov, to pa si lahko privoščijo samo ljudje z veliko denarja, ki pa mislijo, da se da z denarjem vse kupiti".

Človečnost na preizkušnji

Kot pripovedujejo tisti, ki jim je uspelo osvojiti goro, bolj kot se skupine gornikov približujejo vrhu, bolj se stopnjuje pritisk in nekateri v zadnjih trenutkih povsem izgubijo razsodnost.

Izkušena libanonska alpinistka Fatima Deryan je za The New York Times opisovala grozo pred 'zadnjo stopničko'. Več manj izkušenih gornikov je pred njo začelo izgubljati zavest in so preprosto kolapsirali: "Temperatura dosega do –30 stopinj Celzija, zaloge kisika so skoraj prazne, 150 ljudi pa stoji v vrsti, v kateri si 'dihajo za ovratnik'," je opisala razmere v 'človeškem zamašku', v katerem se je znašla.

"Veliko ljudi je bilo paničnih, prestrašenih in v skrbeh le zase, nihče ne pomisli, da bi pomagal tistim, ki se zgrudijo pred njimi," opisuje in dodaja, da se vsi bojijo za lastno življenje, saj tehtajo, da če bodo pomagali drugemu, bodo umrli. Sama je, kot je povedala, ponudila pomoč, a si je premislila, saj je preračunala, da bi s tem ogrozila sebe, zato je nadaljevala pot proti vrhu.

Tudi Štremfelj meni, da je smrt na Everestu postala vsakdanja, ljudje pa brez prave empatije. To primerja s prometnimi nesrečami, katerih žrtve sicer obžalujemo, se trudimo z ukrepi, da bi jih bilo manj, a vse skupaj hitro pozabimo, je pojasnil za STA. A pri tem poudarja, da je krivda v veliki meri na udeležencih samih: "Vsi se odločajo prostovoljno. Vedo, da bodo v zgornjem delu stali v vrsti. Večina je mejno pripravljenih. Če jih primerjamo z alpinisti, slabo. Jasno jim mora biti, da so na ta način blizu smrti."

Zavarovalniške goljufije, kraje in gore smeti

Lani so izkušeni alpinisti, zavarovalnice in novinarji razkrili kriminalno združbo vodnikov, podjetij, ki organizirajo helikopterski prevoz iz bolnišnic, ki so od zavarovalnic iztisnili na milijone evrov za evakuacijo potnikov z manjšimi znaki višinske bolezni.

Ljudje se pritožujejo tudi zaradi kraj in gomil smeti na gori. V začetku tega leta so vladni preiskovalci odkrili tudi velike težave z nekaterimi kisikovimi sistemi, ki jih uporabljajo alpinisti. Nekateri so namreč poročali o tem, da ti puščajo, eksplodirajo ali pa so, najverjetneje na črnem trgu, neprimerno napolnjeni.

Toda kljub pritožbam glede varnosti je nepalska vlada letos izdala rekordno število dovoljenj. Izdali so jih namreč kar 381, to pa je posledica vedno večjega pritiska za promocijo Mount Everesta. Izkušeni alpinisti pravijo, da se število dovoljenj za vzpon vsako leto vztrajno povečuje in da so bili smrtonosni 'človeški zastoji' letos večji kot kadar koli prej.

Oblasti sicer zatrjujejo, da visoko število smrti ni povezano z gnečo na gori, ampak da so jim botrovali slabi vremenski pogoji. Vremenski pogoji so zagotovo eden izmed krivcev, a kot opozarjajo poznavalci, je težava v tem, ker zaradi malo primernih dni za vzpon, vrh poskusi naenkrat osvojiti prevelika množica ljudi. A Štremfelj se s tem ne strinja: "Ko sva se z Marijo leta 1991 prebijala na vrh, so bili za na vrh le trije lepi dnevi. Za na Everest je vedno primernih le od tri do pet dni na leto, to je jasno vsem, ki se tja odpravljajo."

Ljudje iščejo najlažji možni način, da pridejo na vrh, to je spomladi iz Nepala

Mnogi so tako vznemirjeni nad mislijo, da bodo osvojili vrh, da se nanj odpravijo ne glede na to, če so razmere za to prenevarne. Na gori tudi ni nadzora, ki bi skrbel za to, da se na zadnji del poti ne odpravi preveč alpinistov, ampak je to prepuščeno vodičem in samim udeležencem, ne glede na to, kako (ne)izkušeni so. A Štremfelj je prepričan, da bo v prihodnosti morala nepalska vlada stvar omejiti, kot so to naredile oblasti v Franciji, ko so omejile obisk na Mount Blanc.

Prvi, ki se bodo v tem primeru razburjali, pojasnjuje Štremfelj, bodo šerpe, ker je to njihov glavni posel, zato prihaja več denarja v dolino in razvoj je hitrejši. A tudi šerpe in vodniki iz Evrope in Amerike se bodo morali vprašati, če je to sprejemljivo. Predvsem je to stvar tistih, ki se odločajo za to, da gredo na goro in če jih bo vsako leto umrlo več, bodo morda začeli razmišljati, da to ni v redu.

Nepalske oblasti so sicer včeraj sporočile, da je čas, "da premislijo o starih zakonih," in napovedale spremembe kriterijev za tiste, ki lahko odidejo na goro.

Poleg tega pa opozarja, da je v jesenski sezoni Everest praktično prazen in bi ga ljudje lahko osvajali tudi tedaj, danes pa se jeseni tja ne odpravi nihče, ker so razmere običajno zahtevnejše kot spomladi: "Ljudje na Everest ne hodijo jeseni, ker vedo, da bo treba vložiti več truda. Tudi druga stran je bolj zahtevna, ljudje pa iščejo najlažji možni način, da pridejo na Everest, to je spomladi iz Nepala. Povpraševanje je očitno veliko. Velika količina ljudi pa potencialno pomeni večjo nevarnost. Če se sproži plaz, je včasih zasulo dva, zdaj jih zasuje 30." A kot poudarja, ne razume povsem dobro, "zakaj tolikšno razburjenje, saj se ljudje nenazadnje za podvig odločijo sami in sami to tudi plačajo."

Umrl med zadnjim 'selfijem'

A če neizkušenim iskalcem avantur le uspe narediti selfi na strehi sveta, to še zdaleč ni konec. Po vzponu gornike čaka še nevaren spust 'domov', ko se morajo znova prebiti skozi trume ljudi, ki čakajo na vzpon.

"Nekateri so bili videti, kot da nimajo čustev. Več ljudi sem prosila za vodo, nihče mi ni dal niti požirka. Obsedeni so z osvojitvijo vrha in zato so pripravljeni tudi umreti," je sklenila Deryanova, ki se je srečno vrnila z vrha sveta.

Tudi Ed Dohring je, kljub temu da pot ni bila takšna, kot je pričakoval, in da je moral pri sestopu prestopiti še dve trupli, le uresničil svoje življenjske sanje. To pa ni uspelo 55-letnemu Donaldu Cashu, enemu izmed zadnjih žrtev Mount Everesta, ki se je na vrhu zgrudil v trenutku, ko je posnel svoj zadnji selfi.

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker